Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

MORIBA KOITA

Sorotoumou

NEBA SOLO

Kenedougou Foly

(Cobalt, 1997/1998)

FANTANI TOURE

N'tin Naari

(Stern's Africa, 1997)

Moriba Koita, ki bo v Križankah spremljal očarljivi glas Nahawe Doumbie, spada med tiste malijske glasbenike, ki jih upravičeno trpamo v predalček "malijske skrivnosti". To so mojstri, ki so doma cenjeni in uspešno prisotni na tamkajšnji glasbeni sceni že desetletje in več, opaziti pa jih je moč šele tedaj, ko jim pri kateri od evropskih založb končno izide prvi album, namenjen mednarodnemu trgu. Moriba Koita je potomec griotske družine, katere predniki so bili skozi generacije priznani mojstri umetnosti igranja na n'goni, tradicionalno štiristrunsko kitaro. Ko govorim o klasični igri na n'goni, imam v mislih enako vlogo, pristop, tradicijo in umetje, kakršne lahko srečamo ob poslušanju evropskih klasičnih kitaristov, mojstrov flamenka, arabskega ouda in japonskega kota; pa tudi mojstrov bluesovske kitare, katerih nesporni predhodniki so zagotovo mojstri n'gonija. Koita je igral z večino malijskih zvezdnikov (denimo s Salifom Keito, Moryjem Kantejem, Kasejem Madyjem Diabatejem, z Amy Koito, Tato Bambo Kouyate, pa tudi z Manom Dibangom). Medtem ko so mnogih njegovi sonarodnjaki menili, da morajo po prihodu v Evropo na vsak način ugajati tukajšnjemu občinstvu, je sam ustanovil tradicionalni instrumentalni mandinški kvartet Sorotoumou. Za album z enakim naslovom se je kvartet razširil z dodatnim članom in ponudil fascinantno zbirko desetih instrumentalnih skladb, v katerih je ves čas v ospredju avtor Moriba Koita, vendar drugi mojstri z instrumentalnimi prispevki in s številnimi soli prav nič ne zaostajajo za njim.

Ob bok mojstru Koiti in njegovemu albumu zlahka postavim tisto, kar z evropskim prvencem Kenedougou Foly ponuja balafonist Souleymane Traore s psevdonimom Neba Solo. Zasedba dveh balafonov in drugih tradicionalnih glasbil ponuja mojstrsko rekonstrukcijo stare glasbe iz področja Sikasso z juga Malija, oblikovano in ubesedeno v sedmih Traorejevih skladbah, katerih arhaična patina je čarobna prav toliko, kot so vzpodbudna sodobna podbesedila, ki pričajo o dojemanju tovrstne godbe v najmlajši glasbeniški generaciji. Leta 1996 v domovini z nazivom "skupina leta" nagrajeni Neba Solo so zagotovo eno najprivlačnejših malijskih odkritij zadnjih mesecev.

Če sta pri obeh omenjanih albumih njuna nosilca mojstra tradicionalnih glasbil, pa album "N'tin naari" postavlja v ospredje še en briljanten ženski glas. Fantani Toure je z evropskim prvencem pokazala, da bo krog znanih malijskih div doživljal nove in nove okrepitve. Njen album je lep primer sinteze vsega prej omenjenega z malijsko glasbeno sodobnostjo. V osmih skladbah, ki jih je napisala sama, so balafon, n'goni in djembe v ravnotežju z električnimi instrumenti; prek takšne intenzivne medigre plava čisti, prepoznavni pevkin glas, ki poslušalcu ne da miru, ko mu enkrat zleze v ušesa. Maliju se ni bati, da bi mu zmanjkalo naslednic legendarnih ženskih glasov, pa tudi pretendentk za elitni klub najboljših je vedno več. Zavzetim poslušalcem pa toliko duha godbe zagotavlja vedno novo obilje sveže ponudbe in glasbenih užitkov.

Zoran Pistotnik