Letnik: 1998 | Številka: 4 | Avtor/ica: Jasna Novak

KOMORNI ZBOR AVE in GARY GRADEN

Slovenska filharmonija, 23. 3. 1998

To ni recenzija koncerta, temveč odmev na srečanje z izjemnim dirigentom.

Prvi pomladni vikend si bomo - tisti, ki živimo z zborovsko glasbo - zapomnili po Garyju Gradnu iz mrzle Skandinavije (tudi pri nas se je zima prav tiste dni še enkrat poskušala delati važno), ki se je s pevci Komornega zbora AVE zapredel v tridnevni delovni kokon (oziroma seminar, če uporabim bolj stvaren besednjak), in ko je kokon dozorel, je vzletel eksotično lep metulj, bi lahko poetično razpredala naprej o koncertu, s katerim se je seminar končal v Slovenski filharmoniji.

Ne vem, zakaj se mi je iz pisala izvil prav metulj. Mogoče zato, ker se mi osebnost tega zborovskega strokovnjaka res nekako izmika iz prizemljenih primerjav. Kar vem o njem, mi ni povedal on, prebrala sem curriculum vitae: toliko in toliko posnetkov za radio, plošče, s svojima zboroma - Komornim zborom cerkve Sv. Jakoba in Mešanim mladinskim zborom stockholmske glasbene gimnazije - tekmuje dobro desetletje in pobira prestižne nagrade, tako rekoč le prva mesta, je član žirij, predavatelj na seminarjih, živi v Stockholmu, kjer ima tudi družino, ni le odličen dirigent, ampak tudi pevec.

Srečala sem ga ob štirih različnih priložnostih. Najprej kot člana žirije v Marktoberdorfu na Bavarskem, kjer so tekmovali tudi naši pevci, Ljubljanski madrigalisti. Že takrat so pripovedovali, da jih je ob podobni zborovski priložnosti slišal v Italiji, in ker so prepevali skladbo, ki jo je študiral s svojim zborom, je vzniknila zamisel o skupnem koncertu. Ljubljanski madrigalisti so zares odpotovali v Stockholm, res so prepevali skupaj z njegovimi pevci in bilo je izjemno akustično doživetje. Tudi zaradi prostorov, kjer se je prepevalo, namreč v znameniti Mestni hiši, pa v cerkvi Sv. Jakoba, kjer ima Gradnov zbor domicil, in še v razsežni katedrali v Uppsali.

V nepozabnem poletju 1995, ko je bila Ljubljana prizorišče Evropskega simpozija za zborovsko glasbo, je Gary Graden v Cankarjevem domu z gimnazijskim zborom iz Stockholma izvedel eno izmed treh naročenih novosti, Vinamintra elitavi Thomasa Jennefelta.

Četrto srečanje je bilo tole letos, ko je zbor AVE organiziral seminar - organiziral odlično - v prav primernih prostorih škofijske gimnazije v Šentvidu. Spominjam se, da je Gary, rojen v ZDA ob Atlantiku, omenil, da ima rad vlažne kraje, da vlaga nekako nenavadno vpliva na ljudi, pa naj bodo to hladne severnjaške vlage ali tople sredozemske. Toda toplina in neposrednost, ki sevata iz tega nordijsko svetlopoltega moža, sta tolikšni, da si ju kar težko predstavljamo v deželah, za katere imamo vtis, da so trde, vase pogreznjene, strogo resne. Je ameriški nadih tisti, ki mu daje tak osvežujoč šarm?

Pripoveduje, da je le ponižni občudovalec velikih glasbenih stvaritev, zaljubljen v glasbeno muzo do te mere, da se je iz Amerike podal študirat zborovodstvo k velikemu mojstru Eriku Eriksonu na Švedsko. Pri tem mu čez obraz švigajo nasmeški, živahni ritem govora spremljajo nikoli mirne roke, fino oblikovane, da bi bile v čast negovani dami. Ko stoji pred pevci in s temi rokami dirigira, sega v gmoto pevskih glasov, jih gnete, spodbuja, brusi melodične nanose, sprošča v premišljeno dramaturško valovanje.

Takrat opazovalec občuduje usklajeno koreografijo gibov: ve, čuti, tako nastaja prava glasbena skulptura. Intonacija njegovega govorjenja se hitro spreminja, jasno izraženi misli doda humoren preblisk, iz sebe siplje znanje, hkrati je neutrudno radoveden, ležerno sproščen v izprani, najstniško razsuti majici, enako gibčen v koncertnem fraku, z odkritosrčno pričesko na balin. Bi bila to ustrezna skica njegove podobe?

Pevci zbora AVE so ga vzljubili, zlezel jim je pod kožo, skupaj z njim so se sprostili ob afriški pesmi, si dali duška s spiritualom, kjer je imel s pevskim solom seveda glavno vlogo. Nič čudnega, da je cenjen solist pri Ericsonovem zboru. Prepeli so partiture, ki so že prave avanture v zvočne razsežnosti. Gary Graden je posebno naklonjen prav avtorjem tega stoletja.

In ta izkušeni mojster pri triinštiridesetih ne pomišlja sredi vaje vstati in se prevzeto začuditi: pa kdo je vas pevce naučil tako dobro peti? Ta je mojster, ta je umetnik, zasluži, da ga dobro nagradite - in stisne roko Andražu Hauptmanu. Ni bilo slišati kot hvalisanje, ko je ugotavljal, da imamo Slovenci visoko razvito kulturo petja, radoveden je bil, kje tiči vzrok. Bližina drugačnih jezikov, zgodovina, sociološki vzroki... Lahko smo mu pustili ugibati in iskali na tihem odgovore, da, vi imate svoje vzroke za vašo zborovsko glasbo, kakšen pojem ima lahko o tem nek Američan, ki nima pojma, je razmišljal...

Gary Graden bo prihodnje poletje spet malo “naš“, ko bo v Sloveniji deloval Svetovni zbor mladih in bo eden od dveh dirigentov. Morda se bomo še česa naučili o vzgoji glasbenikov, kakršno poznajo na Švedskem, in o vzajemnih spodbudah med skladatelji in dirigenti...

Kako smo se osredotočili na glas in skušali slišati v njem alikvotne tone, cel šopek tiho zvenečih intervalov, ki pomirja in uravnoveša dušo in telo, o tem pa povprašajte udeležence seminarja. V tem članku je zmanjkalo prostora...

Jasna Novak