Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Simple Minds

Stari mački v novi preobleki

Ja, to je tista skupina, ki je sredi osemdesetih let prepevala (Don’t you) forget about me. Kako tudi bi. Ne le, da je pevec Jim Kerr vedno znova presenečal z izborom življenjskih sopotnic, pač pa je tudi albume, kot sta recimo Street Fighting Years in Good News From The Next World, težko pozabiti. Že zato je bil njihov novi album tako težko pričakovan.

Marca izdani Neapolis je res izvrstno presenečenje. In to kljub temu, da si ob poslušanju tega, v srebrno cigaretno škatlico zapakiranega ploščka ne moreš kaj, da ne bi pomislil na dve stvari: da je Jimov glas čedalje bolj podoben Bonovemu ter da Neapolis spominja na lani izdani album Ultra skupine Depeche Mode in morda še bolj na Pop U2.

Jim si kajpak ne more nič pomagati, če je njegov glas podoben Bonovemu, da pa je Neapolis veliko bolj Depeche in U2 dance album kot tipično rokerski izdelek Simple Minds, obstajajo razlogi. Jim na takšna vprašanja odgovarja, da se zdaj zgledujejo po dance glasbeni sceni; k temu so jih privedli razni samplerji, mikserji in didžeji, ki so želeli za glasbene umotvore uporabiti njihove stare izdelke. Album je po njegovem mnenju prej razvoj tistega, kar Simple Minds delajo najbolje, ne pa nekakšen nov radikalni začetek. Pravzaprav gre za povratek h koreninam, njihovim čistim začetkom, ko se je skupina še zgledovala po tehnoloških inovacijah, eksperimentiranju in sekvenčnemu snovanju glasbe. Po drugi strani so se preprosto naveličali rokovskih razsežnosti, ki so jim prinesle svetovno slavo ene največjih rokerskih stadionskih skupin. “Želeli smo se oddaljiti od tega, ker nas je to že dolgočasilo in utrujalo,” medijem priznava kitarist Charlie Burchill, poleg Kerra drugi veleum zasedbe.

PLODNA TLA OSEMDESETIH

Ni odveč omeniti dejstva, da so tudi Depeche Mode in U2 prve glasbene korake naredili konec sedemdesetih in shodili v osemdesetih letih. Čas post punkovske evforije in začetek tehnoloških inovacij v glasbi je premamil mnogo mladih in talentiranih glasbenih skupin. Tudi Simple Minds se času niso mogli upreti. Leta 1978 v Glasgowu ustanovljena zasedba z Jimom Kerrom in Charliejem Burchillom na čelu si je po prvem (po njihovih besedah absolutno katastrofalnem) albumu Life in a day (1979) zaželela eksperimentalnosti. V bistvu so se želeli čim prej otresti “sramote”, ki so si jo z debitantskim albumom zadali sami. Pohiteli so nazaj v studio in naredili Real to real cacophony (1979). Kot se za eksperimentalne albume spodobi, je bil izdelek popoln neuspeh v komercialnem pomenu, pri kritikih pa je bil deležen veliko pozornosti in hvale. S tem so si Simple minds zagotovili ugled v tisku, to je vsekakor hvalevreden podatek. Občinstvu so se prikupili z naslednjo ploščo, katere naslov Empires and dance (1980) pove dovolj o vsebini; plesne smernice naj bi bile posledica koncertiranja po vsej Evropi, s Simple Minds so dobili nekakšen globlji vpogled v tedanje trendovske valove. Trgu so zato servirali to, kar ga je najbolj vzburjalo: ritem, primeren za poskakovanje na plesiščih širom po Evropi, ki so neutrudno vrtela njihovo malo ploščo I travel; ta se je kmalu zapisala med kultne indie dance pesmi desetletja.

Z (nepričakovanim) uspehom skupine se matična neodvisna založba Zoom, katere distributer je bila Arista, očitno ni mogla kosati. Fantje so se tako leta 1981 zatekli k veliko bolj profesionalni Virgin in se spajdašili z novim producentom Stevom Hillageem. Sodelovanje se je izkazalo za plodno; oba albuma, Sons And Fascination ter Sister Feelings Call, sprva izdana kot dvojni album v omejeni izdaji, sta bila zelo uspešna na britanskih lestvicah, v Avstraliji pa se je Sons and fascination povzpel do neslutenega prvega mesta lestvice albumov. Simple Minds so počasi preraščali kultni status.

