Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: Gregor Pirš

Asociacije Igorja Krivokapiča

Asociacije za basovski saksofon, klavir in tolkala slovenskega skladatelja mlajše generacije, Igorja Krivokapiča, so doživele krstno izvedbo skupaj z nagrajeno stvaritvijo Aurum, Thus et Myrrham Rudolfa Cerca in s skladbo Dežuje Marjana Šijanca na koncertu Studia za tolkala, 26. 3. 1996 v veliki dvorani Slovenske filharmonije. Igor Krivokapič je tubist, skladatelj in urednik, polje njegovega delovanja je zelo široko, vendar sem se ob tej priložnosti z njim pogovarjal predvsem o ustvarjanju.

Ob poslušanju tvojih Asociacij se mi je utrnilo morda nekoliko provokativno vprašanje: kako to, da si v najnovejši stvaritvi izbral za solistično glasbilo ravno basovski saksofon?

Basovski saksofon je končna varianta. Najprej sem nameraval uporabiti petstrunski kontrabas... Hotel sem globok, profondo instrument z močnim in suverenim zvokom.

Hotel si si torej otežiti življenje; izbrati čim nižji inštrument s solistično vlogo, to kompozicijsko vsekakor pomeni dodaten problem...

...ne, gre za zvočni kontrast in seveda za zamenjano vlogo: melodija v basu, spremljava zgoraj. Problem pa je, kako stvar izpeljati. V skladbi sem uporabil visoko uglašena tolkala, na primer zvončke. Spremljavo sem postavil v zelo svetlem diskantu, melodijo v basu, za vezni člen sem uporabil vibrafon.

Kaj pa klavir?

Tudi klavir je bil neke vrste "tolažilna nagrada". Najprej sem mislil uporabiti celesto, ravno tako predstavnico svetlih, visokih zvočnih barv... (vzdih) želje so eno, resničnost drugo...

In kako je potem prišlo do zamenjave kontrabasa s saksofonom?

Če bi vedel, da je basovski saksofon v Sloveniji na razpolago, bi že v začetku pisal zanj. Tako pa se je začelo s kontrabasom. Kontrabasisti so, takoj ko so videli note, rekli: "Super!" Ko pa so dojeli, koliko vaje bo potrebno, so rekli: "Fuj." Vmesna varianta je bil electric band. Petstrunska basovska kitara, Fender Rhodes in tolkala. Z basovsko kitaro ni šlo, poskusili smo z baritonskim saksofonom. Uporabili smo Fender Rhodes, ki pa je na odru crknil. Tako smo elektroniko opustili, z njo so bile same težave. Baritonski saksofon, še ena različica, pa mi ni bil všeč zato, ker ima samo kvinto, največ oktavo profonda. Zveni skoraj kot tenorski saksofon, zato ni bilo dovolj kontrasta med marimbo, vibrafonom in basovskim inštrumentom...

...hotel si zares nizek, basovski inštrument.

Da. Ko smo ravno pri saksofonih: želel bi najnižji, kontrabasovski saksofon, toda tega za zdaj pri nas še ni mogoče dobiti.

Nemara je prevelik za tihotapljenje (smeh). No, že basovski saksofon je dovolj fascinanten; ogromna svetleča se zavita stvar. Še nikoli prej je nisem videl na koncertnem odru.

Ogromen, toda zelo gibčen inštrument. Dinamičen, nanj je mogoče virtuozno muzicirati. Matjaž Drevenšek, ki je na koncertu Studia za tolkala nastopil kot basovski saksofonist, ga je igral prvič v življenju. Mislim pa, da je prihodnost obetavna.

Kaj te je "dregnilo", da si se spravil k pisanju takšne skladbe?

