Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: Jure Matičič

JAMES HARDWAY

Welcome to the Neon Lounge

(Recordings of Substance, 1998)

GIRL EATS BOY

Thrilled by Velocity and Distortion

(Hydrogen Dukebox, 1998)

Substance in Hydrogen Dukebox sta sestrski založbi pod vodstvom Douga Harta in Matta Gasa. Čeprav sta usmerjeni k povsem različnim glasbenim slogom, ju združuje neupoštevanje trendov in samosvoje početje, ki se odlično kaže v dveh najnovejših izdelkih. Avtor prvega - in sicer pri založbi Substance - je James Hardway. V resnici je njegovo pravo ime David Harrow in je preživel že različne glasbene stile in izraze. Najprej je igral nekakšno punkoidno sintetizatorsko muziko, potem je sodeloval z Anne Clark, legendarnimi industrijalci Psychic TV, Invaders of the Heart (Jaha Wobbla), z Markom Stewartom in njegovim bendom Maffia, z Dub Syndicatom in African Head Charge. Vpleten je bil tudi v On-U Soundsystem (Adriana Sherwooda), kasneje pa se je z Andyjem Weatherallom vrgel na techno godbo pod sinonimi Technova in Bloodsugar. Končal je, kot precej starih glasbenih prekajencev, pri drum’n’bassu, čeprav je delal tudi izjeme in produciral Atari Teenage Riot. Njegova nova drum’n’bass plošča (prva, Deeper Wider Smoother Shit, je izšla leta 1996) se imenuje Welcome to the Neon Lounge. Ker ima Harrow rad tudi jazz, je seveda njegov glavni dodatek standardnim, a solidnim breakbeatom. To ne pomeni le občasnega saksofona in trobente, ampak polnovreden, živo zaigran jazzovski drum’n’bass. Harrow je namreč uporabljal glasbenike na bobnih, basu in pihalih, sam pa je poskrbel za elektroniko (podobno počne tudi pri živih nastopih). Na flavti v komadu Illustrated Man je imel celo posebnega gosta, Cliva ‘Wildmana’ Bella. Neon Lounge tako deluje, kot da bi kakšen zagret drum’n’basser s prenosnim studiem padel v zakajen jazzovski klub z Milesom Davisom na odru. Harrow taki fuziji, h kateri se trenutno drum’n’bass producenti ob vseh temačnejših zadevah le redkeje zatekajo, rad reče novi jazz. Boste videli.

Boy Eats Girl je, po stari navadi elektronske glasbe, spet en sam človek, ki je zamenjal že nešteto psevdonimov. Njegovo pravo ime je Lol Hammond, preteklo glasbeno pojavljanje pa ga je peljalo od skupine The Drum Club do založbe Hydrogen Dukebox (leta 1996), kjer je do sedaj nastopal pod imenoma Slab (skupaj z Nino Walsh) in - seveda - Girl Eats Boy. Naslov albuma, ki ga je naredil pod zadnjim psevdonimom, je Thrilled by Velocity and Distortion in sovpada s politiko obeh založb, da se raje posvečata albumom, kot pa le kopici singlov. Thrilled je torej poln album, na katerem se zvrsti 10 komadov. Naslovi so na trenutke malce čudaški (na primer Napalm In Bohemia, Kill Pussy Kill, Surfing In Reykyavik), sicer pa vsebujejo obilo odlične glasbe. Edini problem je določiti izvor oz. ime za takšen novejši primerek breakbeatniške znanosti. Najbližji bi bil verjetno izraz big beat, čeprav zanj ne bi dal roke v ogenj. Pač, mešanica odličnih 303 basovskih linij, acid izpadov, hip hop breakov, ambientov in žmohtnih breakbeatov. Kdaj pa kdaj v ospredje stopi bolj hip hop naravnana smer (82 bpm), drugače pa se zadeva giblje prijetno hitro (okoli 120 bpm) in na momente spominja na vrste glasbe, ki so bližje techno spektru. Lol Hammond se tako lahko pridruži novi zvočni gverili, ki uporablja vse stare vire za ustvarjanje novih fuzij. Chemical Phunk, kot se imenuje četrti komad plošče, bi bilo nenazadnje še najboljše poimenovanje.

Jure Matičič