Z več uspeha je prišlo do manjših trenj v skupini, to je botrovalo nekaterim “kadrovskim” spremembam. Bobnar Brian McGee je zaradi utrujenosti in zasičenosti s koncerti skupini pomahal v slovo, njegovo mesto je začasno zapolnil nekdanji bobnar skupine Skids, Kenny Hyslop. Njegov prispevek sicer ni bogve kako velik, je pa izjemno pomemben. Sodeloval je pri komadu Promised you a miracle, ki je bil tudi po Hyslopovi zaslugi izdan kot singel in je postal velik evropski in avstralski hit. Primer “bobnarji” se je nadaljeval s prihodom Mika Ogletreeja, končal pa z dokončno ustalitvijo Mela Gaynorja v zasedbi. Sposobnosti obeh je moč občudovati na šestem, veliko bolj komercialnem in daleč najuspešnejšem albumu do takrat - New Gold Dream (1982). Album jih je popeljal na ogromno svetovno turnejo, jim zagotovil zvezdniški sij na odprtih festivalih, poleg tega jim je prinesel obilo pozitivnih kritik. Simple Minds so si še bolj utrdili ugled v glasbenem tisku.

Naslednji podvig, album Sparkle in the rain (1984), je tako že prvi teden po izidu naskočil najvišje mesto britanske lestvice. Na albumu je močno čutiti prispevek producenta albuma Steva Lillywhita, ki je poskrbel za močan ritem in trši beat, ki pride najbolj do izraza kajpada v živo. Profesionalnemu uspehu je sledila tudi osebna sreča Jima Kerra. Istega leta se je namreč poročil s pevko Pretendersov, Chrissie Hynde. Mimogrede, zaljubila sta se, ko je takrat še glasbena novinarka Chrissie naredila z Jimom intervju. Očitno je uspeh drugače vplival na basista Dereka Forbsa. Tako kot prej McGee se je tudi on zaradi prevelikih naporov odločil zapustiti skupino, Simple Minds pa so dobili novega člana Johna Giblina, nekdanjega basista v spremljevalni skupini Petra Gabriela.

ČLOVEKOLJUBNEŽI

Čeprav jih je Bob Geldof, organizator velikega in pompoznega svetovnega dobrodelnega koncerta Live Aid, ki se je zgodil 13. julija 1985 v Philadelphiji, takrat imenoval za najboljši nastop dneva, se je obdobje slave za Simple Minds leta 1985 šele dobro začenjalo. Kasneje istega leta so za film The breakfast club namreč posneli največjo uspešnico Don’t you (forget about me), ki ji je prisluhnila predvsem Amerika. Tam so skupaj z Jimmyjem Lovinom in Bobom Clearmountainom posneli nov album, ki ga je predhodno najavila odlična mala plošča Alive and kicking. Čeprav ga je tisk neusmiljeno zavrnil kot preveč bombastičnega, je album Once upon a time požel mednarodni aplavz in bendu prinesel petnajstmesečno svetovno turnejo, ki je bila v celoti posvečena organizaciji Amnesty International. Takrat že znani kot stadionski bend, so Simple Minds posneli koncerta v Sydneyju in Parizu in posnetke leta 1987 izdali na dvojnem albumu Live in the city of light.

Zasedba je uspešno glasbeno kariero nadaljevala po človekoljubnih poteh. Izkupiček njihovega četrtega singla z Once upon a time in hkrati prvega singla, izdanega na laserskem disku, Ghostdancing, je bil v celoti namenjen Amnesty International, ki se je v tem času neuspešno zavzemala za izpustitev legendarnega južnoafriškega voditelja Nelsona Mandele. Ob Mandelovem sedemdesetem rojstnem dnevu so leta 1988 Simple Minds skupaj z Jerryjem Dammersom iz The Specials na stadionu v Wembleyju organizirali koncert, za to priložnost pa napisali pesem Mandela day, v kateri se zavzemajo za izpustitev. Politično nastrojene in človekoljubne pesmi Mindsi niso hoteli izkoristiti v komercialne namene, zato pesem tudi ni bila izdana na mali plošči. Tako dogodek sam kot tudi pesem sta v celoti uresničila namen: Mandela je bil v začetku leta 1990 res izpuščen, nedvomno tudi po njihovi zaslugi; in tako se je Mandela aprila istega leta osebno udeležil drugega Nelson Mandela Tribute Concerta.

Medtem so leta 1989 Simple Minds izdali EP Ballad Of The Streets, ki ga je uvedla fantastična, na irski tradicionalni pesmi She Moved Through The Fair zasnovana Belfast child. Velja omeniti, da se je na strani B tega singla naposled znašla tudi pesem Mandela day. Sledil je fenomenalni politično naravnani album Street Fighting Years. Gre za njihov četrti zaporedni album, ki je že prvi teden pristal na prvem mestu britanske lestvice albumov. Kako tudi ne bi; This is your land, ki so jo naredili skupaj z Loujem Reedom, in Kick it in sta bili odlični vabi za vse, ki so se obotavljali, ali naj album kupijo ali ne.

