ATARI TEENAGE RIOT

K4, Ljubljana, 23. 4. 1998

Čeprav so Atari Teenage Riot predstavljali kot naslednjo veliko stvar in suverene naslednike glasbenih struj, ki so jim botrovale skupine kot Prodigy in podobni, je prvo srečanje, ki ga je z Berlinčani doživela Ljubljana, pokazalo, da stvari sploh niso take, kot smo mislili. Zdi se, da se je medijska pozornost izplačala, čeprav so Atari Teenage Riot v Sloveniji precej neznani in predvsem ne dovolj poslušani. Prva priložnost, da pridejo v Ljubljano, se je pojavila že konec lanskega leta, natančneje novembra, a je koncert odpadel. Razlog za to naj bi bila bolezen v bendu, ki se je ravno vračal z ameriške turneje. Tako je odpadla večina evropske turneje, sedaj pa smo jih končno videli in slišali tudi v Ljubljani. Poudarek je bil predvsem na intenzivnem poslušanju, a tudi vizualno so popolnoma prepričali in dodobra zapolnili oder, četudi so elektronska skupina. To so počeli celo boljše od večine kitarskih bendov, čeprav ima Alec Empire očitne korenine v skupinah kot Cramps, še posebej sodeč po njegovem načinu oblačenja. Največ pripomb po koncertu je bilo slišati na račun njihovega predvajanja, playbacka in nežive narave njihovega igranja. Vendar pri Atari Teenage Riot to sploh ni važno in se zaradi tega niti ne vznemirjajo preveč. So pač elektronski bend, ki svoji stvari ostaja zvest in kitarske pojave omejuje le na semple. Mogoče so celo tisti del ljubljanske publike, ki prisega na instrumentalne zasedbe, prepričali, da dober bend ne potrebuje nujno glasbil.

Atariji običajno igrajo okoli 45 minut - in prav toliko (ali pa malce več) smo dobili tudi v K4. Seveda je bila mera polna, dali so nam poln paket, ki je pokazal, iz kakšnega testa se dela digital hardcore. Publika je bila prvih nekaj komadov vidno šokirana in se ni potrudila k miganju, šele po klasičnem Destroy 2000 Year Of Culture je v malem bazenčku v ospredju nastal pravi »riot«. Atariji so nanizali odličen nastop s kombinacijo breakbeatov, gigantskih basov, semplanih kitar in vseh vrst hrupnih podlag in vložkov. Taka mešanica skoraj ne more razočarati, če jo prakticira skupina kot ATR. V nasprotju z drugimi elektroniki so njihovi nastopi celo boljši kot posneti material na albumih. Atarije je treba videti v živo in se pri tem izdatno spotiti v masi plešočih teles. Pot je tekel tudi na odru, maksimalno zasedeni stroboskopi pa so že tako hitro dogajanje naredili še hitrejše. K4 se verjetno že dolgo časa ni tako tresel. Upam, da so ATR razbili bariero, ki jo mnogi postavljajo med kitarske in elektronske glasbe, predvsem zato, ker jim nihče ne more ničesar očitati, saj so najgloblji elektronski underground. Alec Empire je pač ‘all round nice guy’.

Jure Matičič