HABIB KOITE and BAMADA

Ma Ya

(Contre-Jour, 1998)

Kot nalašč: potem, ko smo izkusili mednarodne glasbene veličine, povezane z zahodnoafriškim glasbenim izročilom, in se jih že kar malo naveličali ter nas je minila prva fascinacija nad kristalnimi ženskimi glasovi, ki prihajajo iz omenjenih predelov Črnega kontinenta, je diskografska ponudba naplavila nekaj prav zanimivih moških potencialov. Zanimivost ni zgolj v ponudbi svežih vokalov in posodobljene tradicije, temveč v pretežni navezavi na kitarsko izraznost, ki jih umešča prej v sled Alija Farka Toureja in Boubacarja Traoreja, kot pa v krog naslednikov Salifa Keite, Moryja Kanteja in Kanteja Manfile. Pravzaprav je slednjim še najbližji Gvinejec z briljantnim glasom Sekouba Bambino Diabate, ki se je prebil v osišče zanimanja mednarodne scene po prodorni predstavitvi na zadnjem albumu projekta Africando, nato pa si je lani prislužil še evropski debut. Prav on je lep vezni člen do drugih, ki prihajajo v svet iz Malija prek Francije. To so vsaj odlični Sidi Toure ter dva prava pevca in kitarista malijskega bluesa, prepoznavna in več kot prepričljiva nadaljevalca in nadgrajevalca pristopa, ki sta ga v zadnjem desetletju trdno izoblikovala Ali Farka Toure in Boubacar Traore: Lobi Traore in Habib Koite. Zadnji se nam je s skupino Bamada najprej predstavil na albumu Muso Ko, letos si bo sloves zagotovo okrepil z novim Ma Ya.

Do danes še nihče ni znal eksaktno pojasniti, kako je delovala alkimija, ki je pretvorila zahodnoafriško glasbeno tradicijo v blues. Toda ko poslušate Habiba Koiteja, Lobija Traoreja in še koga izmed mladih nadobudnih malijskih kitaristov, se pajčolan s te skrivnosti vsaj delno dvigne. Vse esence njihove glasbe ostajajo afriške, a vendar igra kitare, način petja, razpoloženje, skratka - melanholija in energija, ki jo kurijo v pesmih, več kot spominjajo na najbolj žlahtno bluesovsko izkušnjo.

Na albumu Ma Ya ponuja Habib Koite dvanajst lastnih skladb, ki so vse po vrsti izvrstne. Odigra jih v glavnem s kvintetom Bamada, v katerem so ob njem, njegovi kitari in petju, še kitarist, basist in bobnar ter odlični Baba Sissoko s tradicionalnimi glasbili - tudi z n'gonijem in balafonom. Pa tudi drugi trije se ne branijo tradicionalnih glasbil, v izbranih skladbah jih podprejo še gostje. Rezultat je res odličen album; eden boljših, kar jih je v zadnjem času dalo že sicer bogato in nepredvidljivo malijsko glasbeno prizorišče. Prepričajte se na letošnji Drugi godbi.

Zoran Pistotnik