Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: Sonja Porle
Yungchen Lhamo
Veliko svetov, eno sonce
Na prašnem in pomendranem travniku je pod vročim opoldanskim soncem posedalo nekaj sto ljudi. No, nemara nas je bilo nekaj tisoč, saj je v migetajočem ozračju ogromnega festivala, kakršen je Womad, nemogoče presoditi približno število poslušalcev.
S postrani nagnjenimi glavami smo zasanjano strmeli na širok oder. Sredi odra je sama stala in prepevala krhka, drobcena, v svetleče barve odeta krasotica, o kateri sem tedaj, julija leta 1996, vedela edinole, da ji je ime Yungchen Lhamo in da prihaja iz Tibeta. Kaj dosti več tudi nisem mogla vedeti, kajti koncert v Readingu je bil šele drugi Yungchenin nastop v Evropi, njene plošče Tibetan Prayer, ki so jo Avstraliji razglasili za najboljši izdelek svetovne glasbe leta 1995, pa vsaj na Angleškem in, prepričana sem, tudi drugod po stari celini sploh se ni bilo moč dobiti. Yungchen je pela z visokim, blagim, čeprav ostrim in krepkim glasom. Pred očmi mi sicer ni prebujal podob snežnih himalajskih vrhov in poledenelih gorskih dolin, kakor je obljubljal festivalski katalog, ampak širše in bolj nedoločene ter neopisljive pokrajine. Na krilih pevkinih letečih melodij sem jadrala celo čez kirajske dežele. Tudi govorila je v podobah in nadvse prisrčno, skromen angleški besednjak ji je bil prej v korist kot v škodo, velike vseobsegajoče besede, ki bi bile iz vsakih drugih ust slišati izrabljeno in naivno, je Yungchen izgovarjala s tolikšno prizadetostjo in pristnostjo, da so v hipu našle odsev v resničnosti. Med posameznimi pesmimi je govorila o dobrem, ki zaznamuje vsakogar od nas, o ljubezni do vsega živega, o nesmiselnosti vojn in o soncu, ki je eno, čeprav sije čez ves pisan svet. Primerjala ga je z dalajlamo. Njen nastop me je povsem očaral. Opazila sem, da je imel na fotografa Žigo Koritnika podoben učinek. Poldrugo uro je lovil Yungchenino podobo sveta v okvir svojih fotografij. Kasneje mi je zaupal, da se mu nobena izmed njih ni zares posrečila. Povsem ga razumem; tudi moja blažena izkušnja z Yungchenino glasbo se mi ni ponovila med poslušanjem njenih plošč. Yungchen Lhamo je pač pevka, ki jo je treba slišati v živo.
Ste kdaj srečali, ste kdaj peli Njegovi svetosti dalajlami?
Prvič sem ga srečala, ker sem ga hotela srečati. Zato sem zbežala od doma in prišla v Indijo. Prepešačila sem gore do Dharamsale, da bi sprejela njegov blagoslov. Videti Njegovo svetost dalajlamo je nekaj nadvse pomembnega, nadvse posebnega za vsakega Tibetanca. Jutri mu bom pela. Ne bom edina, pozdravili ga bodo tudi angleški glasbeniki. Zato se pravkar odpravljam v London, kjer je dalajlama na obisku.
Poldrugo uro ste sami peli na odru. To mora biti sila naporno?
Ne, sploh ni bilo. Zelo sem srečna. Pela sem o Tibetu.
Ste doma v Tibetu kdaj peli v javnosti?
V Tibetu v resnici sploh nisem imela priložnosti za petje, saj nam kitajska oblast tega ni dovolila. Da se o glasbenih šolah, kjer bi se lahko učila naše ljudske in klasične glasbe, sploh ne pogovarjamo. Pela sem lahko samo za zidovi domače hiše. Stare pesmi so me učile peti stara mati, mati in teta. Največ me je naučila stara mati. Ona me je tudi prepričala, da moram peti. Govorila mi je: "Če imaš talent, potem si ga dolžan uporabiti za duhovno rast - in zato, da obogatiš življenja soljudi in drugih živih bitij.
Priznati vam moram, da sem vas danes prvič slišala peti in da o vas in vaši glasbi ne vem kaj dosti. Ali bi mi lahko, prosim, povedali vse od začetka: o družini, o otroštvu, o prvi glasbi...
Rodila sem se in odraščala v Lhasi. Moja družina še vedno živi tam. Moja mati je po rodu iz vzhodnega Tibeta, oče pa iz prestolnice. Pred skoraj šestimi leti, leta 1990, sem zapustila Tibet. Tri leta sem ostala v Indiji, kjer sem se poročila z Avstralcem. Skupaj sva se preselila v Avstralijo. Bilo je zelo, zelo težko. Ni se bilo lahko prilagoditi novemu, drugačnemu okolju, še teže je bilo pustiti vse, kar imam zares rada, za seboj. Povrhu nisem govorila prav nič angleško. Toda, ko zdaj pomislim na vse, kar sem doživela - na trdo delo, na sam beg čez gore, na življenje v tibetanski begunski skupnosti, se zavedam, da so vse moje dozdajšnje izkušnje, dobre in slabe, dragocene. Prišel je čas za mojo glasbo. Pela bom na vseh womadovih festivalih povsod po svetu. To me zelo radosti. Tibet je dobra dežela, z dobro in bogato kulturo, z veliko izvrstnih umetnikov - igralcev in glasbenikov. Upam, da bodo imeli kmalu, tako kot jaz, priložnost deliti našo kulturo s svetom.
