Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: Maja Meh

CYRIUS

La Banda

(Rue Bleue, 1997)

"Que Cuba se abre al mundo y que que el mundo se abre a Cuba," si je zaželel Juan Pablo Segundo, ko je letos prvič obiskal Kubo. Če je mislil v prvem delu stavka na Castra in v drugem na Clintona ali kaj drugega, ve le njegov Nadrejeni. Duhovno je bil Kubanec pravzaprav vedno odprt za svet, in če je hotel, je tudi znal najti vrata. Zadnja leta se Kuba manično odpira turizmu. Kubanec krvavo rabi sredstva za preživetje. Na Kubo hodijo tudi mnogi artisti. Artisti turisti. Koristno s prijetnim. Ustvarjajo, fajn se imajo, sodoživljajo revščino, iščejo navdiha, pa še poceni je. Tako jaz, po slišanem, vidim Cyriusa.

Cyrius Martinez, rojen v španski četrti alžirskega mesta Tlemcen, je 'gor rasel' v Franciji in kljub španski krvi postal priznan francoski artist. Ta nadarjeni pevec je v mladosti pel cerkveno glasbo, pozneje pa sodeloval predvsem pri glasbah za plesno in glasbeno gledališče, za film (C. Berry, C. Gavras, P. Brook…) in cirkus (Archaos).

V Santiago de Cuba se je prvič odpravil leta 1996 z namenom posneti prvi samostojni album. Rosno mlademu je ded prepeval Guantanamero in Cyrius si je toliko let pozneje zaželel odkriti domovino tega komada. V Santiagu je kmalu ugotovil, da je zanj tam marsikaj mogoče: peti z občinsko pleh bando, s polifonim zborom, poklicati najboljše glasbenike, kot sta kitarista Eliades Ochoa in Alejandro Almenares, in najboljše skupine, kot so Familia Valera Miranda, Septeto Turquino, Quarteto Patria. Tako je Cyrius v odlični druščini poustvarjal tujo in ustvarjal lastno muziko, v Pariz pa se je vračal tuhtat besedila in na še tople posnetke nasnemavat glas. Besedila so vsa njegova, razen prvega (Boris Bergman) in zadnjega komada (Arthur Rimbaud). Tradicionalni kubanski ritmi se slišijo 'fajn', odlična je tudi habanera Veinte Ańos Marie Terese Vere, ki jo 'odšpila' pleh banda iz Santiaga. Cyrius čez zapoje po francosko. Nenavadna kombinacija. Take si sledijo. Presneto moraš imeti rad francoščino. Cyrius poje enkrat čudovito, drugič se zazdi nevarno blizu francoskim pop jamrovcem. Pelje te na karibsko teraso, rum, cigare, seńoritas, turismo - Varadero varianta. Čeprav si je želel, da bi njegova glasba izžarevala utrip Kube tu in zdaj, je zadeva bolj kot ne egotrip. So komadi, kjer je spoj tega, kar je najbrž želel spojiti, še kar posrečen, npr. v La noire et la blanche. Januarja je plošček izšel in v duhu promocije je prejšnji mesec Cyrius že krožil po francoski domovini v spremstvu Septeta Turquino. Škoda pa je, da ni v Evropo povabil še pevskega zbora in pleh muzike iz Santiaga, mar ne?

Maja Meh