CHARLIE HADEN and PAT METHENY

Beyond The Missouri Sky

CHARLIE HADEN and KENNY BARON

Night And The City

(Verve/Multimedia, 1997/1998)

Več kot štiristo je plošč, na katerih je Charlie Haden podpisan kot basist, in med njimi je cela vrsta zares prelomnih jazzovskih projektov, na primer tisti, ki jih je konec petdesetih in na začetku šestdesetih snemal z Ornettom Colemanom. Njegova glasbena in politična radikalnost je bila vedno obratno sorazmerna z izjemno toplim in mehkim zvokom kontrabasa, ne samo na ploščah Jarrettovega kvarteta, ampak tudi v lastnem Liberation Music Orchestru s konca šestdesetih let. Poleg tega Haden nikoli ni bil samo jazzovski glasbenik, ampak so ga vedno zanimala vsa področja glasbe, zato je snemal blues z Jamesom Cottonom, sodobno “resno” glasbo s Kevinom Bryarsom, rock jazz z Gingerjem Bakerjem, pop z Rickie Lee Jones in popularni jazz s Patom Methenyjem.

A vendar plošči Beyond the Missouri Sky in Night In the City Hadena spet predstavljata na nov način. Gre namreč za dueta - enkrat s kitaro, drugič s klavirjem -, ki sta tako rekoč povsem akustična in predvsem izrazito spevna. Kot da bi si prizadevala najti čim širše občinstvo. A kljub nedvomnemu komercialnemu uspehu lanskega dueta z Methenyjem je glasbeni izbor na plošči tako nenavaden, da se ga je lahko domislil samo Haden. Poleg treh lastnih novih (ljubezenskih) skladb, posvečenih ženi Ruth Cameron, je najti skladbe bratov Delmor, Roya Acuffa, Jima Webba in Henryja Mancinija - se pravi countryjevskih in pop avtorjev - in še Ennia Morriconeja in njegovega sina Andrea (iz filma Cinema Paradiso), samega Methenyja, Johnnyja Mendela in za konec še sijajni Spiritual Charlijevega sina Josha Hadena, ki ga je na zadnji plošči izjemno interpretiral tudi Johnny Cash. Nobenega jazza in ostrih robov torej, zato pa veliko spevnih melodij in uglajenega zvoka kontrabasa, kitare, za dodatek pa včasih nekaj sintetizatorjev.

Povsem drugačen po izboru glasbe, zato pa enako virtuozen po izvedbi, je duet s pianistom Kennyjem Baronom, posnet na treh koncertih v newyorškem Iridiumu - po zvenčanju porcelana in jedilnega pribora sodeč gre za restavracijo - septembra 1996. Pet melodičnih interpretacij jazzovskih standardov in dveh lastnih skladb - Hadenov Waltz for Ruth je najti na obeh ploščah - prepriča morda še bolj kot dueti z Methenyjem, kajti za klavirjem je sedel izjemno razpoloženi Baron.

Gre torej za zelo umirjeni, skoraj meditativni plošči, ki sta morda nastali tudi zaradi Hadenovega tinitusa (po domače zvonjenja v ušesih). Ta slušna okvara je zlasti za glasbenika huda neprijetna, Haden pa mora zaradi nje nositi posebne ušesne vložke in zahteva temeljito zvočno zaščito med koncerti in snemanji. Toda njegovo igranje je še vedno enako virtuozno in občuteno - o tem se bomo lahko kmalu prepričali tudi v Ljubljani, in sicer prav s pianistom Kennyjem Baronom. Ne zamudite!

Jure Potokar