Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: BIGor

Indust-bag

Poslanci iz Bele krajine

Metliški Indust-bag sodijo med redke še živeče veterane slovenske punkrockovske scene s konca sedemdesetih; letos so se ponovno oglasili po daljšem premoru z drugim CD albumom Brez provokacij. O preteklosti, premorih, realnosti in načrtih smo se pogovarjali s pevcem in kitaristom Goranom Jarnevićem, na obrobju slovenske dežele, v rodnem kraju skupine - v Metliki.

Začetki Indust-bag segajo v leto 1978, ali se je od takrat do danes za samo skupino kaj spremenilo?

Za nas se na slovenski sceni ni kaj bistveno spremenilo. Le trendi so se menjali, če greš po klubih, lahko ugotoviš, kaj je ponarodela glasba. Če bi se zdaj pojavile Kuzle v novi verziji, pa ne z vidika preporoda Sex Pištol in Anti-Nowhere League, ampak čisto sproščeno, bi to zelo zažgalo. Če bi dobili zrel punk ali rock'n'roll band, ki bi imel dušo, bi še kako zažgal. Pomembno je, da ima notranjega duha, da ima notranji naboj. Mi nikoli nismo imeli izražene te volje po naboju, premalo smo ambiciozni, celo nalašč. Prav zanimivo je, če bi posneli tisti album pri založbi ZKP, ki so nam ga ponujali ...

... v začetku osemdesetih?

Ja, morda bi bile stvari danes nekoliko drugačne. Album so potrebovale tudi Kuzle. Morda smo peljali v mainstream v pravem pomenu besede. Nastop na Novem rocku je bil zvita poteza, ki jo imajo danes, na primer, Pridigarji z več instrumenti. Posrečilo se nam je z orglami, nekateri so nas celo vtaknili v novi val, s katerim nismo imeli nikoli nič skupnega. Bili smo nekakšen porajajoči se rock'n'roll. Vendar je prišla vojska, ki je za mano potegnila še kitarista, pa bobnarja - in v teh treh, štirih letih smo dobili v glavo čisto nekaj drugega. Leta 1985 smo imeli še vedno isti prostor za vaje, instrumente; odločili smo se, da gremo naprej. V tem času sem imel projekt, s katerim - ha! - bi bil danes kakšen Predin. To je bil trio Groteska z veliko ropotuljic in raznih ritem instrumentov v ozadju ter z akustičnimi kitarami. Imeli smo nekaj nastopov, to so bili grozljivo ironični šansoni, nekakšen raztrgan country. Marsikdo nam je zameril, ker smo prekinili. Ampak, obnovili smo Indust-bag! V tistem času so bili Laibach in Borghesia zelo močni, pojavil se je dark. Igor Vidmar je bil močan vpliv, bili smo prijatelji. Ni šlo za prilagajanje, hoteli smo izvleči štos te alternative, čeprav nam mračna muzika nikoli ni prirasla k srcu. V tistih mračno-psiho-ironičnih besedilih sem se zelo videl. Rekli smo si, da bomo naredili svojo verzijo, in to je bilo odtisnjeno na kaseti V obdobju zločina, s katero smo zaznamovali nekaj drugega kot v obdobju od leta 1979 do 1981, ko smo imeli več poudarka na ameriškem zvoku, križanem s Stooges in MC5, s tistimi imeni, ki jih danes vsi omenjajo. Te smo vsi poslušali in še marsikaj: veliko bluesa, pa industrijskega rocka, denimo Red Krayola in Roberta Frippa, pa Dead Kennedys, ki so nas v prvem obdobju zelo zapečatili. V obdobju zločina je bilo čisto nekaj drugega, bilo je veliko mračnosti, sovpadalo je z duhom tistega časa in z državno represijo. Čutila se je tedanja napetost v Sloveniji, močan vpliv časopisa Razmerja, ki je bil zelo podoben Mladini. Delovali smo podzavestno, psiho-politično. Ta kaseta nas je tudi uveljavila. To je bilo leto 86!

Omenil si Red Krayola. Slišal sem anekdoto, da ste konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih prikrivali, od kod črpate nekatere glasbene poglede. Na primer stari rock?

