PAUL THÉBERGE

Any Sound You Can Imagine: Making Music/Consuming Technology

(Wesleyan University Press, Hanover and London 1997, 293 str.)

Promocijskemu geslu proizvajalcev sintetizatorjev iz sedemdesetih let o "katerih koli zvokih, ki si jih zamisliš" je postavljeno nasproti avtorjevo vprašanje o mestu glasbenika v "tem grandioznem scenariju" ob koncu devetdesetih let, ko je prodor digitalne ADAT snemalne tehnologije ob udomačeni rabi osebnega računalnika pri proizvajanju/reproduciranju glasbe zamajal poprejšnjo delitev na "visoke" (profesionalne) in "nizke" (domače) uporabnike. Že sama ideja o padcu pregrade ponovno evocira utopično retoriko o demokratizaciji (glasbenega) trga, ki je značilna za porabniško kulturo iztekajočega se stoletja.

Kanadski skladatelj in komunikolog Paul Théberge v knjigi Any Sound You Can Imagine obravnava zanemarjeni aspekt tehnologije "izdelovanja glasbe", še posebej v luči sprememb, ki jih je naznačila vpeljava digitalnih tehnologij in spremljajočih rab. Zgodovinsko jasna razlika med produkcijo in konsumpcijo se v novi kulturni formaciji vse bolj briše. Za kako kompleksna razmerja gre, nam avtor pokaže v izvrstni diahroni analizi industrije glasbil, njihovih tehničnih izboljšav in oblikovanja (dizajna) pri vzpostavljanju/prilagajanju trga za širšo, "domačo rabo" (predvsem klavirja kot osrednjega "zahodnega" glasbila in kitare kot najbolj množičnega glasbila predvsem po II. svetovni vojni), njihovih javnih in zasebnih rab s spremljajočo spolno stereotipijo v meščanski družbi od srede 19. stoletja naprej (moški klavirski koncertni virtuozi in "domača", zasebna ženska raba klavirja; lep primer je naslov ameriške revije iz leta 1880, Musical and Sewing Machine Gazette) in specializacije glasbenega tiska in založništva z uporabniškimi skupinami: trgovci z glasbili, glasbeniki, izdelovalci glasbil.

Ko je nastavil osnovno mrežo, se avtor poda v specifične okoliščine "iznajdb" elektronskih glasbil, njihove elitne rabe v glasbenih avantgardah in postopnih procesov "inovacije", torej k možnostim tehnološkega prehoda in vzpostavljanja množičnega trga in beleženja rab, začenši s Hammondovimi orglami (l. 1935) in z Moogovim analognim monodičnim sintetizatorjem (Minimoog, l. 1970), s katerim se je pravzaprav šele vzpostavila industrija sintetizatorjev (kajpada s stalnico, to je evropska dediščina klavirja, namreč z "udomačeno" klaviaturo, ki se ohrani tudi v času digitalnih glasbil). Prelom z vpeljavo digitalne tehnologije je v industriji izdelave glasbil naznačil bistveno razliko: tehnična inovacija je bila odvisna od splošne ravni sofisticiranosti in marketinške prodornosti tehnologij, ki so izvirale v računalniški industriji. Tako sta bila "poenotenje" in možnost horizontalne integracije trga komercialnih sintetizatorjev možna šele z lansiranjem hardware/software vmesnika MIDI (Musical Instrument Digital Interface) na začetku osemdesetih let, ki je bil plod skupnega konsenza in razvoja vodilnih japonskih in ameriških proizvajalcev sintetizatorjev. Med industrijo in med "množične" porabnike/glasbenike, ki so večinoma uporabljali in izkoriščali "že vnaprej znano zalogo programiranih zvokov", je vzniknila še tretja stranka "porabnikov" - "računalniška domača obrt" (cottage industry) specialistov za dobavljanje in izboljšavo "obstoječega softwara", ki je povsem odvisna od uspešnosti izdelovalca sintetizatorja. Analiza medsebojne blokade in sinergije posameznih segmentov industrije digitalnih glasbil se v preizpraševanju družbenih učinkov (podrobnejši pogled v specializirani tisk in medsebojno komunikacijo uporabniških skupin, vključno z internetovsko, sproti rahlja tezo o "demokratizaciji" in opazuje vzvratno "profesionalno elitizacijo" določenih skupin; analogno s prevladujočo "žensko" zasebno rabo klavirja v 19. stoletju so večinski uporabniki digitalnih glasbil in osebnega računalnika pri komponiranju moški; to je večinska "fantovska kultura") končno ustavi pri širših implikacijah digitalne snemalne tehnologije, proizvajanja, prenosa in reprodukcije glasbe.

Théberge z avtoriteto poznavalca sodobnih glasbenih praks in tehnologije izdelave glasbe v dokončni reproduktibilnosti zvoka skozi procese sinteze in semplinga ponovno preizprašuje pojem zahodne glasbenosti, kategorije notacije in studijske večkanalne kompozicije, "živega" in "posnetega". (Popularni) glasbeniki so razvijali novo estetiko "zvoka" (sound) s posebnimi tehnikami in opisnim besednjakom, ki pa se ne razlikuje od tistega glasbeniškega iz analognega snemalnega obdobja, denimo "hladen zvok"/"topel zvok". Bolj pomembno pa je, da so glasbeniki ob vse večji tehnični sofisticiranosti glasbil (za "kreativno" reprogramiranje) in lahki uporabi postali odvisni od "že vnaprej predvidenih programov"; s tem je proces delanja glasbe z novo tehnologijo postal istočasna produkcija in konsumpcija.

Any Sound You Can Imagine je izvrstna in prepotrebna knjiga o vplivih in rabi tehnologij v sodobni glasbi, o tem, kako glasbeniki/uporabniki delajo glasbo, kaj jim pomeni, kako jo sprejemajo poslušalci v obdobju "elektronske in digitalne reprodukcije".

Ičo Vidmar