Fat Possum

Demoni bluesa

»Le kje jim za vraga uspe najti te tipe!?« se glasi prvo presenečenje, kadar koli se srečamo z novim albumom založbe Fat Possum. Njen katalog pa neutrudljivo narašča, sploh od začetka lanskega leta, ko je začel veljati razpečevalski dogovor z Epitaphom. Pogodba med dvema diskografskima hišama je prišla kot zadnja potrditev sedaj že dobro znane zgodbe devetdesetih - praktične in teoretske - o tem, kako sta si blues in punk blizu, kako se dopolnjujeta, kako gresta z roko v roki, kako sta nemara usodno povezana.

Promocijska novica o izidu Burnsidovega albuma Mr. Wizard je posebej poudarila, da gre za glasbo, ki za blues pomeni točno tisto, kar so The Sex Pistols pomenili za rock and roll. Izgred, upor. Eksces! V zadnji sezoni in pol so se zvrstila številna presenečenja - Twenty Miles z Otharjem Turnerjem, Jelly Roll Kings, T Model Ford, Junior Kimbrough - in vsak album je lahko bolj ali manj dokaz, da na tem planetu še obstajajo naravne čarovnije, le da jih je treba globoko poiskati, in vendar je bilo ponovno vstajenje Hasila Adkinsa pod okriljem Fat Possuma tako rekoč kot strela z jasnega neba. Ali pa morda neizbežna povezava usode? Ko neseznanjenemu poslušalcu zavrtite Adkinsa, se mu porodi vprašanje - mar ni ta tip temnopolt? Ne, ni. Zares? In potem ponovno - čisto zares. Hasila Adkinsa so že od malega preganjali isti demoni kot Burnsida, le da iz drugačnega kota. S perspektive neprilagojenega belega človeka, namreč. In danes bolj kot kdaj prej zveni kot črnec. Pooseblja drobovje Amerike, ki ga je neusmiljena logika uradništva razsula po avtocesti 61, ki pelje v osrčje Misisipija skozi Clarksdale Roberta Johnsona in njegove pogodbe s hudičem. Hasil, ta izvirni ameriški Turek, ne rabi pomoči. Enako kot v petdesetih se še zmeraj zanaša na samega sebe, na moč svojega »one man« benda, in ko pogleda v spomine, izpljune: »Kaj sem si mislil?« Ter predrzno pritisne plin rabljene limuzine in oddrvi proti naslednji lepotici, ki je tako grda, da mu je nihče ne zavida. Toda ima svoj (ne)mir in ga ne mika, da bi iztegoval vrat proti preteklosti.

GLOBOKI BLUES

Lansko leto je zadalo nekaj nizkih udarcev založbi Fat Possum. Jeseni je preminul Robert Palmer, avtor knjige Deep blues in pripovedovalec v istoimenskem dokumentarcu, ki je na filmski trak prinesel Burnsida in Kimbrougha. V začetku devetdesetih je pomagal sooblikovati podobo založbe. Bil je eden prvih navdušencev, ki je s tem čustvom okužil mnoge. Z The Blues Explosion vred. Novinarski ugled, ki ga je pridobil z delom pri New York Timesu in The Rolling Stonu, je zastavil za Fat Possum. S slogom je zaznamoval spremna besedila, prispeval je avtoriteto izdajam podjetja, sploh je tudi izkristaliziral njen poseben zvok. Njegov producentski dotik - čut za spontano in izvirno - je ustvaril občutek, da se zgodovina ponavlja. Da je še prostor za naslednjega Alana Lomaxa, da razsežnost sedanjosti bluesa ne ustvarja nova plagiatorska skupina iz Skandinavije, temveč da je sedanjost tam, kjer je bila preteklost. V rokah poljedelcev, tesarjev, lastnikov beznic in vikend lokalov, omamljenih delavcev, pri družinah, kjer se tradicija prenaša z očeta na sina, s sina na vnuka. Burnside je na plošči prvič zvenel kot Burnside, šele ko ga je za album Too Bad Jim posnel Palmer. Iztrgal se je iz okovov standardiziranega, kamor ga je želela vkleniti produkcija prvenca Bad Luck City, ki ga je R. L. izdal pod imenom R. L. Burnside and The Sound Machine. A vendar niti Bad Luck City ni tako zelo napačen album, saj ga nenehno preveva občutek neustreznosti, nelagodja, oblike, oddaljene od popolnosti, vtis glasbe na robu erupcije. Osvoboditve. Toda neuglašeno in razpuščeno igranje, ki se je kalilo ob poslušanju soseda Freda McDowella in pri Muddyju Watersu vzelo tisto, kar je R. L.-u ugajalo, se je postavilo na nasprotno stran od urejenih in uniformiranih proizvodov sodobnih blues založb v slogu Alligatorja šele na Too Bad Jim, ko se je spontano rodila tista neobičajna basovska resonanca, ki nastane, ko se med seboj ob udarcu bobna nemoteno soočita dve kitari.

Potem pa je v začetku leta bližnje zapustil Junior Kimbrough. Spiritualni patriarh, okoli katerega so se zbirali glasbeniki iz Holly Springsa v severnem Misisipiju. Postaven kitarist in pevec, ki je vseskozi izpostavljal pomembnost vztrajanja pri lastnih skladbah. Junior Kimbrough je začel igrati blues pred petdesetimi leti. Na zabavah, na porokah, v podeželskih gostilnah. Vedno si je želel lastno ploščo in vedel je, da bo nekega dne prišel trenutek. Šele leta 1992 mu je mladi lastnik založbe iz Misisipija dal 400 ameriških dolarjev vnaprej, da bi posnel album. All Night Long (Fat Possum/Statera), na katerem sta ga spremljala Soul Blues Boys (sin, bobnar Kenny Malone, in Burnsidov potomec, basist Garry Burnside), je Washington Post ustoličil kot najboljši album delta bluesa v zadnjih štirih desetletjih, Guitar Player razglasil za najboljšo novo ploščo, Living Blues pa imenoval za album leta. In ko so zvoki njegovega transcendentalnega bluesa začeli segati čez takšne in drugačne meje, je bilo vsega konec. Most Things Haven't Worked Out, so bile poslednje Kimbroughove besede.