Ja, gotovo. Poslušali smo marsikaj. Ne lovimo Radia Študent, kitarist nam je prinašal kasete s posnetki; poslušali smo, kar se nam je zdelo zanimivo. Največ smo poslušali punk in blues, pa tudi nekatere skupine, ki so bile izven tega. ZZ Top so nam bili zelo všeč, takrat se niso vrteli po klubih, vendar sva jih s kitaristom poslušala. Šlo je za pravi boogie, tisti hitri blues. Nikoli pa nismo imeli radi kakšnih Collosseum, ki so imeli dobre začetke, vendar prepredene z ne vem kakšnimi improvizacijami. Pri punku se nam je zdela postavitev zelo dobra, energična. Recimo Pištole, njihov nihilizem in cinizem nista šla mimo mene. OK, nadel si si tisti image, vendar da bi rekel: "O, Sid Vicious je cool!" Ne, sploh ne! Tisti naboj, s katerim hitro izpoveš nekatere misli in občutke in kot sedemnajstletni mulc zakoličiš svoja stališča ter izoblikuješ psiho in karakter - to nam je prišlo prav.

Če danes pogledaš nazaj, lahko ugotoviš, da se je tudi v osemdesetih gojilo nekakšno sovraštvo do starega rocka.

Ja, se je.

Potem pa se je konec osemdesetih in posebej v začetku devetdesetih začelo poudarjati rockovsko tradicijo. Na dan so potegnili imena, kot so ZZ Top, AC/DC, in pri tem je najbolj zanimivo, da so jih ven začeli vlačiti ravno punkerji. Samo spomni se priredbe Henryja Rollinsa in avstralskih Hard-Ons, ki so skupaj obdelali AC/DC.

Dober primer. Na to nisem nikoli tako radikalno pomislil, podzavesto pa bi lahko. Kot skupina smo imeli ignorantsko stališče do teh skupin, vendar osebno nisem nikoli preziral »starih prdcev«. Hodili smo na koncerte nekih Metličanov, ki so preigravali Hendrixa in podobne, tam smo črpali. Omenil bi naš prvi CD Nova leta, ki je bil zelo hardkorovsko obarvan, zajel pa je tudi punk in rock'n'roll. Manevrirali smo s fintami, celo z obrazci. Še pred kakšnimi Hic Et Nunc smo začutili porajajočo se rockersko linijo. Npr. Moja last, pa Barska, ki je ni na tem drugem CD-ju, izvirata iz leta 91. Igrali smo ju že takrat. Celo Ogrinc nas je vprašal, ali gre za nov komad. On je že imel to strujo, mislim, da je on poglaviten človek za to strujo ob Radiu Študent. Nič ni slabega, da so se začele iskati korenine. Slabo je, da so se tako razpasle. Tako smo igrali že takrat, pred fazo z orglami, danes smo nadgradili tisto obdobje. Res pa je zanimivo, da so ravno punkerji, ki so pljuvali po tem ... pravzaprav, kolikor poznam te stare punkerje, nekateri še danes čakajo, da se zopet pojavi oj punk. Vprašanje je, koliko so dojemljivi, to moraš imeti v srcu. Dobro je, da kdo vleče iz korenin in da jih posluša, vendar smo mi to že poslušali in nimamo potrebe, da gremo še enkrat poslušat ZZ Top in Motorhead. Skupina se največ nauči v času, ko najintenzivneje posluša muziko. Kasneje se uči iznajdljivosti, zvijač, kako jo postreči, kako naprej.

Ta rockerska struja je postala v sosednji Hrvaški z Majkami na čelu že pravi mainstream, pri nas pa, recimo, Res Nullius ne uspe postati uradni predstavnik dobrega slovenskega mainstream rocka. Še vedno so glavne face Pop Design, Šank Rock in Vili Resnik, ki imajo s pravim rockom bolj malo skupnega.

