SIMFONIKI RTV SLOVENIJA, ZELENI ABONMA

Cankarjev dom, Ljubljana, 6. 3. 1998

Program šestega koncertnega večera zelenega abonmaja je obetal odlično glasbeno doživetje. Gostujoča ruska solista David Geringas (violončelo) in Tatjana Schatz Geringas (klavinova) sta se namreč ob spremljavi simfonikov RTV Slovenija pod vodstvom Antona Nanuta predstavila s skladbama dveh sodobnih skladateljev, ki smo ju v Ljubljani slišali prvič.

Koncert za violončelo in orkester estonskega skladatelja Errkija-Svena Tüüra, ki je doživel svetovno krstno izvedbo 4. marca 1997 in je bil napisan za Davida Geringasa, po avtorjevih besedah združuje tonalno in serialno oz. postserialno glasbeno usmeritev. Rezultat je enostavčno delo, v katerem se ves čas izmenjujejo hitrejši, na ritmu temelječi, in v večji meri modernistični deli ter počasnejši, lirični deli, ki so v veliki meri tonalni ali pa vsaj modalni. Vse skupaj popestrijo še elementi jazza in razpoznaven minimalizem, to daje skladbi poseben čar. Zanimivo delo z odlično izrabo solističnega violončela v liričnih odsekih, ki pa na ljubljansko občinstvo ni imelo pravega učinka. Nenehno menjavanje in ponavljanje kratkih misli (minimalizem) je namreč proti koncu delovalo kot že slišano in ni uspelo zadržati potrebne napetosti.

Ta problem se je še jasneje pokazal ob skladbi Paratum cor meum za violončelo, zbor, klavinovo in orkester Anatolijusa Šenderovasa, pri kateri se je omenjenim izvajalcem pridružil še Komorni zbor RTV Slovenija. Gre za leta 1995 napisano delo na besedilo Davidovega psalma, v katerem se poleg parade modernističnih kompozicijskih postopkov kažejo elementi židovske tradicionalne glasbe in petja v sinagogah. Ta glasba je zaradi dolžine (dobre pol ure) in odsotnosti formalne delitve zvenela kot nizanje naključnih zvočnih rešitev, ki kljub dobri izvedbi občinstva ni uspelo prepričati.

Ob Simfoniji št. 1 v d-molu Charlesa Ivesa, ki dandanašnji velja že za klasiko glasbe dvajsetega stoletja in smo jo slišali v drugem delu koncertnega večera, se je pomanjkljivost obeh prejšnjih del še veliko jasneje pokazala. Ives je namreč v svoji simfoniji modernistično usmeritev mešal z elementi romantike (prvi stavek je napisan v obliki valčka, kakršnega je izumil Čajkovski), predvsem pa je vsaj delno ohranil formalno podobo simfonije. Zaradi Ivesovega nekoliko manj radikalnega modernizma in formalne členjenosti, ki ne daje občutka, da se delo nadaljuje v neskončnost, je ta glasba delovala bolj komunikativno in v tem smislu klasično.

Slišali smo torej programsko odlično zastavljen koncertni večer, ki nas je seznanil s sodobno evropsko glasbeno produkcijo, ob kateri smo se lahko prepričali, da moderna glasba ni nujno nekomunikativna in hermetična, čeravno se to pogosto zgodi.

Gašper Troha