Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: BIGor

THE QUADRAJETS

Pay The Duece

(Estrus, 1998)

Sklicevanje na korenine in navezovanje na zgodovino popularne godbe v rockovski produkciji devetdesetih let je postalo že mukotrpno in delno tudi zoprno početje, saj sta zgodovina rocka in razvoj popularne godbe že v osnovi v prepletu in nenehnem konstruktivnem konfliktu. Takšni analizi se ne moremo izogniti, za sabo pa lahko potegne tudi negativne posledice, denimo odganjanje zanimanja mlajših generacij za glasbo v navezi s tradicijo: "Ah! Že zopet ta tradicija, ne zanima me preteklost, dajte mi glasbe, ki je tukaj in zdaj!" To je hedonistično, nekonformistično razmišljanje marsikoga, ki pa bo slej ko prej tudi sam začel kopati po preteklosti. Prav na hedonizem energije pa naletimo pri The Quadrajets, skupini, ki je še en kos punk'n'roll pogače tega časa. V zadnji album tega kvinteta iz Alabame nas vpelje Ken Vandermark (bolj znan jazzovski publiki kot rockerski) s spremno besedo, v kateri postavlja kot zgodovinski pogoj razvoja godbe nasploh interakcijo glasbenega univerzuma ter rušenje in prestop vseh meja in tabujev. "Charlie Parker je oboževal Bartoka, /.../, Igor Stravinski je našel kar nekaj uporabnega v ritmu zgodnjega jazza," sta le dva od navedenih zgodovinskih primerov iz te spremne besede. Svoboda je osnova vsake ustvarjalnosti, ravno na njej pa gradijo glasbeno eksplozijo The Quadrajets, ki se ne morejo otresti koketiranja s težkimi rifi kakšnih MC5. Podobno kot ta kultna skupina imajo tudi The Quadrajets izdelana družbeno-politična stališča, ki izvirajo iz naklonjenosti anarhizmu kot družbenemu redu. Več o tem preberite na spletni strani http://www.mindspring.com/~scharge/quadrajets.html, še enkrat se prepričajte, da brez izoblikovanega odnosa do sveta in vsega okoli njega preprosto ne gre. S trdimi stališči imajo The Quadrajets še kako drzno neposrednost, ki izvira iz čiste improvizacije. Površno poslušanje The Quadrajets je več kot zavajajoče. Niso le rockovska skupina, ampak več kot to. Gre za ekipo glasbenikov z izostrenim občutkom za hrup in kaos, iz katerega črpajo udarnost in predvsem melodičnost. Navidez nič revolucionarnega, vendar presenetljivi obrati na tiru odličnega in neposrednega rockanja prepričajo, da se kitare niso izpele.

BIGor