Res Nullius in Majke bi dal v isti koš. Res Nullius so za slovenski prostor zelo pomembni, saj so z rockom, prepojenim z rhythm'n'bluesom, postavili mainstreamovske osnove. Razlika med Hrvaško in Slovenijo je, da ima sosednja Hrvaška neverjetno agilne ljudi, ki želijo pripeljati skupine do maksimuma. Založbam, kot je Slušaj najglasnije, se splača narediti izdelek katere koli skupine, ne glede na dobiček. Pri nas je drugače. Samo na nacionalki je še vedno stara rockerska garda, ki si je položaj priborila še v času punk buma. Preden boš sam prišel do te pozicije, boš tudi sam star in boš sam dobil to staro pozicijo in s tem boš ohranjal kontinuiteto. Spet bo isti »štos«. So določeni problemi, vprašanje pa je, koliko skupina ostane poštena.

Za vaše delovanje so značilni dolgi premori, prekinitve dela. V začetku devetdesetih ste se pojavili s prvim CD-jem Nova leta, šele letos pa ste objavili drugega.

Na tem mestu bi te dopolnil. Od 87 do 89 smo bili ena uspešnejših slovenskih skupin. Igrali smo po vsej Jugoslaviji. Obe kaseti, V obdobju zločina in V dolini resnice, sta nam enako pomembni izdaji kot ta dva CD-ja. To sta prodorna izdelka. Barbarič in Ogrinc sta nas videla na YURM-u, spraševala sta nas, kje smo. Vso Jugoslavijo smo dali čez. Če želiš prodreti, moraš res dobro preorati svojo njivo. Mi je nismo, takoj smo se pojavili na jugu. S CD-jem Nova leta smo bili celo eden od prvih bendov pri nas, ki je CD izdal z lastnimi sredstvi. Celo Tomc se je čudil, kako nam je uspelo. To je bil čas, ko še ni bilo toliko CD gramofonov. 200 izvodov smo prodali, drugo pa razdali. Ko je bila vojna, nismo imeli kje igrati. V tistem obdobju apatičnosti ni bilo prave vizije, morali bi investirati tri do štiri tisoč mark za izposojo kombija, da bi lahko igrali zunaj. V to nismo šli. Bobnar je šel v Novo mesto in ustvaril družino, kitarista igranje ni več zanimalo, mene pa je zmeraj nekaj zaposlovalo. Nenehno sem kaj delal, začel sem se posredno ukvarjati s filmom. Sodeloval sem z režiserjema Petrom Braatzom in Majo Weiss, naredil sem glasbo za tri koprodukcijske nemško-slovenske filme, za zadnjega, četrtega, je glasbo prispeval celo Indust-bag. To so filmi Pomlad v tunelu, Na poti nazaj, Slovenija od zunaj - Slovenija od znotraj in A volite mene. Ta tri leta nisem vedel, kaj naj počnem. Šlo je za padec kontinuitete, kar naenkrat smo se znašli v KUD-u France Prešeren na promociji filma. Slučajno je na koncert naletel tudi Ogrinc, ki je nastop dobro ocenil. Bili smo presenečeni, sploh nismo imeli namena nadaljevati. To je bilo februarja 1996. Stari bobnar Bojan Vraničar je slišal nove komade in rekel, da bi se vrnil k skupini. Spet nismo imeli ambicij. Če si v enem samem letu sprostituiran, je vprašanje, koliko si samemu sebi zanimiv, kaj šele drugim. Glasba je naš hobi, ni nam glavna skrb.

Ta neambicioznost se mi dozdeva, da je velikokrat bolj iskrena do publike kot hlepenje po uspehu?

Misliš, da je ta naša neambicioznost celo naša prednost?

Glasba je vaša zabava. V trenutku, ko si ambiciozen, zabava izgine.

To je res. Vprašljivo je, če smo res tako neambiciozni. Ko nekaj izdaš, misliš, da bo vse teklo tako kot prej. Pa ne! Danes so potrebe drugačne. Ko nas je založba Panika posrkala, smo bili zelo začudeni. Kako, že prva založba nas je posrkala? V Črnomlju smo imeli koncert, ki je bil pravi »šus«. Novo presenečenje!? Časi so se spremenili, vsaki skupini se je veliko lažje uveljaviti, vendar pri tem naleti na veliko večjo konkurenco. Mi smo obsojeni na obrobje, čutimo pa svoje poslanstvo za ta belokranjski prostor.

Kje vidiš razlog za to? Omenil si Kuzle, katerih tradicijo na idrijskem nadaljuje Zablujena generacija. Iz Bele Krajine pa res ni nobenih novejših imen.

