Belgija - evropski Seattle?

Svetovna glasbena produkcija je v nezadržnem vzponu, vsaj po številu izdanih plošč, predvsem zaradi vse cenejše tehnologije snemanja glasbe in izdelave nosilcev zvoka. To nas je pripeljalo v nasprotujoč položaj; naenkrat si lahko praktično vsak izvajalec privošči cedejko, obenem pa smo poslušalci, posebej tisti, ki skušamo spremljati čim večji del svetovne glasbene produkcije, v precepu.

K temu pripomore še informacijska poplava, ki se je z razvojem globalnega računalniškega sistema razlila čez vse robove. Kajti niti teoretično ni mogoče poslušati vse objavljene glasbe, prebrati vseh informacij o svetovnem glasbenem dogajanju, kaj šele, da bi jih vrednotili ali izdelali vsaj okvirna merila. Na ravni medijskega pojavljanja se izvaja huda selekcija in zgolj informativno predstavljanje glasbe; to ima za posledico povečano proizvodnjo instant pripravljene glasbe za hitro porabo. Ena sama uspešnica lahko proda album in poveča zanimanje za izvajalca. V tem agresivnem boju za košček pozornosti so v prednosti večji in tržno močnejši mediji - ti vam bodo znali vsiliti izdelke, brez katerih preprosto ne morete. Drugi so zadovoljni s preživetjem na obrobju; mediji se specializirajo, majhne založbe in izvajalci pa so zadovoljni, če si “zrihtajo” koncert v lokalnem klubu. In takšnih skupin in posameznikov je vse več.

Že bežen prelet glasbene bere v domačih logih nam utrne misel, koliko dobre glasbe se “skriva” v nam ne tako daljni okolici. Medtem ko zlahka izvemo za vsak prepir med člani skupine Oasis, za koliko šelestečih zelenih bankovcev so podpisali ne-vem-kateri superzvezdniki in kdo je zasedel prva mesta lestvic popularnih v kateri od evropskih držav, so nam dogajanja v “manj” zanimivih področjih prikrita. Po sili razmer so usmerjena na preživetje v domačem okolju, kjer lahko uveljavijo lokalne posebnosti, kolikor jih je v globalnem procesu mešanja žanrov sploh še ostalo. Ena od evropskih držav, kjer je glasbeno dogajanje uspelo zadržati veliko mero samosvoje mentalitete, obenem pa že sili čez državno mejo, je Belgija.

Če se omejimo na belgijske izvajalce, ki so kakor koli prestopili nacionalne okvire, potem bi zgodbo lahko začeli s prvaki t. i. electronic body music, Front 242. Skupaj z njimi se je mednarodno proslavila gramofonska založba PIAS (Play It Again Sam), ki je izstrelila predvsem evropske izvajalce trde elektronske ritmike (med njimi tudi našo Borghesijo!). V osemdesetih letih je širšo pozornost zabeležila le še skupina TC Matic, ki je kratkega diha zaznamovala le košček zgodovine brez omembe vrednega vpliva na nadaljnje belgijsko dogajanje.

Zares odprlo se je v začetku tega desetletja. Najprej trenutno najpopularnejši belgijski skupini dEUS. Vendarle niso bili prvi, ki so se iz široke druščine glasbenikov izoblikovali v kolikor toliko trdno skupino. Še pred njimi je basist Stef Kamil Carlens postavil na noge The Beatband, a ostal neopažen prav do mednarodnega uspeha dEUS, katerih tvoren član je bil. Šele ko so dEUS podpisali snemalno pogodbo z Island Records in že s prvencem Worst Case Scenario opozorili nase vse poglavitne evropske glasbene medije, se je lahko izkazal tudi Stef, sedaj s skupino Moondog Jr. V obeh zasedbah so delovali in še vedno delujejo glasbeniki, ki prehajajo iz ene v drugo in za povrh še v katero skupino. Prav to prehajanje je ena od glavnih značilnosti sodobne belgijske scene. Obenem vse te skupine preveva enoten glasbeni karakter, ki ga na eni strani določa poseben angleški naglas vseh glavnih vokalistov, in na drugi, kontroverzno morda, svobodno prevzemanje vplivov, ki jih je izredno težko postaviti na skupni imenovalec. Približen opis nove belgijske godbe bi bil - inovativen spoj bluesa, klasičnega rocka, cepljenega s čudaštvom kakega Toma Waitsa ali Captaina Beefhearta, akustičnih balad in jazzovske sproščenosti.

