Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: Sonja Porle

Habib Koite and Bamada

Boginje pod odrom

Čeprav sem med poslušanjem plošče Habiba Koiteja nadvse uživala, me prijetna izkušnja le ni pripravila na razburljivo presenečenje, ki me je pričakalo pod odrom, na katerem so kitarist in njegov orkester Bamada igrali nasmejano različico malijske sodobne glasbe.

Po zapletenih križajočih se ritmih sem plesala, se spominjam, tako sproščeno in mehko, kakor da so mi že od nekdaj znani, dveurni koncert pa je, se mi zdi, trajal največ deset minut. Vsem tistim, ki vam je malijska glasba španska vas ali za Bamado še niste slišali, lahko povem, da njihov nastop in glasba sama, četudi je zakoreninjena v povsem drugačni kulturi, močno spominjata na nastop in glasbo malgaške skupine Njava, ki smo jo slišali pred letom dni v Ljubljani. Saj tako Njava kot Bamada igrajo in pojejo s pristno lahkotnostjo in jim uspeva sproščeno in kot mimogrede z nekaj akustičnimi instrumenti razpreti razburljivo pahljačo naelektrenih zvokov, ki svetovni glasbi te dni širijo njena najbolj okusna obzorja. Z mladim, dobrovoljnim in čednim skladateljem Habibom Koitejem sem se pogovarjala lani julija na festivalu Womad v angleškem Readingu.

Zagotovo ste opazili, da smo poslušalci med vašim nastopom zelo uživali. Pod odrom smo vztrajali, čeprav je lilo kot iz škafa. Bi vam bili vaši rojaki doma v Maliju pripravljeni prisluhniti v podobnem vremenu?

He, he, he! Seveda ne bi. Vsi bi odšli domov, kajti naši ljudje razmišljajo povsem drugače od vas. Koncert bi odpadel že, če bi samo rosilo. Malijci si neradi zmočimo obleko, dež pa imamo razumljivo zelo zelo radi. V Maliju ni nikdar dovolj dežja.

So mi zato prijatelji lani septembra v Bamaku svetovali, da naj prihodnjič, če me zanima predvsem glasba, Mali obiščem šele po oktobru?

Zares, v deževni dobi, avgusta in septembra, v Maliju vlada suša, kar se tiče glasbe. Organizatorji koncertov so na "dopustu". Če želite prisluhniti velikim koncertom, morate priti v Bamako novembra, decembra, januarja - he, he, he - februarja in pozneje.

Rodili ste se v Bamaku in ...

Ne, ne, ne! Rodil sem se v Senegalu.

Katere narodnosti ste potemtakem?

Malijske, kajpak. Sem Kasonkejec. Kasonke smo napol Fulanci in napol Malenke. Smo zelo maloštevilni - manjšina. Ker živim v Bamaku, sem tudi Bamačan. Se mi morda ne pozna, da sem čistokrven mešanec? /Sledilo je vsaj pet minut nalezljivega Habibovega smeha./

Na prvi pogled. Toda iz katerega glasbenega izročila jemljete navdih za skladbe?

Z vseh koncev in krajev Malija. Zgledujem se po prav vseh naših tradicijah. Ugaja mi julajska glasba z vzhoda dežele, ki temelji na balafonu, pa glasba s skrajnega severa, ki je prepojena z arabsko. V njej ni čutiti le prizvokov alžirske in mavretanske glasbe, temveč tudi maroške in celo egipčanske. Rad imam različne glasbe, ki so značilne za odročne kulture ob senegalski meji. Mali premore zares veliko raznolike glasbe.

V katerem jeziku pa prepevate?

V bambarščini, ker je danes najbolj razširjena govorica, ki jo po malem razume večina ljudi. Je neke vrste ljudski uradni jezik. Pojem še v sorajščini, kasonkejščini in drugih jezikih. Poredko in po malem pa v francoščini. Predrznem si zapeti tudi kakšen verz v angleščini. /Habib je požvižgal in se seveda zasmejal./

In kaj želite z besedami izraziti?