Za to skladbo sem se najprej dogovarjal s kontrabasistom Borisom Šmonom. Slišal je skladbo za solo flavto, ki sem jo napisal za Cveta Kobala, in me prosil, naj še zanj kaj napišem. Privolil sem, vendar ne za kontrabas solo. Porodila se mi je zamisel, da bi napisal lirsko-epsko skladbo za trio: celesta, vibrafon in kontrabas. Potem sem prišel v stik še z Borisom Šurbkom. Projekt se mu je zdel zanimiv, prosil je, če lahko vključim še Studio za tolkala. Tako je iz tria nastal sekstet. V tej fazi razvoja se je pojavil problem s kontrabasisti. Zamenjal sem jih pet, vsi so preklinjali. Part kontrabasa seveda nič kaj ne spominja na Dragonettija, vse se dogaja dokaj nizko... (smeh) Nekdo mi je rekel: "To je gnili modernizem. Modernizma ne maram. Igram samo še Mahlerja." Človek je očitno skladbo vadil dan in noč ter sčasoma prišel do ugotovitve, da je "modernistična" - in da ta "serialna glasba" in "aleatorika" nista zanj.

Ko smo že pri modernizmu in serialni glasbi, kakšna pa tvoja glasba je? Kaj od teh "obtožb" sprejmeš?

Kompozicijsko gledano gre za modalno glasbo. Dva ali trije simetrični modusi, pa tudi blues mode se najde v skladbi... V bistvu gre za štiri motive, ki se vseskozi ponavljajo. Prvi motiv prinese basovski saksofon, prav tako drugega, naslednji motiv je rockerski riff, četrti pa je pentatonska melodija. Drugi motiv je obrnjen prvi solo klavirja (celeste) v drugem stavku, isti motiv, le prezrcaljen, je fugatni motiv, ki se mu sčasoma pridruži dvanajsttonski cantus firmus, igra ga vibrafon z lokom.

So uporabljene tehnike že vnaprej razvite ali jih razvijaš sproti?

Najbolj sem se poglabljal v kontrapunkt. Od Tinctorisa naprej. Če se le da, razmišljam linijsko. Vsi akordi, ki jih uporabljam, izhajajo iz linije. Na koncu, tik pred ponovitvijo riffa, zazveni linija akordov kot kontrapunkt dvema melodičnima linijama. Največji čar skladbe, ki je bil, žal, premalo opazen, treba bi bilo še malo bolj vaditi, je bil ravno v polifoniji.

Kakšen je tvoj odnos do improvizacije? Se ji prepuščaš?

Se. Ko pišem, imam globalno zamisel, motiv, ki ga nikoli ne zapišem. Ko ideje v glavi dosežejo vrelišče, priletijo na dan. Dostikrat se zgodi, da o enem samem taktu razmišljam ves teden. Ko pa ga naposled ustvarim, z njim ustvarim še petdeset drugih.

Najprej torej faza priprave...

... kombinirana s hojo v hribe, športom, pogovorom. Pomagam si tudi z računalnikom. Ne bi rad pel hvalospevov elektroniki, a računalnik lahko pomaga pri marsičem. Nikoli nisi povsem prepričan, da je predstava, ki jo nosiš v glavi, identična zapisu na papirju (smeh). Če si pomagaš s klavirjem, moraš skladbo neprestano preskušati po delih. Računalnik pa uspešno simulira tempo, artikulacijo... Seveda je nujen pogoj, da imaš veliko izkušenj z akustičnimi glasbili. K sreči sem igral v orkestru in praktično poznam ves instrumentarij. Tako lahko že vnaprej presodim, kaj od tistega, kar lahko izvede računalnik, je tudi praktično izvedljivo.

Gledaš na glasbo s stališča konkretne fabule ali je tvoj pristop abstrakten?

Veliko mojih skladb nosi zelo konkreten, pripoveden naslov. Kar zadeva vsebino, sem zagovornik absolutne glasbe. Glasba je zame jezik komuniciranja, govorica, vendar ne konkretna v tem pomenu, da bi z njo izražal, da je, na primer, tale peugeot, ki ga vidim skozi okno, bele barve. To je transcendentalen način izražanja. S skladbo Asociacije sem povedal marsikaj (vsaj upam), vendar me je pri tem navdihovala gola potreba po govorjenju v jeziku zvoka, in ne zunanji, recimo književni vzgib.

Povej mi še kaj o rocku, spremlja te že od mladosti.

Ne boš verjel. Prva glasba, ki se je spomnim, je komad skupine Ten Years After, to je nekakšen rhythm and blues band, hard rock komad z naslovom Love Like a Man. Starejši brat je imel gramofon Iskra Emona. Verjetno si premlad, da bi se spomnil te znamke. To je bila stružnica na kubik! Ojačevalec in gramofon v eni osebi. Nažigala sva stare plošče. Kot zelo mlad otrok sem preposlušal veliko tovrstne glasbe, ostala mi je v glavi. Neumno bi bilo, če bi hotel to zanikati.