Deblo, iz katerega je zraslo neverjetno število vej, vejic, listov in še česa, so zagotovo dEUS. Prvi so z uspešnimi nastopi po Evropi in predvsem v Angliji opozorili na druge domače skupine. Prvi so se z uspešnicami Suds And Soda, Via, Hotellounge, Theme From Turnpike vsak dan prikazovali na evropski MTV. Kljub povečani pozornosti je skupina uspela obdržati svobodo pri ustvarjanju celostne podobe, predvsem po zaslugi pevca in kitarista Toma Barmana. Ogromno znanje, ki si ga je nabral s poslušanjem raznolike glasbe, sedaj izkorišča pri previdnih poslovnih odločitvah. Sam mi je v smehu zatrdil, da “so ameriške skupine pod vplivom Elvisa, Angleži so imeli The Beatles in Rolling Stones, Belgijci pa prodajalne plošč”. Takole z razdalje, pa vendarle dovolj blizu svetovnim središčem glasbenega trgovanja, zagotovo lažje samostojno odloča o lastni usodi.

Nekaj neskončno pomirjajočega mora biti v belgijskem ozračju. Kljub nacionalno mešanemu prebivalstvu (Flamci in Valonci) in nekaterim iz tega izvirajočim sporom so ljudje strpni in velemestna paranoja jim je neznana. Mnogi, ki jim je dovolj nepotrebnih obremenitev, so se že nastanili v Antwerpnu ali Bruslju. Kitarist Craig Ward je prišel iz Škotske, da bi se priključil dEUS, Robin Proper Sheppard pa je po dolgoletnem potepanju po svetovnih metropolah našel zavetje prav v Bruslju (glej intervju v Muski, november 1997).

Vsak član dEUS svobodno prehaja v druge projektne skupine. Že sam Tom Barman pomaga (vsaj) dvema; lastni, funky usmerjeni General Electrique in semplano hiphopovskim Cinerex. Originalni Rudy Trouve je odšel kmalu po izidu prvega albuma. Dovolj mu je bilo nastopov in drugih obveznosti, ki pritičejo popularnim. Raje se posveča slikarstvu (opremil je in še opremlja večino ovitkov dEUS) in občasno skoči na pomoč številnim manj znanim belgijskim skupinam. Med drugimi široki druščini Kiss My Jazz, kjer ni vodje in lahko vsak uveljavi svoje zamisli. Na obeh njihovih do sedaj objavljenih albumih srečamo petnajst glasbenikov, praktično vsi se občasno pojavljajo kot avtorji glasbe. Obenem je večina posnetkov narejena na domačem štiristeznem magnetofonu ali (v boljšem primeru) v improviziranem studiu v garaži stare mame saksofonista Elkoja. Kljub tej razpuščenosti, ko je glasbenikom pomembneje ujeti pravi trenutek kot zvok po splošnih tehniških standardih, jih je opazila ameriška jazzovska založba Knitting Factory Works in založila njihov prvi album. Rudy, kot omenjeno, rad vskoči še drugam, slišimo ga na tudi prvem albumu nepretenciozne skupine Dead Man Ray, objavil je tudi singel pod imenom Thou.

Skupina, ki se glasbeno močno razlikuje od omenjenih, a je vendarle z njimi povezana, so Die Anarchistische Abendunterhaltung (DAAU). Štirje klasično izobraženi najstniki so se v mladostni vnemi odločili za igranje glasbe, ki bo šla čez robove žanrskih opredelitev. S klarinetom, čelom, violino in harmoniko se vehementno sprehajajo med vzhodom in zahodom, jemljejo pri ciganskem melosu, vpletajo sestavine bluesa in rocka ter vse zabelijo z evropsko tradicijo klasične glasbe. Večkrat so jih kot atrakcijo vzeli s seboj na nastope dEUS, in zgodilo se je, da so skupaj zagodli Suds And Soda, verjetno najudarnejši komad, ki ga dEUS še vedno igrajo za dodatek. Podobno velja za Moondog Jr. In naenkrat so za DAAU izvedeli poslušalci Belgiji bližnjih držav. Sledil je podpis snemalne pogodbe s podružnico Sony, ki skrbi za klasično glasbo. Ponatisnila je njihov prvenec in prevzela vso skrb za snemanje in objavo drugega albuma.

