Youssou N'Dour

“Mislim, da je treba afriško glasbo predvsem veliko predstavljati, in to predstavljati tudi ali pa celo predvsem tako, kot smo jo predstavili nocoj. Kajti glasba sama je ena stvar, druga stvar pa je, kako jo predstavimo in pokažemo - in to je zelo pomembno. Koncertne podobe ne smemo zanemarjati. Mislim, da mora Afrika res računati na domačo kulturo in glasbo in se zanesti nanju, sploh na glasbo,” mi je razložil Youssou N’Dour leta 1993 v grandioznih sobanah pariške Opere, koder je gostoval z nepozabno celovečerno glasbeno in baletno predstavo na festivalu Opera Africa. Ta Youssou N’Dour prihaja z zasedbo Super Etoile de Dakar letos k nam, na Drugo godbo. Komaj čakam na trenutek, ko se nam bo predstavil v žarometu naših spomeniških Križank.

POPOTOVANJE K ZVEZDAM

Youssou N’Dour se je rodil leta 1959 v preprosti četrti Medina senegalske prestolnice Dakar; kot je skorajda pravilo, je privekal na svet v družini slovitih pevk in pevcev, griot po materini strani ali gawlo. Že v najrosnejših letih je prepeval na kasakih, obrednih slavjih obrezovanja. Na začetku sedemdesetih je vstopil v gledališko skupino Medine, imenovano Sine dramatique. Kmalu se je pridružil Diamonu; njuna pesem Mba, hommage saksofonistu Papi Sambi Diopu, je bila zmagoslavje: N’Dourjev nedolžni in mladostni, a bogati glas so odkrili na Radiu Senegal. Mladi gawlo je imel tedaj šele trinajst let: nenaden uspeh je razburil očeta, ki se je zbal, da bo sin zanemaril šolanje. Toda Youssou je trmoglavil naprej, se vendarle vpisal v dakarsko šolo lepih umetnosti, koder je zdržal dve leti, nato pa pobegnil v Gambijo, da bi se mogel daleč od doma povsem posvetiti glasbi. Domov se je vrnil v spremstvu dveh policajev. Najstnik se je ponovno uprl, se pridružil skupini Star band in podpisal pogodbo s Kassejem, upravnikom nočnega kluba Miami. Oče se je končno vdal sinovi trmi - in Youssou se je vendar lahko ves predal glasbi. Leta 1977 je s prijatelji ustanovil skupino Etoile de Dakar. Z dvema ubežnikoma Star Banda (tolkalcem Mbajem Dieyem Fayem in Assanom Thiamom, mojstrom govorečega bobna tama) je kasneje ustanovil lasten orkester Super Etoile de Dakar.

Njegov mbalax, zmes tradicionalnih pesmi in ritmov ter uvoženega vokabularja zvokov, hipoma osvoji senegalske množice. Od tedaj Youssou po svoje revolucionira ne le ritme wolof, ampak tudi vso glasbeno krajino. Ustanovi SAPROM (Societe Africaine de Production Musicale) in zaposli tri ducate oseb - glasbenike, tehnikeinupravnike;ukvarja se s snemanji, promocijo in turnejami afriških glasbenikov. Ne le glasbeni, tudi jezikovni repertoar tega muzikanta in poslovneža se obogati: wolofu se pridružijo serere, halpulaar, bambara (kasneje tudi kanec angleščine in francoščine).

ODKRITJE EVROPE, PETRA GABRIELA IN SEMPLERJA

Leta 1984 odpotuje Youssou N’Dour najprej v Mali. Leto kasneje odide na evropsko turnejo in na festivalu Africa Fete sreča Petra Gabriela. Leta 1985 nasploh vzide nova era v N’Dourjevi mladi karieri: na obzorju svetijo povabilo na Higelinov nastop v Bercyju, izid albuma Nelson Mandela in sodelovanje pri Gabrielovi plošči So.

“Konec leta 1985 me je Peter povabil v studio, kjer je snemal novo ploščo; skupaj sva preživela ves dan, glasovno sem improviziral v več skladbah. Čez nekaj tednov me je poklical v Senegal in mi sporočil, da je ohranil moj glas v pesmi In your eyes,” razlaga Youssou.

Rodilo se je prijateljstvo, ki je doseglo vrhunec v skupni svetovni turneji leta 1987. Ta skupna krožna vožnja po koncertnih odrih je pevca ljudstva Wolof obogatila z novimi znanji in spoznanji o scenskem nastopu in pomenu novih tehnologij; ko se je družil s Petrom Gabrielom, se je naučil mnogoterih ukan glasbenega poklica, odkril je tudi sempler, ki mu je omogočil, da poustvarja zvoke kore in balafona ter jih vnaša v zahodne lestvice. Toda leto ni bilo popolnoma srečno: 14. junija 1987 je izgubil prijatelja in člana skupine Allo Secka.