Zakaj le? Seveda pa si se med študijem srečal tudi z modernizmom...

Še prej. Moj brat je bil po svoje čudak. Poleg različnih "odbutanih" rockovskih bandov, na primer Henry Cow, Slap Happy in Magma, je poslušal tudi Bukurešljeva in Bouleza. Tako sem se s temi seznanil prej kot z Beethovnom. Vendar se mi je v določeni fazi modernizem uprl. Zato, ker sem se moral vedno pripraviti na poslušanje. Nikoli ga nisem poslušal iz želje po poslušanju, vedno sem se moral prepričati, da ga moram poslušati, zato ker je nekaj sodobnega, naprednega. Naenkrat se mi je posvetilo: kaj pa, če ni nič sodobnega, nič naprednega?

Če torej v glasbi uporabljaš rock, ne gre za neke vrste distancirano postmodernistično citiranje?

Sploh ne. Gre za moj dejanski izraz. Sovražim parodiranje v sodobni glasbi. In tudi postmodernizem kot usmeritev brez usmeritve. Res je, da je pluralizem po eni strani lepa stvar, toda po drugi je lahko tudi izraz brezizhodnosti in pomanjkanja vizije. Pa tudi - nočem biti originalen za vsako ceno. Hočem biti čimbolj oseben. Če sem oseben, sem originalen, kajti kot oseba sem unikat.

Kaj pa ritmičnost in aritmičnost?

Pri Asociacijah je potreben zelo eksakten rockerski drive, utrip.

Kaj pa nasprotje tega - ritmično razbit kaos, ki ga večkrat zasledimo v avantgardni glasbi, izhajajoči iz serializma in totalne organizacije?

Težko je potegniti mejo med tem, kaj je ekspresija in kaj je namen ustvarjalnega postopka...

Ne mislim tako filozofsko...

...in kaj je blef! Problem glasbe, ki parametre prepusti naključju, je, da se v to široko, široko ustvarjalno področje lahko vrine marsikdo.

Ti torej zagovarjaš eksakten ritmični tok.

(smeh) Poglej... Zakaj se v glasbenih šolah učimo ritmične vaje Maksa Jurce? Zakaj imamo metronome? Končno je ritem moment, ki je povezan z utripom srca. Tudi če prepustiš stvar naključju, tudi če bi glasbenikom pustil popolnoma proste roke, bodo razvili pulz. Če hočeš kaos, jih moraš vanj prisiliti. Jasno... diktatura enoličnega ritma je nedvomno grozljiva stvar, treba je najti svojo pot. Stoletje, ki se izteka, je osvobodilo ritem vseh spon in monotonosti, in to je vsekakor popotnica, ki jo imamo mladi skladatelji (če smo še mladi) za naprej in jo moramo izkoristiti. Po drugi strani je svoboda, ki jo je v poznih šestdesetih uveljavil modernizem, tudi iztočnica, ki jo lahko izkoristimo. Ne smemo pa biti sužnji svobode. To je najhujša ječa.

Kaj pa harmonija? Stara nasprotja med klasičnim harmonskim stavkom in brezobzirno disonantnostjo sodobne glasbe?

Kot sem že dejal, vertikalo prilagajam horizontali. Veliko je odvisno tudi od lestvice. Če uporabiš modus, ki sam v sebi nima veliko notranjih napetosti, vsi simetrični modusi so narejeni na ta način, je razumljivo, da tudi harmonija ne bo napeta. Pogosto uporabljam zvečane akorde, ker so prostorsko široki, svobodni, dihajo. Ustvarijo ozračje, napolnijo volumen, v njih samih pa je tolerantnost zelo velika. Tudi kvartne harmonije boš v mojih skladbah pogosto zasledil, tudi kompleks kvarta-kvinta-oktava je prostorsko svoboden. Našel bi se tudi kakšen terčni akord, predvsem durov. Nisem sicer pristaš tonalitete... res pa je, da je moja zadnja skladba v celoti napisana v C-duru. Ne namenoma, to mi je prijalo. Pisanje čiste diatonične glasbe mi pomeni velik izziv. To večkrat počnem.

