PRIMOŽ PAROVEL

Po Sloveniji od 16. do 19. marca

Marčevski ciklus koncertov GM oder je ponovno postregel s pravo poslastico. S klasično harmoniko (tako imenovanim akordeonom) se je predstavil mlad Ljubljančan Primož Parovel, študent zadnjega letnika Visoke šole za glasbo Franz Liszt iz nemškega Weimarja.

V program, s katerim je požel veliko navdušenja v Ljubljani, Črnomlju in Novem mestu, pa tudi v skrajšanih komentiranih koncertih na Dobrovem v Brdih in v Kopru, je uvrstil skladbe različnih karakterjev in razpoloženj, ki morajo ob dobri izvedbi prepričati še tako izbirčnega poslušalca. In najpomembnejše - veliko ljudi se je prvič soočilo z zvoki tega čudovitega, zvočno bogatega instrumenta. Večina med njimi si je mogla priznati, da si harmonika zasluži mesto med drugimi, že uveljavljenimi glasbili.

Prvi del koncerta je zajemal tri zvočno zahtevnejše skladbe.

Delo sodobne skladateljice iz nekdanje Sovjetske zveze Sofije Gabajduline, De profundis iz leta 1978, je pravi niz različnih efektov (tremolo, vibrato, glissando, clustri...), ki harmoniko predstavljajo v povsem novi podobi. Vodilo celotne skladbe je nasprotje globin in višav, pekla in nebes. Iz najnižjih leg se melodija povzpne k visokim tonom, sodobne kompozicijske prijeme na trenutke zamenja pravo bachovsko akordsko orgelsko vzdušje. Delo je tehnično in izrazno zelo zahtevno, izvedba je na klavirskem instrumentu še težja (Friedrich Lips, ki mu je bila skladba posvečena, igra gumbno harmoniko), Primožu pa je uspelo doseči oboje - tehnično dovršenost in doživljajsko prepričljivost.

Z drugo skladbo, petstavčno Sonato št. 2 skandinavskega skladatelja Vanga Holmboea, je Primož tekmoval na tekmovanju v Kopenhagnu leta 1996. Je ritmično in muzikalno zanimiva, Primoževa izvedba pa je dokazala poglobljeno dojemanje tovrstne, za nestrokovnjake morda malce premalo izrazne glasbe.

Za harmoniko, prvo skladbo (ne pa tudi zadnjo!) za akordeon našega skladatelja Primoža Ramovša, je izvajalo že nekaj slovenskih harmonikarjev. Delo, napisano leta 1983 za gospoda Franca Žiberta, je prikaz zvočnih zmožnosti, ki so sprva presenetile, pozneje pa tudi prepričale še skladatelja samega. Vsakemu izmed izvajalcev dopušča interpretacijsko svobodo, prepričljiv pečat pa je z zrelostjo in poglobljenostjo izraza dal tudi letošnji diplomant iz razreda prof. Ivana Kovala.

Drugi del koncerta je Primož začel z Bachovo Partito št. 1 v B duru. Harmonikarji se ne moremo ponašati z lastno literaturo iz starejših glasbenih obdobij, zato posegamo predvsem po čembalskih in orgelskih skladbah, predvsem iz baročnega časa. To omogoča sistem melodijskih basov, tako da transkripcije niso potrebne. Primožu je uspelo Partito zaigrati z vsemi značilnostmi plesnih stavkov, z izredno podrobno in natančno agogiko ter z veliko mero občutka za glasbo baroka.

Ena najlepših skladb za harmoniko, Porušena katedrala češkega skladatelja Vaclava Trojana, je nastala kot izraz prizadetosti ob pogledu na v 2. svetovni vojni porušeno dresdensko katedralo. Misli, občutja, podoživljanje grozot je skladatelju uspelo združiti v muzikalni, oblikovno jasni skladbi, katere bistvo in namen je mladi umetnik prelil tudi v naša srca.

Prav Primož Parovel je leta 1991 prvi izvedel Malo suito za harmoniko Vitje Avsca, ki je s to skladbo ustvaril delo, ki bo pri nas in tudi v tujini še velikokrat izvajano. S svojo lahkotnostjo nas vseh pet stavkov prepriča v Avščevo perfektno poznavanje instrumenta ter možnosti, ki jih daje. Primoževa igra je bila sveža, tehnično dovršena, prava poslastica za še tako neukega poslušalca.

Schmidtova Toccata št. 2 je manj izvajana kot njegova prva, saj je za poslušalce manj učinkovita, pa tudi tehnično zelo zahtevna, Primož pa je našel pravo formulo, ki nam je tudi to delo predstavila v dobri luči.

Za dodatek si je mladi nadobudni harmonikar izbral Sonato v A duru mojstra Doomenica Scarlattija. S tenkočutno igro in občutenim tonom je dosegel večji učinek, kot bi lahko z virtuozno skladbo, s kakršnimi koncertanti na harmoniki pogosto končujejo programe.

Virtuoznosti pa je Primož pokazal dovolj skozi ves koncert. Kot tipičen izvajalec nemške šole je z dovršeno mehovno tehniko oblikoval vse drobne agogične spremembe, kot tudi dolge linije.

Mladi solist izžareva prepričanje v svoj instrument - lep, bogat, ki dopušča zvrhano mero muzikalnosti, ki je tudi pri Primožu ne manjka.

Mateja Prem Kolar