AMERIŠKE SANJE IN SVETOVNA (ZAMAZANA) RESNIČNOST

Youssoujev poklicni razvoj zaznamuje razpiranje novim problemom, ki težijo predvsem pevčevo črno celino: poda se na senegalsko turnejo, da bi zbral denar za opremljanje domačih šol; v pesmih se vse bolj ukvarja z okoljskimi problemi, govori o suši in strupenih odpadkih; pridiga proti drogam, o razorožitvi, miru in enotnosti. Leto 1989 zaznamuje turneja Amnesty International za varstvo človekovih pravic; Youssou N’Dour nastopa s Stingom, Tracy Chapman, Bruceom Springsteenom in Petrom Gabrielom. Tistega leta izide pri Virgin tudi Youssoujev prvi pravi mednarodni album The Lion (čeprav je tedaj bera senegalskih kaset in tudi plošč, celo evropskih, omenim naj vsaj Immigres, že kar zajetna). Že čez leto sledi Set, ki je tematsko zaznamovan predvsem z omenjeno okoljsko in pravičniško zavestjo.

Decembra 1991 izide kaseta Xippi, na naslovnici kraljuje ogromen X, ki izraža naklonjenost mladim črnim Američanom, duhovni boter podobe je - seveda - Malcolm X. Bakla tega izdelka, ki sta ga koproducirala Jean-Philippe Rykiel (klaviature) in Habib Faye (kitara, bas, klaviature), obtožuje ameriške televizijske milne opere in obžaluje popolno pomanjkanje pametnejšega in kulturnejšega televizijskega programa. Leta 1992 sledi nova plošča Eyes Open, ki utripa z udarci flamenka, halpulaarja, rapa, funka in mbalaxa; producira jo založba cineasta Spika Leeja Forty Acres and a Mule (bojda opomin na “40 aker in mulo”, lažnivo obljubo, ki jo je dal Andrew Johnson črnim Američanom z juga), distribuira jo Columbia. Istega leta se otrok Medine udeleži tudi koncerta Dneva zemlje na bostonskem stadionu Foxboro. Po izidu Eyes Open imenuje Unicef Youssouja za ambasadorja ob Svetovnem letu otroka.

YOUSSOU V OPERI

Julija leta 1993 se je v Parizu dogodila Opera Afrika, druga od prireditev, ki so pod okriljem Pariških poletnih četrti in umetniškim vodstvom Alaina Webra Opero Garnier za en konec tedna v letu spremenile v azil Evropi tujih kultur. Seveda je bil Youssouju N’Dourju zaupan spektakularni otvoritveni večer te prireditve. Kaj se je pravzaprav tedaj dogajalo? V resnici bi težko govorili o koncertu Youssuja N’Dourja, saj je večer ponujal mnogo več. Z N’Dourjem in njegovo električno skupino Super Etoile de Dakar so nastopili številni prominentni gosti in gostje afriške popularne glasbe (omenimo le Aisho Kone, Angelique Kidjo je sodelovanje odpovedala zadnji hip). Nedvomno največjo vlogo ob N’Dourju so imeli tradicionalni tolkalci iz Dakarja, ki so zasedali dobršen kos odra kot protiutež električni zasedbi dakarskih Zvezd, delež enih in drugih v skladbah se je spreminjal, tako da so v glasbi uživali ljubitelji naelektrenega afriškega popa in tudi ljubitelji tradicionalnega zvočnega viharja tolkal. Da dogodek ni bil le glasben, ampak tudi plesen (pravzaprav baleten), so poskrbeli številni plesalci s posebnimi točkami. Vse skupaj je bil bolj ali manj uspešen projekt glasbeno-plesne predstave, v katerem so se v dokaj logični dramaturgiji prepletali in izmenjavali solistični nastopi, dueti, plesne točke in nenazadnje tisto, čemur bi običajno rekli koncert. Projekt so afriški glasbeniki dolge tedne pripravljali v Dakarju pod vodstvom Youssouja N’Dourja. In še nekaj - bil je enkraten, prav za prizorišče Opere Garnier pripravljen dogodek, ki se je zgodil ekskluzivno tedaj in menda nikoli več.

YOUSSOU AFRIŠKI SEDEMSEKUNDNI ENKRATNI MEDNARODNI

Uradno še vedno zadnja Youssoujeva mednarodna plošča je The Guide (Wommat), ki je izšla davnega leta 1994. Menda pa že (pravzaprav končno) napovedujejo tudi bližnji izid nove. Vodnika si je svet verjetno zapomnil predvsem po silni uspešnici Seven Seconds, ki jo je Youssou N'Dour pripravil in posnel skupaj z Neneh Cherry (pastorko Dona Cherryja). In vendar Youssou v vseh teh letih ni miroval in molčal; v domačem Senegalu je nedavno izdal novi plošči Lii in St-Louis, v Evropo in svet pa je tu in tam kanil glas o njem po kakem sodelovanju z drugimi afriškimi glasbeniki (denimo z Omarjem Penejem in z odlično starosto Yande Coudou Sene, ki jo je evropskemu občinstvu predstavil s Cheikhom Lojem na turneji Jololi Review). In, ne nazadnje, letos Youssou N'Dour ne le prihaja v Ljubljano, na Drugo godbo, ampak se je podal tudi v svet nogometa; v elegantnem loku je v mrežo svetovnega “narodnega športa” poslal skladbo La Cour des grands - in zadel! Resda je pesem med letom spremenila barvo, oprostite - naslov, in postala The Beauty of the World at Play: izbrana himna letošnjega svetovnega prvenstva v nogometu. Slava mu! (Youssouju, ne nogometu.)

T. Capuder