Torej nisi več obremenjen z avantgardizmom, uporom proti preteklosti. Ali lahko rečemo, da se tvoje svobodoljubno gledanje približuje umetnosti nove dobe?

Ne, ne bi rekel. Naj ti razložim (tole bo zvenelo sentimentalno): glasba je moja edina še neskaljena ljubezen v življenju. V njej hočem resnično uživati, pisati natanko to, kar mi prija. In to tako, da bom tudi potem, ko bom izdelek slišal, dejal: to je to. To sem hotel povedati. Brez težav bi lahko preučil kompozicije, ki so zmagovale na tekmovanjih; denimo v Freiburgu. Preučil bi nekaj knjig, toda čemu? Kaj bom imel od tega? Mar ni edini pravi užitek pisati to, kar hočeš napisati?

Še "družbeno-politično" vprašanje: kako vidiš sebe kot skladatelja v slovenskem glasbenem prostoru, kako vidiš slovensko ustvarjalnost znotraj svetovne? Kaj meniš o prastarih in dobro zakoreninjenih tožbah, da se samo s kompozicijo človek ne more preživljati niti teden dni?

Mislim, da ni problem v denarju ali politiki. Problem je v glavah. Kot sem že omenil v sentimentalni izjavi, hočem biti kot ustvarjalec čim manj eksistenčno vezan na ustvarjanje. To po eni strani prinaša mnogo naporov, tudi nekaj samouničevanja, po drugi strani pa mi ravno to omogoča pisati, kot hočem. V Sloveniji je vseskozi prisotna zmeda, ljudje ne vedo, kaj hočejo. Pravzaprav to velja za ves svet. Obstajajo vase zaprte institucije, ki so se razglasile za zveličavne, obstaja cela industrija, od festivalov, založnikov do enostransko usmerjenih akademij. Obstajajo ljudje, ki se diktaturi podrejajo, ker hočejo postati odmevni, nekateri še vedno poskušajo slavo doseči s škandalom, provokacija ima še vedno določen učinek na množico... Moje skladbe so izvajane zelo poredko, o meni se zelo malo govori, vendar si s tem ne belim glave. Dokler v tem, kar počnem, uživam, in dokler svoje delo cenim vsaj jaz sam, je to največ, kar lahko od sebe zahtevam.

Se ti zdi, da so se ekonomske razmere na glasbenem področju po padcu komunizma spremenile? Imajo mladi skladatelji več možnosti za prodor? Je prostor danes svobodnejši, manj vezan na diktaturo institucij?

Tudi danes ni lahko, sploh ne. Predvsem je težko dobiti izvajalce, ki bi želeli sodobno glasbo zares tehtno in zavzeto izvesti. Možnosti, vsaj na papirjih, obstajajo. Ni dovolj izvajalce dobiti. Glasba zaživi samo v dobrih izvedbah. Močno pogrešam svobodne predstavitvene večere sodobnih domačih glasbenih ustvarjalcev. Ko sem študiral v Bostonu, smo imeli vsakih štirinajst dni tako imenovani Music Series. To je bil koncert sveže napisanih skladb bostonskih skladateljev. Društvo slovenskih skladateljev bi lahko brez težav enkrat na mesec organiziralo večere, do katerih bi imel dostop kdor koli. Tudi mladi avtorji, tudi tisti, ki niso akademsko izobraženi ali člani Društva. To bi brez dvoma spodbudilo domačo ustvarjalnost.

Za konec še beseda o načrtih za prihodnost.

Čez poletje nameravam napisati otroško skladbo za klavir, Boris Rener me je prosil, naj za Jesenske serenade napišem priredbo oz. predelavo slovenske ljudske pesmi za kitaro, mezzosopran in flavto, orkestriram pet let star koncert za električno violino in orkester, drugo leto pa se nameravam lotiti tudi simfonije.

In jo misliš v prihodnjem letu seveda tudi dokončati... (smeh)

...ali pa umreti. (smeh)

Mi jo bomo vsekakor lahko slišali na enem od abonmajev!

...morda posthumno. (smeh)

Kakor koli že, želim ti mnogo užitka pri pisanju.

Gregor Pirš