RAZLIČNI IZVAJALCI

Les haricots sont pas salés

(Cinq Planetes/Nika, 1997)

Podnaslov te v Franciji izdane plošče nas pouči, da gre za zbirko legendarnih mojstrov cajuna in kreolske glasbe, torej glasbe, ki je po precej nenavadnem spletu okoliščin nastala na jugu Amerike, točneje v močvirjih delte Misisipija. Leta 1713 so namreč Francozi Britancem odstopili kanadsko kolonijo Akadijo (zdaj Nova Scotia), Britanci pa so po uporu tamkajšnje francoske naseljence pregnali z domov. Akadijci so morali prehoditi vso celino, preden so jih bili v Louisiani pripravljeni sprejeti. Živeli so odmaknjeno, govorili francoščino, ki se je vse bolj oddaljevala od evropske, in ohranjali lastno kulturno, s tem pa tudi glasbeno izročilo.

Čeprav je cajun dolgo veljal za kmečko glasbo, ki so se je sramovali celo v lastni sredini, je vendarle vsaj včasih vzbudil pozornost mainstreamovske Amerike - za primer naj navedem samo skladbo Jambalaya Hanka Williamsa.

Stročji fižol ni slan, kot bi lahko približno prevedli naslov plošče (in zelo znane skladbe), prinaša zelo reprezentativen izbor najboljšega v cajunski glasbi z začetka sedemdesetih let, ko je Jean-Pierre Bruneau v Louisiani snemal dokumentarni film Dedans le Sud de la Louisiane, v katerem je uporabil izključno cajunsko glasbo, obenem pa ob dveh priložnostih zbral večino največjih mojstrov te glasbe in jih med neformalnim muziciranjem in druženjem tudi posnel. Rezultat je simpatična in zabavna plošča, ki predstavlja slavne brate Balfa, harmonikarja Alpheeja Bergerona in njegovega sina, kitarista Shirleyja, brata Deshotels, brate Fontenot in Dennisa McGeeja. Večina je žal danes že pokojna, toda v času snemanja so s harmoniko, goslimi, kitarami in trianglom - to je namreč najpogostejši cajunski instrumentarij - ustvarjali živahno mešanico valčkov, polk, mazurk in drugih plesnih skladb, ob katerih so poplesavali njihovi prijatelji, sorodniki in otroci.

Založba je 27 cajunskih skladb opremila z izčrpno spremno besedo o izvajalcih in skladbah, tako da je plošča Les haricots sont pas salés prav gotovo ena boljših kompilacij cajunske glasbe, ki jo je moč dobiti na trgu; kot nalašč je za vse tiste, ki se želijo seznaniti s tem glasbenim izročilom. Če vas bo glasba pritegnila, priporočam nadaljnje plošče založb Arhoolie in Ace oziroma izvajalcev, kot so Hackberry Ramblers, Balfa Brothers, Dennis McGee in Eddie LeJeune.

Jure Potokar