Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

ARTO LINDSAY

Noon Chill

(For Life Records/Rykodisc/Nika, 1997/98)

O Corpo Sutil, Mundo Civilizado, Noon Chill. Trilogija? Ustoličenje kralja novomeške bosanove? Kakor koli že, Artu Lindsayu je končno uspelo. Ko smo med kolegi pred leti poslušali Ambitious Lovers, bend, ki ga je Lindsay imel s klaviaturistom Petrom Schererjem, se nismo mogli načuditi, kako glasba s tako močno in svežo energijo, ki se giblje od tenkočutnih novodobnih bosanov do skrajno razuzdanih plesnih štiklov, ne more prodreti izven newyorške klubske scene, četudi je podprta z založbama Island in Elektra (plošči Greed in Lust). Ko sta se ambiciozna ljubimca razšla, smo si rekli, Arto je zamudil veliko priložnost. A časi se menjajo in s prihodom novih generacij didžejev, ki radi zavrtijo ali posemplajo kaj nenavadnega, se je odprl prostor tudi najbolj talentiranemu mešalcu brazilskih slogov z odštekanimi domislicami newyorškega podzemlja, kjer se je Lindsay gibal zadnjih 20 let. Ja, res je že dvajset let. Začetki no wave scene s kultnim bendom DNA, prva kitara benda Lounge Lizards, ki jo je John Lurie prenašal le na prvem albumu, nepogrešljiv avtor pri začetnih Golden Palominos, najbolj raztrgan, razglašen in nemogoč kitarski zvok v vseh radikalnejših newyorških projektih osemdesetih, vključno z Zornovimi Locus Solus. Obenem eden najbolj romantičnih, idilično brezskrbnih in popolnoma osvajajočih glasov. Kajpak, ambiciozni ljubimec. Newyorška glasbena osebnost par excellence. Arto Lindsay je zaznamoval glasbeno ponudbo New Yorka in ob koncu devetdesetih očaral še didžejevsko mladino, ki mu posempla Civiliziran svet na albumu remiksov. Ali ni to le čast Velikim? Arto odgovori z Reentry, ki je bonus CD s petimi remiksi, ki obdajajo 13 cvetov na Noon Chill. Mundo Civilizado je morda všečnejši, stopa na čelo trilogije, a bistvenih razlik ni. Opaznejša je večja vloga basista (in soavtorja večine komadov) Melvina Gibbsa (pri nas že s Shannon Jackson Decoding Society in Henryjem Rollinsom), ki v nasprotju z nemelodičnimi 1 - 26 Aggregates (Knitting Factory '95) odigra prelepe, značilno gibbsovske poglobljene basovske linije, ki razprejo cvetove ljubezenskemu opraševanju Lindsayevega glasu. Izstopa le waitsovska Gods Are Week, a ravno na pravem mestu, polovici plošče. Na koncu lahko ugotovim le, da je Noon Chill še en nalezljiv izdelek Arta Lindsaya. Uspešno lovi nežnost, osamljenost, željo po ljubezni in ljubljenju. Z njim Arto Lindsay ostaja pohoten žrebec in še vedno ambiciozen ljubimec (za oba spola).

Bogdan Benigar