So skladbe, ki ste jih pravkar prepevali na odru, ljudske pesmi ali ste jih ustvarili vi?
Večina mojih skladb je verskega značaja. Govorijo o Njegovi svetosti dalajlami, o sočutju do vsega živega, o razumevanju. Vendar pobožna glasba ni naše edino glasbeno izročilo, kakor običajno menijo na Zahodu. Vsaka pokrajina ima svojo posvetno glasbo. Ko se Tibetanci zabavamo in pijemo, pojemo zdravljice, ko smo zaljubljeni, ljubezenske pesmi. Poduhovljena glasba je samo delček naše tradicije. Melodije za pesmi si izmišljam sama. Verjetno zato, ker ne morem sodelovati z drugimi tibetanskimi glasbeniki - ker ne igram v orkestru - in govorim slabo angleško. Glasbo gradim na petju, saj se lahko pogovarjam s poslušalci edinole s svojim glasom.
Kje in kako pa ste srečali glasbenike, s katerimi ste posneli prvo ploščo Tibetan Prayer?
Ploščo sem posnela le nekaj mesecev zatem, ko sem prišla iz Dharamsale v Avstralijo. V eni skladbi mi z molitvenim petjem pomagajo duhovniki iz samostana Namgjal v Indiji, v drugi neki avstralski pianist.
VPRMi lahko zaupate, ali je kak stvaren dogodek povzročil, da ste se odločili zapustiti domovino?
Vsak Tibetanec želi videti Njegovo svetost dalajlamo. Nekaj me je vleklo, da ga grem pogledat. To moramo. Večina Tibetancev vsak po svoje živi zelo zelo težko in nesvobodno življenje. Tudi moje otroštvo je bilo zelo težko.
Ste hodili v šolo?
Ne zares. Tibetanski otroci nismo bili kaj dosti v učilnici, delati smo morali v tovarnah. /Yungchen je z rokama nakazala delo za tekočim trakom ali morda prelaganje težkih tovorov./ Bila sem zelo, zelo majhna deklica, ko sem delala v tovarnah.
Čeprav smo Tibetanci oblečeni in govorimo po kitajsko, mislimo po tibetansko. Duše ni moč poteptati in ponižati. /Pevka je razprla dlani in pomolčala./
Čez Himalajo smo bežali v majhni skupini. Z nami je šel duhovnik. Pot je bila zelo naporna. Zdaj se je spominjam kot morastih sanj. V resnici poti sploh nismo poznali, ponekod sploh ni bilo pravih stez. Prepuščeni smo bili naključjem, kar hodili smo in hodili, gor in dol v neskončnost, počivali smo malokdaj, spali smo le po uro ali dve. Po treh tednih nam je zmanjkalo hrane. Pot je trajala mesec dni. Vselej si prigovarjaš, samo tole goro še prepešačim in za njo bom srečal ljudi, ki nam bodo dali kaj za pod zob. Toda za prvo goro stoji druga in za njo tretja.
Zdaj potujete kot pevka. Na festivalih poslušate tudi druge glasbenike. Vas je glasba katerega izmed njih prevzela? Si želite s kom sodelovati, posneti novo ploščo?
Prihodnosti ni mogoče predvideti. Pogosto si obljubim, da bom storila to in ono, a v resnici ne vem, če se bodo stvari razpletle tako, kot jih načrtujem. Spoštujem vse glasbenike, a doslej še nisem slišala glasbe, ki bi si jo želela ustvarjati tudi sama. Kar nekaj izvrstnih glasbenikov me je vprašalo, ali bi pela z njimi; nekaj avstralskih instrumentalistov in kvartet Kronos iz Kalifornije. Vendar menim, da moram s tem še malce počakati, da se prepričam, ali se naši glasbeni občutki ujemajo. Če se, bom z veseljem sodelovala. Rada bi pela povsod po svetu, saj si želim, da bi svet bolje razumel tibetansko kulturo in da bi ljudje povzeli nekaj naše duhovnosti.
Je potemtakem nimamo dovolj?
Tega ne morem trditi. Imate nekaj, česar mi nimamo, in obratno.
Prisrčna hvala in nasvidenje v Ljubljani!
Tibetansko sončece bo vzšlo 6. junija ob 21.00 zvečer na Ljubljanskem gradu. Pomanjkanje denarja in časa nista zadosten razlog, da bi si ta dogodek privoščili zamuditi. Se ne splača!
Sonja Porle