Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

Biofonograf 13

Notranji kino

"Slišim svetlobo. Glasba jo poraja, tudi številen drug šumot jo vsebuje: ptičja pesem, veter, voda, srce sveta. Človeško srce."

Jean-Luc Godard na začetku Novega vala (Nouvelle vague) - v slogu, ki je pri njem, kadar gre za besedje, zmerom radikalno drugačen od vizualizacij, torej nenavadno gladkoten, univerzalističen, preroški - zastavi dovolj mučno in teleološko tirado. Z njo opredeli film, prikazan leta 1990 v Cannesu, vse nas, torej tudi tole skromno pisanje. Povzemimo jo: "V prvem razdobju - v stari zavezi - je človeško bitje (moškega) pred pogubo rešilo drugo človeško bitje (ženska). V drugem razdobju (nova zaveza) je človeško bitje (isto) (žensko) pred pogubljenjem rešilo drugo človeško bitje (drug moški). Toda ženska je odkrila, da je drug moški isti kakor prvi, da je, skratka, drugo (kakor poprej) isto kot prvo. Takšno je torej razodetje. In če je moški oznanil misterij, potem je bila ženska tista, ki je odstrnila skrivnost." Ko je bil film Novi val že davno posnet, po nekaj letih, mu je neka prav posebna ženska odstrnila najintimnejšo skrivnost - njegovo notranjo podobo.

Kakor koli obračamo, brez Godarda ni filmske in splošne zgodovine tegale stoletja. In dasiprav se na prvi pogled zdi, da ima veliki umetnik v njej davno in priznano mesto, vedno znova zapazimo, da je - enciklopedično površno - pahnjen bodisi med kopico enakih bodisi med čudake. Resni francoski izvedenski časopis Cahiers du cinéma je še edina edicija, ki se trudi, da bi ga postavila na prav posebno mesto, ki ni piedestal, niti oltarček, pač pa kratko malo prostor, na katerem se zbirajo tisti redki, ki so nadarjenost izkoristili kot katapult: V primeri z vsemi drugimi "režiserji", "mojstri", "cineasti" in kar je še podobnih označb, se nam zmeraj vnovič dozdi, da je Jean-Luc že strahotno daleč. Ne spredaj, tudi ne odmaknjen, pač pa med tistimi redkimi, ki so kratko malo opravili poslanstvo: Docela po svoje, a zgledno usklajeno z občečloveško naravo, ker so pač usmerjeni v svoj medij po neki posebnosti, nadarjeni pa so za sleherno umetnost. Kakor v godbi - to vam bo bliže - Ornette Coleman, kot Thomas Bernhard, če pomislimo še na literate. Vsi trije so prečudovit zgled za fanatičen, dosleden, brezkompromisen, preobčutljiv humanizem. A o tem kdaj drugič, v kakšni komparativistični priliki. Čeravno ni prav znano, kje nam jo je objaviti in v kakšni obliki posredovati, da bo vredna trojke.