LIVING BLUES

Južnoafričan Peter Redvers Lee je bil urednik revije Living Blues, ki izhaja pod okriljem Univerze v Oxfordu v državi Misisipi. Pripravljal je magisterij, ko sta z mlajšim sodelavcem Matthewom Johnsonom leta 1991 sklenila ustanoviti založbo, ki bo pokrila lokalno bluesovsko sceno. V kratkem je Johnson ostal sam. Poln dolgov in obkrožen z redkimi glasbeniki, ki so - kot Dave Thompson - merili visoko med etablirane, a so bili pripravljeni igrati standardizirano. Večini ni bilo mar za nič, dogovorjene turneje so se spomnili le potem, ko so zamudili prvi teden nastopov. Johnson, danes na robu tridesetih, je pustil varno službo v stikih z javnostjo pri podjetju za proizvodnjo nuklearne energije v New Orleansu, da bi se lahko posvetil osvetljevanju talentiranih, zapostavljenih in skritih bluesovskih glasbenikov; v nekaj letih je pokazal, da je obdarjen s čutom za pravičnost. Želja po založbi se mu je porodila iz revolta proti recenziranju evropskih skupinic, medtem ko se je čisto blizu dogajala sedanjost bluesa. Resničnost resničnosti. Lahko se mu zgodi, da v letu dni v iskanju glasbenikov prepotuje več kot 16.000 kilometrov, ne da bi zapustil državo. Njegovi tipi so z nekaj izjemami možje brez trofej in preteklosti, tako kot Elmo Williams and Hezekiah Early, katerih nebrzdani album Takes One To Know je med letošnjimi novostmi založbe Fat Possum/Statera; so člani barske skupine, katerih poznanost do pred kratkem ni segala dlje od lokalnega okrožja, tako kot Jelly Roll Kings. Njegovi glasbeniki so živčni vozniki kamionov, nekdanji zaporniki v sedemdesetih, kot je James Lewis Carter alias T Model Ford, ki je lani navdušil z basovskim brnenjem kitare na prvencu Pee Wee Get My Gun. Neckbones, žilavi mladci, ki jim je lani dal priložnost za prvenec Souls On Fire, so odraščali v mestnih getih, potopljenih v prostitucijo, kriminal in crack.

Po začetnih težavah in v enem letu pičlih 714 prodanih izvodih prvenca R. L.-a se je Fat Possum za kratek čas postavil na noge, zahvaljujoč izdatni pomoči klaviaturista Johna Hermana iz skupine Widespread Panic. Distribucijo je prevzela nashvillska založba Capricorn. Prvega pol leta je sodelovanje potekalo v znamenju navdušenja in bratstva, nato so se lastniki srečevali le še na sodišču. Veriga House Of Blues je bila solidarna s Fat Possumom in je ob drugi pomoči izvajalcem z založbe - povsem zasluženo, da smo si na jasnem - omogočila prestižne nastope v svojih klubih. Premišljevali so o tem, da bo House Of Blues, ki je načrtovala razširitev na diskografsko dejavnost, prevzela distribucijo založbe iz Oxforda. Neskončno pravdanje je načrte onemogočilo. Za Matthewa Johnsona je postalo življenje relativno znosno šele, ko je Brett Gruewitz ponudil sodelovanje in deloma zapolnil luknjo dolgov. Capricorn pa je vendarle ohranil določene pravice, tako da se je lanskoletni zadnji album Juniora Kimbrougha Most Things Haven't Worked Out (Fat Possum/Statera) pojavil najprej z njihovim logom.

MODERNI BLUES

Misisipi. Charley Patton, Son House, Robert Johnson, Bukka White, Muddy Waters, Howlin' Wolf, John Lee Hooker, Willie Dixon, Elmore James, B. B. King - vsi so bili rojeni prav tam. A ne smemo pozabiti McDowella, ki se je tam ustavil na potovanju iz Tenesija. In ostal. Če že iščemo sedanjost bluesa, jo je treba poiskati pri izviru. Bluesa, obenem sodobnega in ruralnega, si ni moč zamisliti brez omenjenih, a to še ne pomeni, da se izvajalci pri Fat Possumu ustavljajo pri doseženem. Tudi njihov založnik ima navado povedati, ko razmišlja o standardih, da bi v utopistični družbi obstajala policija, ki bi zagotovila, da se nekatere pesmi nikoli več ne bi izvajale. Nekateri izvajalci pri Fat Possumu nosijo blues diskurz dalje, tako kot se spodobi za današnje, avtentične predstavnike koreninskih zvokov. Nekateri pa ga igrajo z meglenim spominom, bolj ali manj nezavedno, ne oziraje se na to, kar je bilo, in na tisto, kar bo. Ne glede na izhodišča in barvo kože, kot je Johnson poudaril v spremni besedi h kompilaciji Not The Same Old Blues Crap (Fat Possum/Statera), pa vsi delijo enake strasti in slavijo iste bogove. Ne dvomim, da bo to veljalo tudi za prihodnost.

Terens Štader