ACCORDION TRIBE II

Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, 19. 4. 1998

Harmonikar Guy Klučevšek je spet lepo izkoristil svoje organizacijske sposobnosti in na evropsko, tokrat "apokaliptično" pot povabil kolega in kolegici iz plemena. Pri tem je pravi gentleman, saj te sposobnosti ne spreminja v voditeljski egoizem. Prav obrnjeno - jemlje se nekolikanj nazaj, pravično deli igro (vodja je kvečjemu kimaje) in se obnaša, ko da mu je v čast, kako raznolike glasbenice, glasbenike zna združevati in jih prepuščati v izživetje individualne in kolektivne harmonikarske osebe. Takšna Klučevškova dejavnost je plod zglednega prepoznavanja produktivnih razlik v kreativnih postopkih, še več, prava pravcata projektna intuicija, kakršno mu lahko zavida marsikatera jazzovska zasedba. Mojster na novi turneji osvaja predvsem z bizarnostmi.

Moška sta v sredi - poleg Guya igra Alan Bern. Star občudovalec naše izseljenske polke ne skriva strastne klezmerske provenience. Za spoznanje bolj judorusofilno grob je, virtuozniški, sporočilno resnobnejši od drugih, a se zna v hipu in izborno prilagoditi vsakršni ansambelski igri in po potrebi zreducira in zmehča prepoznavne stileme in klišeje. Bern je - sodeč po obnašanju na odru - tokratno ekstrovertno energetsko gibalo turneje.

Amy Denio blesti z ironizacijami popa, harmonikarske veščine in vsakdanjega življenja. Neverjetno pametna glasbenica je to, z glasom, ki zveni kakor šolan, a se zna postaviti v distančno razmerje do vsebine, ki je ponajvečkrat smešna, da bi se zjokal. Od nje se kaže - poleg humorja in za samoukinjo osupljive tehnike - vsekakor učiti, kako razporejati izvajalske moči in kako prefinjeno graditi most z občinstvom.

Pauline Oliveros je na "apokaliptični" turneji očitno introvertno energetsko gibalo, glasbenica iz drugega testa, performerka stare dobre modernistične šole je, zatorej ni čudo, da ima neverjeten občutek za mero - nežno, na videz zadržano in v senci podaja docela svoje videnje kvartetov, triov, duov in solov: učinki so naravnost subverzivni, v najžlahtnejšem pomenu navdušujoči. Oliverosova gre - naj jo še tako pridno klasificirajo pod "new age" - kratko malo med najvztrajnejše častilce, častilke tistega dela Cageove dediščine, ki se poglablja v praktično raziskavo "de natura sonoris" zahodne in vzhodne hemisfere in je kajpada rojena avantgardistka. Njena mikrotonalna študija (sad dolgoletnega neumornega in pomembnega dela z druščino Deep Listening, kjer Pauline igra rog, "netemperirano uglašeno" harmoniko in elektroniko, obenem pa v njeni sredi tudi komponira, izumlja, vodi delavnice, piše knjige in opravlja elektroakustične raziskave) je bila nesporen vrh večera, skoz burno reakcijo nanjo pa je bilo poleg navdušenja čutiti tudi znano frustracijo, namreč - strahoten manko v stalni ponudbi razvejenih struj "contemporaries", to se pozna Ljubljani že kar krepka, nenadomestljiva desetletja.

Uigrana četverka igra sveže, konsistentno in izvrstno izmenjaje se, malce nerodna - to je spričo zelo raznolikih profilov razumljivo - je edinole v svobodno improviziranih momentih, pa še tam izkušnje naredijo svoje in porodijo komičen učinek. Še tole: dvorana SMG je akustično, širše arhitektonsko vzeto in nasploh komunikacijsko sila primerna za takšne koncerte.

Miha Zadnikar