MAKE UP

In Mass Mind

(Dischord, 1998)

Make Up so na novem albumu predali prvo in zadnjo besedo MC 5. Uvodno kričečo molitev Won't You Come On Down In The Midnight Hour, ki jo je imel Rob Tyner navado vpiti med skladbo Come On Down, so Ian Svenonious in njegovi potegnili iz dosedanjega konteksta, si jo vzeli za rdečo nit, jo preimenovali v Black Wire in jo razkosali na dva dela - Black Wire Pt. 1 in Pt. 2. Začetek in konec. A posvetilo je jasno in nazorno, in sedanjost starega, dobrega, nekaj časa izgubljenega soul rocka je tu. Na albumu In Mass Mind. Da bi bili povsem prepričani v novo dejanje gnostične rockovske zarote, se moramo potruditi in pozabiti, da so glasbeniki iz Make Up ne tako dolgo nazaj delovali v post punk, post HC skupinah Nation Of Ulysses, Cupid Car Club in Frumpy. Toda iz plošče v ploščo (In Mass Mind je njihov četrti album, drugi studijski, in sledi več kot dobremu, zelo zračnemu, zelo spontanemu Sound Verite) je potrebno vse manj napora, da bi se ta neavtentičnost njihovih CV odmislila. In Mass Mind je izvrsten album. Je plošča, s katero so se soulsterji iz Washingtona, ki zelo postopno, tudi premišljeno, celo strokovno gradijo lastno podobo in pletejo zgodbo, najbolj celovito predstavili. Black Wire, ki uvaja in sklepa, Earth Worm, ki v dveh različicah ustvarja premor, ter odlične, razgibane pesmi, ki se vrstijo ena za drugo. Izbira je res obsežna - Joy Of Sound, Drop The Needle, Do You Like Gospel Music?, izvrstna Time Machine in (raje se ustavim, saj bom sicer naštel vse naslove) le še (I've Heard About) Saturday Night, v kateri člani skupine s prav prijetnimi konotacijami na The Clash nalezljivo prenašajo navdušenje. Tudi Adam in Eva, ups!, Neil Hagerty in Jennifer Herrema, to je Royal Trux, sta elegantno opravila producentski poseg in dodatno, rahločutno izpostavila slogovne zmogljivosti skupine. Tole so pričakovanja, ki so se uresničila.

Terens Štader