Mindsi so bili vse boljši in boljši. Energije in volje jim ni zmanjkalo niti po naporni turneji Street Fighting Years, na katero so se odpravili z novim basistom Malcolmom Fosterjem (prej pri Pretendersih). No ja, vsaj Jim in Charlie sta bila zagreta; medtem ko sta na Nizozemskem skupaj snemala priredbo Princeove Sign O’ The Times, se je namreč klaviaturist Mick McNeil odločil glasbeno boemsko življenje zamenjati z mirnim družinskim okoljem.

NAZAJ V ZASEBNOST

Pametna odločitev, bi lahko rekli. Prav gotovo bi kaj takšnega prišlo prav tudi Jimu, čigar zakon s Chrissie Hynde je vsekakor trpel tudi zaradi Jimovega nenehnega glasbeno-političnega delovanja. Konec leta 1990 sta se razšla.

Vsaj glasbeno so se Simple Minds iz politično agitatorskih krogov ponovno preselili v zasebne vode. Album Real life je veliko manj intenziven od predhodnika. Sami naslovi singlov - See The Light, Let There Be Love, Stand By Love - kažejo na večjo intimnost in duševno hrepenenje. Jim je duševni mir našel v objemu plavolase Patsy Kensit, s katero se je poročil januarja 1992, bogato glasbeno kariero pa so fantje zaokrožili oktobra istega leta s kompilacijo Glittering Prize – Simple Minds ‘81-’92. Turneje ni bilo in fantje so za naslednji dve leti poniknili ter daleč stran od oči medijev pripravljali nov album. Snemanje s soproducentom Keithom Forseyjem se je začelo v domačem škotskem studiu, nadaljevalo pa na Irskem in v Los Angelesu.

Januarja 1995 izdani She’s a river je prvi singel po štirih letih tišine, konec istega meseca pa so ljubitelje razveselili s težko pričakovanim albumom Good news from the next world. Zrel in temeljito dovršen album, ki se ukvarja z življenjem v iztekajočem se tisočletju, je bilo vredno tako dolgo čakati. Kljub menjavanju glasbenih slogov, ki so zaznamovali osemdeseta in devetdeseta leta, od punka, nove romantike, novega vala, vse do rocka in popa, so Simple Minds obdržali samosvoj slog, ki ga je čutiti tudi v odličnem Hypnotised, drugem singlu s te plošče.

Kljub izjemno kvalitetnemu albumu je bil izdelek marsikje, predvsem v Avstraliji in na Novi zelandiji, malodane popolnoma preslišan. Po Jimovih besedah naj bi bila za to kriva predvsem založba Virgin, ki se je premalo zavzela za promoviranje in medijsko predvajanje izdelka. Nezadovoljni z matično založbo so se Mindsi odločili zapustiti Virgin; presedlali so k EMI – Chrysalis.

Chrysalis so se naloge lotili s še preveč vneme. Na spletnih straneh so zagotavljali, da se nov album obeta že oktobra leta 1996, vendar se Simple Minds očitno ni nikamor mudilo. Medtem so posneli še glasbo za neki nemški nizkoproračunski film, v njihove vrste pa se je marca 1997 po bogve kakšnem čudežu vrnil basist Derek Forbes, junija pa še bobnar Mel Gaynor. Vse kaže, da je res, kar pravi Jim, namreč da so Simple Minds nekakšna klapa, katere člani vsake toliko časa resda izgubijo stike, vendar pa ni iz nje nihče nikdar izobčen.

NEAPOLIS

Ponovno zbrani so se fantje z novo ploščo Neapolis odločili pokukati skozi vrata plesne sobe, v katero so vstopili popolnoma nesramežljivo. Že prvi singel Glitterball je jasno in glasno najavil bleščečo vrnitev na sicer trdno rokersko tlakovano pot, vendar bogato z inovativnimi plesnimi ovinki. S takšnim izdelkom Simple Minds resnično še niso postregli. Kar se tiče zvoka, so se veliko bolj kot na kitare osredotočili na ritem, ki so ga obogatili z računalniškimi bobni in elektronskimi tolkali. Nič čudnega, da album, ki je tipičen proizvod devetdesetih, res spominja na zadnje izdelke Depeche mode in U2.

Kljub temu se Mindsi niso prav nič oddaljili od stvari, ki so jim bili vedno predani: koncertiranju in dobrodelnim dejanjem. Februarja so nastopili na koncertu ob petdesetletnici deklaracije človekovih pravic, ki ga je organizirala njihova stara znanka Amnesty International, junija naj bi Jim nastopil na Pavarottijevem mednarodnem dobrodelnem koncertu v Modeni, ki je namenjen bosanskim vojnim sirotam. Vojno tematiko obravnava tudi njihov drugi singel War babies, polepšan z godali in orkestrom, tretji najavljeni singel Tears of a guy pa po mnenju nekaterih govori o Jimovem propadlem zakonu s Patsy Kensit, sedaj ženo razvpitega pozerja iz Oaze Liama Gallagherja.Saj res, katera bo njegova naslednja izbranka?

Marta Pirnar