Saj ne vem, kaj naj rečem. Hi, hi. Ženske imam zelo rad. Zelo, zelo, hi, hi, hi... Ne šalim se! Ženske spoštujem zato, ker je Ženska moja mati, moje dekle, moja hčerka. Ljudje pravijo, da je Bog tisti, ki daje življenje, toda jaz sem običajen smrtnik, in zato nimam oči, s katerimi bi mogel uzreti Boga. Vidim pa lahko žensko, ki rojeva novo življenje. Ženska je Bog na zemlji. Prepričan sem, da ženska ve nekaj, česar jaz, moški, ne bom nikdar razumel. Ker je sposobna roditi otroka, se lahko dotakne nedotakljivega. Zdi se mi, da mi lahko, kadar se znajdem v precepu - na že kakšnem življenjskem križišču -, iz stiske pomaga edinole ženski nasvet. K ženski grem - in ona me pouči o življenju in ljubezni. Zato pojem o ženskah in o ljubezni.

Kaj pa socialna problematika in podobne reči? Vaš priimek razkriva, da ste griotskega rodu, grioti pa so znani kot častilci obstoječega reda, ki kot za šalo klešejo verze v čast oblastnikom in premožnežem.

Hvalisanje podobnih tičev me ne zanima. Pojem pa o trudu in pogumu preprostih ljudi ter o delu nasploh. Vsako, še tako drobno opravilo je vredno spoštovanja, zlasti če ne koristi samo tebi, ampak tudi tvojemu sosedu. V Maliju življenje ni lahko. Veliko mojih sonarodnjakov zjutraj ne ve, ali bodo zvečer legli v posteljo siti. Naša zemlja ni porasla z drevjem in zeleno travo, pastirji morajo s čredami prepešačiti kilometre in kilometre, če želijo nahraniti krave in ovce. Lačne krave ne dajejo mleka. Če strada živina, stradajo tudi ljudje.

Vaša domovina je nedvomno silno siromašna, če se ne motim, je - odkar obstaja pod imenom Mali - uvrščena med deset gospodarsko najbolj nerazvitih držav na svetu, toda znano je, da je glasbeno izjemno bogata in da pri vas trenutno igra več izvrstnih glasbenikov kot kjer koli drugje.

Mi lahko poveste kaj o vaši družini?

Sem iz zadovoljne in številne družine. Vsaj sedemdeset nas je. Moja mama je bila duša družine, za vse je poskrbela, in občutek imam, da sem ji bil jaz najbolj dragocen, čeprav si mislim, da moji bratje in sestre o njeni naklonjenosti podobno razmišljajo. Moje otroštvo je bilo zato zelo veselo in sproščeno. Še vedno sem zelo zadovoljen, kajti iz leta v leto se mi uresničuje več želja in sanj iz zgodnje mladosti. Postal sem glasbenik; zaradi glasbe lahko nekaj malega potujem in se razgledujem po svetu. Povrhu mi glasba omogoča glasno izražanje osebnih življenjskih prepričanj. Ni mi vseeno, kadar vidim mlade Malijce nekritično in sebi v škodo sprejemati tuje vrednote. Zlahka se znajdejo v praznem prostoru, kjer jim tuja kultura ne nudi varnega zatočišča, domača pa jih utesnjuje, ker so pozabili, kaj je njeno bistvo. Zato ves čas razmišljam, kako bi najbolje uravnovesil tradicionalno in moderno glasbo, tako da bi se lahko mladi ljudje v njej prepoznali.

Pa saj se Malijci za glasbo, ki ne nadgrajuje tradicije, sploh ne menijo?

