Letnik: 1998 | Številka: 4 | Avtor/ica: BIGor

KARATE

MKNŽ, Ilirska Bistrica, 18. marec 1998

Godba skupine Karate je pisana na kožo vsem ljubiteljem emocionalnega rocka, ki ga lahko povežemo z vedno bolj izpostavljenim tako imenovanim postrockom; velja tudi za nadaljevanje sloga z začetka devetdesetih s skupino Slint. Ta opredelitev godbe je nezadostna po koncertnem srečanju s skupino, na odru se namreč izrazijo širše in močneje, kot pustijo vtis studijski posnetki. Maloštevilno občinstvo (povečini so bili sosedje Italijani, hm!?) si jih je ogledalo v ilirskobistriškem zatočišču drugačne rockovske godbe. Rahločuten in čustveno nabit nastop, poln natančnega preigravanja zahtevnejših skladb, je ob naštetih primerjavah izpostavil odklone skupine. Nenehno vpletanje poudarjenih elementov countryja in tudi jazza jih dela v sodobni glasbeni srenji zelo samosvoje. Ni šlo za nastop skupine, ki trese tla, šlo je za nastop skupine, ki nežno ruši tabuje o zaprtosti glasbenih žanrov. Ravno to nas je spremljalo skozi celotni nastop skupine, ki se je izkazala za eno tistih relevantnih imen, za katera lahko brez zadržkov rečemo, da je globoko vpeta v duha devetdesetih. Celoten nastop skupine je vodil idejni vodja skupine, kitarist in pevec Geoff Farini, ritem sekcija zasedbe pa mu je odpirala toliko svobodnega in na trenutke tudi praznega prostora za improvizacijo in dokazovanje glasbene iznajdljivosti, da je orisal sliko drugačnega frontmana, kot smo vajeni. Skoraj skromna, lahko bi celo rekli sramežljiva drža na odru jih je vse skupaj delala več kot iskrene in nenapihnjene, ki pa dobro vedo, kaj hočejo. Prav vpletanje omenjenih elementov je v publiki nenehno porajalo vprašanje: Ali resnično doživljamo tako umirjen in nežen koncert v MKNŽ, ki je bolj znan po glasnem in udarnem rocku? Resnica je bila na pladnju - težava je le v tem, da določeni glasbeni krogi poslušalcev, ki se tako radi naslanjajo in sklicujejo na zapuščino tradicije ter zgledujejo po nji, vedno znova spregledajo resnično, današnje dogajanje, ki ni medijsko napihnjeno, zato pa je toliko bolj resnično in ne tako kratkega diha, kot nas uči zgodovina o muhah enodnevnicah. Majhna, neznana skupina Karate je z nastopom in držo opozorila na svojo veličino, ki nikoli ne bo prišla do množic, zato pa bo vedno znova dobila svoj kotiček pri glasbenih sladokuscih (snobih?). Še!

BIGor