FUGAZI

End Hits

(Dischord, 1998)

THE JESUS LIZARD

Blue

(Capitol/Dallas, 1998)

Obe skupini sta z razpoznavnim slogom neposredne izraznosti vplivni glasbeni imeni, ki vežeta osemdeseta z devetdesetimi. Ne gre pozabiti njihove polpreteklosti v obdobju punk hard cora v prvi polovici osemdesetih, ko so nekateri glasbeniki sestavljali pomembno jedro tistega časa v skupinah Minor Threat in Scratch Acid, katerih zvok je živ še danes. Njihova razpoznavnost ni le v slogu, ampak tudi v drzni kršitvi ustaljenih glasbenih obrazcev, to pa izvira iz intuitivne potrebe po ustvarjalni svobodi. Obe zasedbi imata za sabo prelomne, že skoraj revolucionarne trenutke: če so Fugazi izgubili kakšnega naklonjenega poslušalca z izredno ustvarjalno zapletenim, že skoraj pionirskim albumom In On The Kill Taker iz leta 1993, so The Jesus Lizard pridobili še več publike z zvočno močnim Shot iz leta 1996. Ravno omenjena albuma sta več kot dobri iztočnici za ocenjevanje njunih najnovejših albumov, saj sta se obe spustili v nov glasbeni eksperiment. Za oba velja, da sta vrhunska studijska izdelka, ki pa se razlikujeta po sposobnosti, kako obdržati poslušalca na trnih. In če je The Jesus Lizard uspelo ohraniti rdečo nit od začetka do samega konca albuma Blue, pa Fugazi s poudarjenimi zapleti na zadnjem End Hits na trenutke zaplavajo v težko dojemljive vode.

The Jesus Lizard so tokrat povabili k sodelovanju Andyja Gilla iz kultnih Gang Of Four, ki je prispeval k izostreni sofisticiranosti izdelka brez dlake na jeziku. Ohranila se je razpoznavnost ostre kitare in trdno usklajene ritem sekcije, v kateri je prišlo do kadrovske spremembe: bobnar Jim Kimball je zamenjal dosedanjega Maca McNeillyja. S širitvijo dimenzij zvočnega mozaika in z apokaliptičnostjo je pridobila grotesknost izraza skupine še večjo moč. The Jesus Lizard so s tem albumom pokazali še enkrat, da se ne znajo umiriti in počivati na lovorikah stare forme, ampak da nenehno težijo k notranjemu in zunanjemu napredku.

Ali se Fugazi z najnovejšim albumom End Hits poslavljajo, je prvo skrivnostno vprašanje. Dolgo pričakovani izdelek pušča mešane in predvsem nerazložljive občutke, z njim so zaplavali v še globlje sfere eksperimentiranja z ambientalnostjo zvoka in primarno spevno angažiranostjo. Takšen korak jim je več kot samo uspel na že omenjenem In On The Kill Taker, a to je manjšina tistih vztrajnih, zagnanih poslušalcev zaznala šele s kontinuiranim poslušanjem tega izdelka. Podobni občutki - dvomi - nas spreletavajo tudi ob poslušanju najnovejšega izdelka, ki odpira številna vprašanja o sami ustvarjalnosti skupine. V kaj se je skupina zopet spustila? Ali je splošna klima zrela za dojemanje tega albuma? Ali so Fugazi zopet naredili kaj zelo pionirskega? S površno kritiko se s Fugazi ne gre igrati, to je več kot nevarno početje! Res je, da se srečujemo z več kot značilnim zvokom za Fugazi; toda dali so mu novo prostorsko postavitev, še bolj zapleteno kot doslej, in ne samo zapleteno, ampak zelo skrivnostno. Nekaj notranjega mi pravi, da bomo skrivnost sposobni razvozlati šele čez čas.

BIGor