Radikalizacija srca in posluha (3.)

Preseči ponavljanje

Album Redbird (Theatre of Musical Optics, 1995), posvečen Agnes Martin, je - kar zadeva nedavno razdobje - najizrazitejše Zornovo kompozicijsko-dirigentsko delo. Sega v tisti segment avantgardistične (novomuziške) prakse, ki ga je avtor izvajalec spričo obveznosti pri založbi Tzadik, reaktivacije intenzivnega spremljanja popularne kulture in forsiranja jazzovskih izzivov zadnja leta nekolikanj zanemaril. To je segment, ki ima v celoti notirano ali kako drugače šifrirano glasbo, kakršna zahteva partituro, pouk, natančno izvedbo in izvajalce, izvajalke, vzgojene v maniri specifičnih šolskih usmeritev - častitljivega konservatorija.

"Klasična glasba" pri Zornu? Tudi v teh zadnjih, burno raznorodnih letih, ki jih tzadik preživlja zgolj s sporadičnimi, kratkosapimi turnejami in enkratnimi izleti v Evropo, sicer pa je v nenehnem nihljaju med New Yorkom in Tokiom, je zažrta v vse pore njegovega ustvarjanja. Redbird pa, album osamelec, ki takšno muziko predstavlja v celoti, je obenem poln nenavadnega nevrotičnega naboja - dokazuje žalobno ugotovitev, da se avtor "klasični" avantgardi ne more več posvečati v velikem zamahu. Ne smemo pač pozabiti, da je prav "klasična" izobrazba (študij pri Leonardu Baladu in Charlesu Turnerju) edina uradna glasbena izobrazba, ki jo premore. John Zorn je namreč samouk, do skrajnosti aktiviran poslušalec, kar zadeva jazz. Še več, prav "klasična" izobrazba in nanjo cepljen avantgardistični moment iz učnih sedemdesetih let je Zornu utrl pot v jazz. John Zorn je zmeraj opazoval jazz s kompozicijskega vidika, paradoksno, toda zato ima tako svojevrstno modularen, skoraj teoretski pristop k improvizaciji. Razmislimo, pazljivo-pazljivo, o imenih, ki so mu najbližja med glasbeniki - same sorodne duše: Mauricio Kagel, Igor Stravinski, Carl Stalling, Duke Ellington, Ornette Coleman, John Cage. Zaznamuje jih pretenzija po drugačnem kompozicijskem postopku - Kagel vizualizira, Stravinski je strastno verbaliziral in dirigiral, Stalling je našel risanko kot zatočišče, v katerem je dosegel blokovsko glasbeno načelo, Ellington vohunil za simfoniko, Coleman vrača status tematiki in motiviki, Cage je z dekretom zenačeval položaj kompozicije in improvizacije. Sami čudovito problematični ljudje. V grobem dajejo vtis, ko da so se neprenehoma zaletavali z glavo v zid, zanje velja Varesejeva izjava: "Skladatelj bodi organizator zvokov." Toliko je vodja. Toliko ima, skratka, vodstvene ambicije.

V znamenitem finalu politekonomske muziške študije Hrup (1977) Jacques Attali - zmerom znova ga kaže brati - kot vsak pravi utopist prevprašuje vrednote kompozicije in improvizacije. Tedve sta skupaj stisnjeni v neobhodno razdobje Kompozicije, do konca kreativnega postopka, med katerim se razbija neznosnost ponavljalnih načel, tako značilnih za XX. stoletje. Prihodnji užitek v produkciji naj bi ne prehajal več skoz zunajglasbene sfere menjav, nikjer bi se ne skladiščil, vključeval na trg ali šel skoz delitvene procese. Lahko da bi se dogajal doma, v neznanih in neobvladljivih, "samoupravnih" okoljih. Modernizem in free jazz sta storila prvi korak, razkrinkala sta ponavljalno shemo in se uspešno ponorčevala iz repetitivnosti industrijskega mišljenja. Danes pa smo - bumf! - spet v razdobju, ko se pod krinko tako imenovanega postmodernizma globalno ščiti davno preseženi interes. A takšen je zgolj videz. Najnevarnejši dodatek tega časa je, če dopolnimo Attalija, kljub vsemu novi relativizem. Za vse se najde mesto in tolerančni okvir. Revolucionarna praksa, tako dobro znana še iz časa pisanja študije oziroma Zornovih začetkov, je vtkana v formo prizanesljivosti. Anarhistični stripi in pollegalne edicije, denimo, so našli prostor na policah Tower Records v Londonu, geslo je razkrinkano, gesta dovoljena: neoliberalizem je vsrkal načela njene nenevarnosti.

Tzadik je v neznosnosti znova ponovljenih situacij pomemben projekt. Prav skoz navidez nenehno reprodukcijo nosilcev zvoka si je izbral neobvladljiv užitek. Skrbi za stotnijo najvidnejših, ki jih druži skupen izbor. Mala založba, ki za njenega voditelja vedo vse velike. Voditelj se po potrebi tudi skrije - dovolj je namreč subtilen, da ve, kdaj bi njegova navzočost škodovala pojavnosti. Samo ena pot je možna, je tulil Attali: "Vnovično je treba oživiti smisel, ga dati stvarem v proizvodnji in življenjskih celicah, podjetjih in kolektivih." Tzadik je na najboljši poti - v njem je presežena dihotomija med komponirano in improvizirano prakso: "Kompozicija je neprenehno preskušanje stabilnosti, to se pravi razlik /.../, edina utopija je, ki ne nosi maske pesimizma." V ukinjanju "predstave", "rituala", "spektakla", v dosezanju njihove nepotrebnosti je Redbird pomemben projekt. Ni nenavadno, da prinaša razkrinkavajoče besede največje optimistke med utopičnimi umetnicami, Agnes Martin:

"Življenje po inspiraciji je življenje. Življenje po intelektu - s primerjavami, kalkulacijami, shemami, koncepti, idejami - pa je v bistvu strukturiranje nekakšnega ponosa, v katerem ni lepote ali sreče - ni življenja. Intelektualno je v bistvu smrt."

Kam naprej, tzadik?

Miha Zadnikar