Pač. V bamaških glasbenih klubih, zlasti v diskotekah, in po radiu se vrti vedno več moderne zahodnjaške glasbe. Glasba Spice Girls ali koga podobnega mladine res ne gane, toda glasba, ki jo igrajo temnopolti Severnoameričani, jih prevzame še prenaglo. Sprejmejo jo za svojo, četudi je cenena in poveličuje za našo kulturo neveljavne vrednote, na primer nasilje. Zato sem zelo ponosen na naše uspešno sodelovanje na koncertu, ki ga je pred tremi leti na bamaški univerzi organizirala Televizija Mali. Pravzaprav je šlo za neke vrste plesno tekmovanje. Policija je bila tam, a je ostala brez dela, saj je prireditev od začetka do konca stekla brez izgredov. Zame je bila to osebna zmaga. Skupaj so po starih "fatma" ritmih navdušeno plesali mladi ljudje najrazličnejših plemenskih pripadnosti. Zadovoljni so bili tudi tujci: Kamerunci, Sierraleonci in Liberijci, ki so se tedaj v Bamaku zadrževali zaradi nogometa in poslov. To se mi zdi pomembno, saj si navsezanje ne želim samo več razumevanja in strpnosti med svojimi ljudmi, ampak tudi več kulturne izmenjave z našimi afriškimi sosedi - z vsemi Afričani. Odkar nastopamo po Evropi, pa si želim še, da bi Evropejci sprejeli nekaj naše afriške kulture. Poglejte, Afričani smo povzeli veliko vaših navad in običajev; Kenijci se vozijo po levi, mi Malijci pa po desni kakor Francozi, govorimo vaše jezike in si kuhamo hrano po vaših receptih. Ne vem, zakaj si ne bi vi kdaj pripravili kave po kamerunsko ali etiopsko in se naučili vsaj besedo ali dve katerega izmed naših jezikov.

Glasba na vašem zadnjem oziroma prvem mednarodno izdanem albumu Muso Ko mi zveni izjemno razkošno. S tem ne mislim samo zlitja raznolikih ritmičnih in melodičnih sestavin, ampak predvsem trden, skoraj rokerski zvok, ki ste ga dosegli le z akustičnimi in tradicionalnimi instrumenti. Občutek imam, da lahko od tod krenete, kamor si že bodi. Kakšna bo torej glasba na plošči, ki jo menda pravkar snemate?

Novo ploščo bomo pričeli snemati prihodnji teden. Povem vam lahko samo to, da se bo pošteno razlikovala od prve. No, morda lahko dodam, da nameravamo vključiti tri nove instrumente in se še močneje nasloniti na tradicijo.

Ker ste griot, me zanima, ali ste se, preden ste vzeli v roko kitaro, naučili igrati še na katero drugo glasbilo?

Ne. Kitara je naš družinski instrument. Dedek po očetovi strani je igral na ngoni, tiste čase je bil slaven glasbenik, oče pa je že igral na pravo kitaro. Bil je izšolan kitarist. Vsi bratje so kitaristi, le da glasba ni njihov poklic in se na kitaro niso učili igrati v šoli. Sam ubiram očetovo pot. Študiral sem na Institutu narodne umetnosti.

Prijateljica, s katero sva prejle skupaj plesali na vaše ritme, mi je naročila, naj vam povem, da ste zelo čedni na pogled. Zanima jo, kako se po nastopih, če sploh, otepate oboževalk, ki jih zagotovo ni malo.

Kaj! /Habib se je z rokama prijel za glavo in se pričel glasno smejati. Trajalo je kakšnih sedem minut./ O mojbog! Poročen sem z dekletom. ki je z mano že skoraj devetnajst let. Bila sva zelo mlada, ko sva pričela živeti skupaj. Najin zakon je srečen, čeprav - tako kot vsak - ni brez težav. Imava tri otroke. Sem zvest mož.

Vaših odgovorov ne snemam za BBC, katerega radijski valovi segajo do Bamaka.

Poslušajte, no, hi, hi, hi... Ko nastopam, so mi pomembni vsi poslušalci hkrati in obenem vsak posameznik. Po nastopu pa sem običajno utrujen, grem v hotelsko sobo, ležem na posteljo in potem z daljinskim upravljalcem menjam televizijske programe. /Odtlej je glasbenik odgovarjal samo še s smehom./

"Malijci so najpoštenejše in najbolj verno ljudstvo, kar jih poznam," piše maroški učenjak Ibn Batuta, ki je Mali obiskal v štirinajstem stoletju, in očitajoce nadaljuje, "a niso brez napak. Preveč se smejejo." Ker sem Mali obiskala konec dvajsetega stoletja, vam zagotavljam, da jim srednjeveška napaka še vedno nadvse pristaja. Njim in njihovi glasbi.

Sonja Porle