Danes nam je govoriti o neverjetni potezi, kakršno je lani postorila založba ECM, ko je na dvojnem zgoščenem albumu izdala vso zvočno pojavnost (kompleten "soundtrack") iz Godardovega Novega vala. Gesta nima primere v zgodovini izdajanja kinske godbe, še več, kaj takšnega dosihdob ni znano iz nobenega primerka, ki bi bil pričeval o razmerju med podobo in glasbo in zvokom. Če kdo, potem si takšno edicijo zasluži prav skladatelj, poet in režiser Jean-Luc Godard: To je pravzaprav šele tisto lucidno, ustrezno in subtilno branje njegovega dela, ki pomeni več kakor sleherna verbalna interpretacija - to je prava (nenasilna) umestitev v zgodovino. Pred njo lahko samo obmolknemo, o njej poročamo suho, recenzentsko, tako da bo poučeno čim več ljudi in si kdaj privoščilo užitek nad užitki: poslušanje filma Novi val. Za neverjetno in tvegano potezo je Godarda in eceemovce navdušila gledalka iz pariških kinematografov Claire Bartoli, ki je za izdajo spisala tudi čudovit esej o "notranjem kinu". Claire je film slišala, nikdar pa ga ni videla. Claire je namreč slepa. Kljub temu pogostoma zahaja v kino, seveda predvsem na predstave s številnimi dialogi. Po navadi jo spremlja kdo, da ji razloži nekaj prizorov ali opiše osnovne scenske prvine. Zatem uporabi moč imaginacije. Claire je videla še v triindvajsetem letu starosti, zato ima precejšen vizualni spomin: Dovolj je barv in podob, ki jih zmore naložiti v "notranji kino". Poslušanje filmov ji je v užitek, obenem pa zahteva tudi napor, posebno koncentracijo. Pozna kar nekaj filmskih sekvenc, za katere se ji dozdeva, da jih je "videla s svojimi lastnimi očmi", tako močno jih je bilo čutiti. Kinematografska koncentracija, pravi Claire Bartoli, zahteva podobno orientacijo kakor hoja po prostoru - nikakor ne sme zgubiti niti, če hoče imeti kaj od filma. Svoj prvi, grobo impresivni esej o soundtracku za Novi val si je zabeležila na diktafon, pozneje si je dala prebrati in posneti na trak še dialoge, ki so medtem izšli v pisni obliki v L'Avant-Scène Cinéma (št. 396-7). Znova in znova jih je opremljala s komentarji in mislimi na magnetofonček, kar je postalo vtem zanjo že pravi pisateljski način, saj je s hitrostjo govorjenja ohranjala tudi miselne tokove. Zapomnila si je melodijo, glasbeni mozaik in lepega dne sestavila iz zbranega gradiva tudi vzporeden esej - posebno branje slišne snovi iz Novega vala.

Zvokovje, besede, glasba in neskončni odmevi preciznega, bolestno neprevedljivega jezika, to so bile od nekdaj tudi Godardove obsesije. Kakor tiste dneve, ko je spoznavala strukturo njegovega filma Claire, tako je tudi on pogostoma prestavljal sinhrone točke, jih odmikal od realnih časovnih okvirov, dodajal milijonkrat izrečenim reklom novih vrednot, popravljal obliko na račun vsebine in obrnjeno: vsebinskim, včasih docela žanrskim kodom izumljal, po potrebi, novih oblik, samo da so filmi prejeli avtorsko podobo, da so se povzpeli na razgledišče, od koder ni razločkov med pogledom in njeno zvočnostjo. Pri najboljših kompozicijah nikdar ne zapazimo, da so bile sploh kdaj zložene. Pogovor je pretrgan, buren, tog, hlastav ali molčeč, vlak pa se enakomerno pelje čez vse meje; njegova kompozicija je naravna. Takšnih kinskih mojstrovin je prav malo. Za najboljše med njimi je Godard celo prepovedal prevode, rekoč, da filmski jezik povsem zadošča za razumevanje. Za razumevanje, ki je zanj tako ali tako značilno, da je prepuščeno individualnemu naporu.

Vsi ti glasovi... Vsak izmed njih premore svojo barvo, svoj lasten poudarek, svojo konsistenco. Album, ki utegne biti povzetek XX. stoletja, kaj povzetek, njegov sucus. Slepa gledalka je s pretanjenim posluhom postavila najlepšo teorijo za Godardovo mizansceno: sam Jean-Luc je priznal, da se mu zdi film Novi val brez podob še boljši kakor z njimi.

Ženske so zaljubljene in moški so osamljeni.

Ženska ne more pretirano raniti moškega...

Amour et attachement ... attaché d'ambassade... fil... film... cinéma.

P.S.: Na kompletnem soundtracku - glasba, dialog, zvoki - iz filma Novi val (Nouvelle Vague) se slišijo: Dino Saluzzi, David Darling, Paul Hindemith, Arnold Schönberg, Paul Giger, Patti Smith, Meredith Monk, Heinz Holliger in Werner Pirchner; govorijo pa še: Alain Delon, Domiziana Giordano, Roland Amstutz in Laurence Cote. V treh jezikih lahko občudujete tudi notranji pogled slepe gledalke Claire Bartoli. (ECM New Series 1600/01/Statera, 1997.)

Miha Zadnikar