DEMOLITION GROUP

Neovangelij

(Dallas, 1998)

Tokrat gre zares. Demolition Group so triletni premor izkoristili za pripravo več kot odlično narejenega albuma, in to v več ozirih. Pesmi so vsaka zase polno zaokrožene, vse podrobnosti so našle pravo mesto, torej je ostalo le malo prostora za nepredvidljive izlete. Celo Goran Šalamon se je v nasprotju z robato izgovorjavo povsem vklopil v zanesljivo glasbeno podlago. Prav ta, že kar mehanična natančnost, po svoje spodnaša njihovo nekdanjo eksplozivnost in radoživost. Še vedno blestijo v udarnem funk rocku, a v celoti gledano je več počasnih balad, so celo remiksi, objavljeni kot skriti dodatek, in zbor tolkalcev na kovinske sode. Vmes se oglasi še zvezda domače estrade, s katero so Demolition Group tako presenetili lani na podelitvi viktorjev.

Vsekakor stojijo na svoji strani. Z Neovangelijem so presegli pričakovanja in se prvenstveno osredotočili na skladanje pesmi. Med njimi jih je nekaj, ki sodijo v sam vrh slovenske rockovske produkcije, s katero koli predpono (funk, avant ali celo nekaj kot estradna). Če ne drugega, vse povezuje petje Gorana Šalamona, ki je po lastnih glasovnih zmožnostih več kot solidno opravil svoj del posla. Hvale vredno je dejstvo, da je tokrat vsa besedila napisal in zapel v slovenščini. In to dobra besedila. Gibljejo se med izkrivljeno ljubezensko liriko in družbeno kritično refleksijo, ki nikoli ne koketira s konkretnimi simboli, prevede jih kvečjemu v temne angele usode.

Tudi drugi pričajo, da so izoblikovane glasbene osebnosti. Revolucije nam sicer niso ponudili, zato pa z znanjem in izkušnjami zlahka izpeljejo marsikatero, še tako različno glasbeno idejo.

Neovangelij je zrelo delo, ki presega “alternativne” in “underground” okvire in bo najširše zaznamovalo slovensko glasbeno produkcijo tega leta.

Janez Golič