Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

EUGENE CHADBOURNE

Hound Dog, Ljubljana, 2. 4. 1998

Predragi nam mojster - kdo ve kolikerič v Ljubljani - si je med tokratnim tečajem iz godbene zavesti in splošne relativizacije gurujskih razvad izvolil podelati se do konca na prenekater ameriški pedigre (vzgoja, izobraževanje, mestni klubi, bendi, podeželje): Vso govejo mehanizacijo in nekaterim tako pomembne fetišizme je naravno zrinil na domišljeno marginalno špuro in pripravil mičen polet za sleherni dovolj nor posluh. Zlasti bendžo mu je pel čez oceane in rinil v Kanado, Avstralijo in arabske dežele, pri čemer ni niti malo omajal nastopnega nadzora. V razmerju med upoštevanjem delcev in celote je namreč Chadbourne nenadkriljiv, zvest si je do konca in poučen - kakopak ni manjkalo socialno ekoloških komentarjev, a smo bili zato prikrajšani za električne grablje, dežnik, ptičjo kletko in toaletne parafernalije.

Eugene Chadbourne je zdaj že zrela očiščujoča zapoved za slehernega potencialnega anarhista, anarhistko. Drugi se ga, po mojem, bojijo že vnaprej in vedno bolj, ko pa je zlizal kalupe, tako da je pista zdrsna, bi marsikdo med poslušalstvom - prenaphan s klasičnimi predsodki kakor predalčenje - utegnil prej ko prej štrbunkniti v jarek, kjer je domovanjce za docela vsakdanje norosti, ne pa za resno ponorelo glasbo. Zakaj Chadbourne je zresnjen do konca. Podpisani zatrjuje z vso odgovornostjo, da se mu je skoz to zresnjenost posrečilo zničiti nekaj meja kakor komaj še komu. Po koncu sedemdesetih, ko je s Tomom Coro (počivaj v miru, še en prezgodnjež!) in Johnom Zornom snoval country and western improvizacije, je edini nadaljeval z zapovedjo: In očitno je prav c and w območje tisto, kjer - uporabljaje pravo secirnico - meja med rockovsko in jazzovsko percepcijo pade tako močno, da zaseka v glavo.

Chadbourne je najpoprej in scela performerska oseba (širok duh) in znotraj tega tudi povsem glasbeniška (široka duša); prav osupljivo, porečete zdaj, toda njegov svet je globokarjevski oder, poln nevsakdanjih glasbenih praks. Kar je Vinko pred desetimi leti izvedel na zagrebškem Bienalu, ko mu je stotera igračka zapela pod prsti v opomin enciklopedistom, češ, še zmeraj sem tu in vam godem čudesa v živ mozeg, če mi tako paše, to je zdaj Eugene iz druge, avantcountryjevske smeri, pod konec nastopa zvrtinčil v eno samo figurco, ki je imela kanonado nepredvidljivih izbruhov. Avantgarda? Seveda, in to v najžlahtnejši, prikriti obliki - brez važičev, bomb, oholosti in drugih medijev. In kakšen Satie se je razlegel! Ponosni smo, da smo bili zraven.

Milo nam je v glavi, frotir pa ščemeče po srcu, ker se zadnje mesce tudi v naših logih zbuja na moč tehtna primerjava med upičeno znalsko strunsko srenjo: Gary Lucas nam je podal karikaturo štrebarskega virtuoza, Marc Ribot je bil šarmanten boem, Elliott Sharp najavlja bolest umaknjenca z nakano. Zna pa biti - tako nam kdo ali kaj dopoveduje, kljub nedeljivi glasbeniški ljubezni do vseh -, da se bo prof. dr. Eugene Chadbourne tokrat usedel v spomin kot prav posebej pogumen, eleganten in vztrajen klativitez s kitaro. Sarkazem je pač močnejši že od navadnega humorja, kaj šele od ironije, cinizma, dovtipov in črnila.

Miha Zadnikar