Urbana črnina

Ženske, moški (2.)

Leta 1984 je newyorška založba Select izdala singel Roxanne, Roxanne zasedbe UTFO. Komad je nemudoma postal hit takrat že kar fino razvite newyorške hip hop scene. Še več: leta, ki so sledila, so pokazala, da je bil nedolžen singel samo kamenček, ki je sprožil gromozanski plaz.

Pa vendar glavne vloge v »špilu«, imenovanem Roxanne, niso imeli UTFO, ampak mladenka, ki je bila takrat, leta 1984, stara nepolnih 13 let. Ime ji je bilo tako kot komadu, Roxanne torej, pisala pa se je Shante. Komad Roxanne, Roxanne ji je bil skoraj všeč, tista malenkost, ki je manjkala do popolnega zadovoljstva ob poslušanju, je bilo nekoliko seksistično besedilo. Podjetna Shantetova mladenka ni držala križem rok in zavezanega jezika, ampak je pred ustno votlino postavila mikrofon in odrappala komad Roxanne’s Revenge.

Verjetno vam je jasno, da je šlo za nemilosrčen odgovor na provokacije iz komada Roxanne, Roxanne. S tem dejanjem se je sprožil verjetno najdaljši cikel komadov, ki so se snemali v maniri klica in odgovora: rapperji so množično snemali komade, katerih glavna junakinja je bilo dekle z imenom Roxanne, zbadljivke in pro-et-contra argumenti so izhajali na singlih in underground mix trakovih, Roxanne je postala kult. Prišlo je celo do spora med Roxanne Shante in mladenko, ki se je v mikrofon predstavljala kot “The Real Roxanne”, torej kot tista, ki naj bi v resnici posnela Roxanne’s Revenge. Konzumenti so bili zmedeni, zabava je bila popolna. Te besede niso namenjene samo uri rapperskega zgodovinopisja, ampak poduku o tem, da neodvisnost ženskega sveta v popularni godbi - pridružimo se oznaki girl power - ni samo briljantna tržna domislica Spice Girls, ampak ima korenine tudi v tako mačistični glasbi, kot je rap.

Zadnjič je urbana črnina tekla po hudih besedah, ki velikokrat letijo iz ust urbanih poetov - uličnih samoukov, ki zavoljo zadostitve deklarativnosti “prave” umetniške oblike ostajajo zvesti frazam, slogu, vsebinam in vokabularju, ki jih spremlja od rosnih let naprej. Njihovim vrstnicam spočetka še ni prišlo na misel, da bi bile zaradi besed užaljene, kaj šele, da bi gobezdačem vračale milo za drago. Roxanne Shante je bila prva, zato jo večina rapperk upravičeno postavlja za referenco in mladostni vzor. Mikrofonsko verbaliziranje deklet mnogi sociologi nadvse občudujejo, saj so se rapperke borile tako proti predsodkom belega rasizma, kot proti seksizmom, ki so prihajali iz afroameriške mačistične sfere. Različnost pristopov je pogojevala nastanek različnih slogov obnašanja, glasbe in besedil, ki so jih v dobrih petnajstih letih razvile rapperke.

Najbolj na široko so stvari zastavile Salt’N’Pepa, newyorški trio rapperk Salt in Pepe ter didžejke Spinderelle. Njihov prvenec Hot, Cool And Vicious se je leta 1986 okitil z dvojno platino, z drugimi besedami to pomeni, da so samo v ZDA prodale več kot dva milijona primerkov te plošče. Salt’N’Pepa so po mojem mnenju ena najbolj podcenjenih rap zasedb nasploh. Večina »straightašev« jih ne jemlje resno predvsem zaradi spogledljivega sexy imidža, ki ga furajo, nekateri so se morda zamislili tudi nad njihovimi začinjenimi besedili. Salt’N’Pepa namreč potrjujejo teorijo volka v ovčjem kožuhu, ki trdi, da se za najbolj polikanimi rapperskimi melodijami skrivajo najhujše besede. Vzorec besedila zasedbe Salt’N’Pepa (pa tudi MC Lyte) gre takole: moški zapelje žensko, ji pobere denar, jo prevara in odide z drugo nič hudega slutečo žensko. A pozor: ton pripovedovanja ni kakšen neo-bluz, prej gre za duhovito posmehovanje mačizmu in opozarjanje drugih deklet na tovrstne tiče fičfiriče. V nekaterih pesmih, predvsem pa v videospotih se gospodične celo poigrajo in kot igračo predstavijo čednega, zapeljivega moškega, ki na koncu - zaradi prebrisanosti deklet - ostane praznih rok (in žepov).

