BOB MARLEY

Dreams of Freedom: Ambient Translations of Bob Marley in Dub

(Island/Axiom, 1997)

Naslov albuma zavaja, njegov podnaslov pojasnjuje. Izid "prve uradne dub zbirke" Boba Marleyja je sprožil kontroverzne odzive. Aura prvega glasbenika tretjega sveta, ki je postal svetovni pop zvezdnik - upornik, še zdaleč ni zbledela. Nasprotno, splet mitoloških zgodb in fanatično čaščenje ob grenkem spoznanju, da so bile "sanjarije o svobodi" enkratne in so vse bolj oddaljene in da so njih "dnevni ostanki" tisti, ki vztrajno tepejo Jamajčana, Afričana in "afričana" v Črnem Atlantiku, sproti preprečujeta kakršno koli resno refleksijo o herojskih časih.

Bill Laswell je producent tega albuma. K izdelavi, torej k "prevodom" Marleyja v "ambientalni dub" ga je povabil Chris Blackwell, šef in ustanovitelj založbe Island, podpisan kot "kreativni direktor" in "idejni vodja" Dreams of Freedom. Blackwell je leta 1972 podpisal pogodbo s takratnimi The Wailers, ki so posneli prelomni Catch a Fire, ga sami producirali v Kingstonu, a ga je Blackwell zaradi teže, neobrušenega "roots" zvoka, remiksal v Londonu. Končni londonski miks je v ospredje postavil Marleyjev glas, ublažil močan bas in s studijskimi dodatki londonskih rockovskih kitaristov lansiral Catch a Fire. Večna dilema: nepopustljiva vztrajnost ali vdaja nereggaejaškim estetskim in etičnim normam. Ali je šlo za Marleyjevo premišljeno potezo in razvoj, v katerega je bil intimno vpleten? Reggae je postal prisvojljiv tostran kulturnih meja. Majhna cena za dosežek, ki je njegovo muziko, za mnoge nevarno v izpostavljenem panafrikanizmu in etiopianizmu, izpričevanju solidarnosti v črnski diaspori in med belimi feni, ponesla po vsem svetu.

Paul Gilroy pravi, da kljub dvoumnostim v njegovi godbi in njenemu predstavljanju na odrih ostaja neizpodbitno dejstvo, da je svet zapolnila herojska osebnost, okrog katere se je lahko vzpostavil mednarodni trg reggaeja. Vzporedna "roots" studijska praksa, namreč dub z nasnemavanji in demontažo instrumentalnih podlag pesmi, se je v popularni godbi začela estetsko osamosvajati. A vendarle bega simptomatično, samoumevno pristajanje na status "uradnosti" dub verzij, na avtorstvo in lastništvo, kar v svoji originalni definiciji dub remiksi "naše godbe" niso. Če to postajajo s tem, da šef založbe Island z urejenim avtorskim pravom pokliče razvpitega, duhovitega in duhamornega, navdahnjenega eksperimentatorja in predvidljivega mehanika, ja, vse to je lahko producent Bill Laswell, potem je tole sumljivo podjetje. Paradoksno, zaradi Marleyjeve aure, trde referencialnosti, ostaja ena najbolj provokativnih domislic zadnjega časa. Zoprno trezni in revoltira. Ambientalne verzije so Marleyju odvzele "zrno glasu" in s studijskimi poprostorjenji skladb v neznanskih podaljševanjih ohranile brezzrnate harmonije spremljevalnih vokalov, koščke refrenov, odmeve "eksodus", "burnin'", "heathen", "love". Percepcija musique d'ambiance se opoteka med kratkim časom in dolgim časom, med modnostjo elitnega tehno žanra in dolgcajtom. Laswellov spretni artizem okleva: je zvest dubu, ki gradi na "ambientalni" harmonski razširitvi in nizanju zvočnih plasti, a obenem skuša pobožno ostati zvest predlogi, osnovni zgradbi komadov. A godba Boba Marleyja je predvsem k performancu naravnana godba. Brez njegove figure, gibov, pregibanj glasu in besed, ki Babilonu pošiljajo grozeče napovedi, je amputirana. Vse ne gre. 20 let kasneje pa še manj.

Ičo Vidmar