Podrejanje zahtevam glasbene industrije ni nekaj, kar bi zadovoljilo omenjene belgijske glasbenike. Bolj kot nizanje uspešnic, snemanje videospotov in večmesečne turneje jih zanimajo sodelovanja in drugačni načini predstavljanja in funkcije glasbe. Stef Carlens oziroma Moondog Jr ter DAAU so prispevali nekaj glasbe za film My Angel Heart, kjer igra Stef tudi manjšo vlogo. Obenem sta violinist Janzoons, stalni član dEUSA, in Stef Carlens spisala glasbo za ozadje stare Marnaujeve črno bele neme filmske klasike Sunrise. Večkrat so Moondog Jr z violinistom Janzoonsom igrali v živo pred filmskim platnom, glasbeni del filmske predstave pa je vtisnjen na album, ki ga je založila založba PIAS, le da so morali zaradi pritožbe newyorškega skladatelja Moondoga (Louisa Hardina) spremeniti ime v Zita Swoon. Kljub poplavi najbolj čudaških imen se jim sedaj ni bati podobne tožbe.

Mednarodna javnost nove generacije belgijskih skupin ni odkrila prek dEUS, temveč prek jazz-rockovskih odbitežev X-Legged Sally. Ko je njihove demo posnetke slišal Bill Laswell, jih je povabil v New York, kjer so v njegovi produkciji posneli dva albuma. Istočasno je “zrasla” v očeh in ušesih belgijska avantgardistična založba Sub Rosa, ki je naenkrat postala zatočišče umetnikov z vsega sveta (David Shea, Michael Gira, Scanner, Charles Hayward, Martyn Bates in celo Laibach…).

Zdi se, kot da so belgijske skupine potrebovale le še eno izkušnjo - končno oblikovanje zvočne podobe. Ko so X-Legged Sally nabrali tovrstno znanje pri Billu Laswellu, sta člana Peter Vermeersch in Pierre Vervloesem pomagala dEUS pri produkciji prvega albuma. Še ustreznejšega producenta so si dEUS izposlovali za drugi album, vskočil je namreč Eric Dew Feldman, ki je nabiral izkušnje v Beefheartovem Magic Bandu. Podobno je za pomoč prosil in jo dobil Stef Carlens, saj je prvi album Moondog Jr produciral Michael Blair, tolkalec in producent plošč takih veličin, kot so Elvis Costello, Tom Waits in Lou Reed. Tik pred izidom je plošča, ki so jo DAAU posneli s producentom Michaelom Brookom (Brian Eno, Khaled, Youssou N’Dour, Nusrat Fateh Ali Khan); na plošči bodo menda poskrbeli tudi za ples. Flowers For Breakfast so še ena manj znana belgijska skupina, ki se je uspela preriniti k evropski podružnici multinacionalne založbe Mercury/PolyGram, spet po zaslugi tujega producenta, Tonyja Platta, ki je delal z AC/DC in Rolling Stones. Po njihovih stopinjah gredo Evil Superstars, ki prav tako skrbijo za pravoverno rockovsko linijo nove belgijske scene. Kljub producentski pomoči Davida Sardyja (Barkmarket) zveni album Boogie-Children-R-Us raznoliko, z vsemi glavnimi značilnostmi belgijskih rockovskih skupin - večglasno petje, vpletanje sestavin tradicionalnih rockovskih oblik, hudomušna besedila, začinjena z izkrivljeno ljubezensko liriko… Dodajmo še Gore Slut, lo-fi posebneže, in Think Of One, ki so oboji zrasli iz široke “baze” Kiss My Jazz - in že smo bežno preleteli izvajalce, ki iz Belgije silijo na mednarodno prizorišče. A iz ozadja se že prebijajo nove sile: Lionel Horrowitz, Cynthia Appleby, Stephen Duncan, Bad Influence, Miles Behind, Vacuum Child…

Belgijske skupine lahko že sedaj ponosno pokažejo na dosedanje dosežke. Niso se uklonile svetovnim trendom semplanja, drum and bassa, trip hopa, niti niso v strogi tradiciji rockovskih oblik. Uspelo jim je ohraniti veliko mero posebnosti, ki jo zaznamo v praktično vseh izvajalcih. Težko in nepravično bi bilo napovedati njihov prihodnji razvoj. Prav lahko, da bo tako nenadno, kot se je pojavila, belgijska scena tudi poniknila; dEUS resda snemajo tretji redni album, a Tom Barman takoj zatem napoveduje samoukinitev. Posvetil naj bi se filmski karieri.

Janez Golič

Izbrana diskografija:

DAAU, Daau (Sony Classical, 1997)

dEUS, In A Bar, Under The Sea (Island, 1996)

EVIL SUPERSTARS, Boogie-Children-R-Us (Paradox/PolyGram, 1998)

KISS MY JAZZ, Doc’s Place, Friday Evening (Knitting Factory, 1996)

MOONDOG JR, Everyday I Wear The Greasy Black Feather On My Hat (Island, 1996)

X-LEGGED SALLY, The Land Of The Giant Dwarfs (Knitting Factory, 1995)