Seveda pa lahko tovrstne lahkotne melodije pripeljejo do enodimenzionalnosti, občutka neresnosti in do vrtenja v začaranem krogu: vse ženske/tipi so lovače/izkoriščevalci; zato je kar nekaj rapperk, ki k besedam pristopajo bolj resno, za nagrado pa poberejo dobršno mero spoštovanja in kredibilnosti. Tu mislim predvsem na Queen Latifah, ki je na prvencu All Hail The Queen objavila tudi komad Ladies First - v povezavi z videom je prava oda enotnosti in moči črnih žensk. Ladies First je poema, ki jo izmenjujoče odrappata Latifah in Monie Love. Brez napadov na črne moške jima uspe osvetliti položaj črne ženske v zgodovini in ponovno definirati njen trenutni nezavidljivi položaj v afroameriški skupnosti. V radikalnih političnih izjavah gre še dlje Sister Souljah, velika prijateljica Chucka D-ja in še večja nasprotnica Billa Gatesa. Njene ekstremno problack izjave redno dvigujejo medijski prah, čeprav za njeno (do sedaj edino) rap ploščo tega ni moč trditi.

Pomembno mesto v gradnji odnosov med moškim in ženskim črnim svetom imajo pesnice, ki poezijo v maniri Gila Scota Herona in Last Poets recitirajo v community centrih in klubih širom po Ameriki. Jazz Lee Alston tako na EP-ju Love…Never That kot prvoosebna pripovedovalka pretresljivo opiše, kako ji je njen moški na božični večer odprl glavo in jo pustil ležati v krvi, v poemi Me, Myself and I pa celo deklarativno izjavlja, da je sama sebi dovolj tudi za zadovoljevanje spolnih potreb. Podoben pesniško-pripovedni slog uporablja tudi skrivnostna Ursula Rucker, ki z dolgo, naukov in anekdot polno poemo The Unlocking končuje drugo ploščo philadelphijskih The Roots; v ta rang – pogojno rečeno – rapperk pa lahko uvrstimo tudi Ladybug, pevko zasedbe Digable Planets.

Nekaj besed moramo nameniti še rapperkam, ki ustvarjajo ob boku kakšnega uveljavljenega moškega rapperja. Yo-Yo tako vseskozi deluje v kliki Icea Cuba, to se jasno odraža tudi v njenem delu: obravnava podobne teme – straight štorije iz življenja zahodnoobalnih getov in njim pripadajočih uličnih tolp - in jih opremlja s podobno zvočno sliko. Podobno je tudi z novodobnima dvigovalkama prahu, Lil’ Kim in Foxy Brown. Prva je zrasla iz Junior M.A.F.I.E., ekipe, ki se je vrtela okoli Notorious B.I.G.-a, druga pa veliko sodeluje z Jay-Z-jem in Nasom, nazadnje tudi kot del »super star« zasedbe The Firm. Prav Kim in Foxy obenem predstavljata novo strujo rapperk brez dlake na jeziku - same sebi pripisujeta vzdevke tipa queen bitch in druge formulacije, ki smo jih sicer vajeni iz moških ust. Ob njunih komadih zardi marsikatero lice, večina emancipiranih žensk pa meni, da s tovrstnim prostaškim nastopom vse prej kot pripomoreta k spremembi odnosa do žensk v svetu hip hopa.

Odnosi med spoloma so nedvomno eden najbolj perečih problemov hip hopa, ki pa ga ne bodo rešile desničarske intervencije s čiščenjem mačističnih besedil. Rešitev se prej skriva v iskrivosti in prepričljivosti verbalnih nastopov v članku omenjenih rapperk in cele vrste tistih, ki si v zadnjem času energično pridobivajo prostor na mikrofonih in v ušesih poslušalcev (Bahamadia, Rage, Nonchalant…). Pregovor pač še vedno trdi, da se klin s klinom izbija…

Napo-Lee-Tano