Zelo smo zaznamovani z Belo Krajino. Imeli smo Steklino, njihov basist Boris Vinski naš basist od leta 1984. Potem je bila Mama Dolores, BB Shop... To so bili enoletni poskusi, zdaj imamo metalski band Sarcom. Tukaj pa se neha! Bela Krajina je tako območje, ki je zelo zabito. Vsako področje potrebuje človeka. Prvi pogoj je, da si kot bend zelo v sceni. Še vedno se čutimo kot polpunkerji! Imamo neko svojo pozo, žal pa ni konkurence, ni sodelovanja. Pomembno je, da si v nekem središču, na prizorišču, kjer se dogaja. Tukaj se ne dogaja nič. Potrebuješ tradicijo, predvsem pa človeka.

Omenil si, da se še vedno čutite polpunkerji. Kaj praviš na izjavo Gregorja Tomca ob dvajsetletnici nastopa Pankrtov v Mostah, ko se čudi, kako lahko mularija še danes posluša punk?

Ja, to sem prebral. Poznam Tomca, poznam Bombe in tudi intelektualno strujo izpostavljanja Niet, ki je rekla, da je konec s punkom. Tomc je celo po televiziji izjavil, da je s punkom konec in da je prihodnost v metalu. Sociolog, ki ga zelo cenim, da takšno izjavo? Dozdeva se mi, da je punk ponarodela glasba štirinajstletnikov. Še danes je punk pravi izraz za to iskreno in eksplicitno izražanje. Na punk nisem nikoli gledal kot "fuck off stari prdci!".

Ali je s tem povezan tudi naslov vaše zadnje plošče Brez provokacij, ki je izšla ravno v času afere Strelnikoff? In če sem dobro razumel besedilo, govori, da brez provokacij ne gre?

Ja, brez provokacij najbrž ne gre. Besedilo je dvoumno. Prva stvar je, da Indust-bag nikoli nismo hoteli z manipulativni sredstvi delati križev v Jugoslaviji in komunističnih simbolov danes. Nič nimam proti Strelnikoff in Laibach, naslov plošče je nastal po komadu Brez provokacije, ki smo mu odvzeli zadnjo črko. V besedilih govorimo o posamezniku, o človekovih razpoloženjih. Brez provokacij pri punku najbrž ne gre, punk je sociološko gibanje. Provokativnih nastopov ne rabim, zato sem tudi rekel, da sem polpunker. Provocirati ali ne? Odobravam tisto zvito, zdravo provociranje. Ne odobravam pa provociranja, s katerim se bodo Mladina in drugi mediji okoriščali. Na ta način se nočem izražati. Če nas spremljaš, lahko ugotoviš, da smo dvoumni.

Obnašaš se kot pesnik.

Vse, kar povem, je lahko dvoumno. V teh letih sem napisal že veliko pesmi. Počutim se kot šansonjer, samo v tem punk'n'rollovskem smislu, vokalna izraznost je zelo poudarjena pri nas. Zdi se mi iskreno izpovedati dušo, to je bistvo pesništva. Imam pesniško izraznost, in če bo bend deloval, ne morem usahniti.

Ali ste z novim albumom Brez provokacij dosegli zastavljeni cilj?

Želeli smo izraziti bazičnost, tako smo si tudi posnetke zamislili. Posneli smo se v živo. Plošča je prej projekt kot vodilo, kaj bomo delali naprej. Bistveno se najbrž ne bomo spreminjali, ostali bomo trio. Če se bomo skušali spremeniti, bomo spremenili širino zvoka. Menimo, da smo končali psiho-travmatsko obdobje, prihaja bolj sproščeno, čustveno obdobje s še vedno določeno frenetičnostjo psihe. Meni je ta CD zelo pri srcu. Plošča je zelo rockerska. Že drugo leto načrtujemo nove posnetke, tako da bi leta 2000 naredili močnejši izdelek z več vložene energije, denarja in znoja. Pravzaprav je bend začel skoraj z začetka, ta pavza je bila zelo dolga. Ne vem, če smo imeli kdaj več energije, kot je imamo zdaj.

BIGor