JOE ELY BAND

Cankarjev dom, Ljubljana, 20. 4. 1998

Teksas je zagotovo zvezna državica, ki jo moramo ob regionalizaciji ameriške glasbe uvrstiti kot popolnoma samostojno enoto v kompleksnem prostoru ob Mehiškem zalivu. Gre za posebno zvočno mentaliteto izvrstnih posameznikov, s karizmo Leonejevih antijunakov, s poudarjenim individualizmom in z veliko talenta. Vedno bolj dobivam občutek, da med avtorji te državice velja pravilo, da pesem ni samo last tistega, ki jo napiše, ampak predvsem tistega, ki jo potrebuje. In med te pesnike spada tudi Joe Ely, ki je v ponedeljek, 20. aprila, odlično zastopal barve samotne zvezde in po Stevu Earlu končno prinesel hramu slovenske kulture, kar si zasluži (čeprav sem osebnega mnenja, da ni najprimernejši za takšne dogodke). V slabih dveh urah je Joe prikazal zares izvrstno mešanico, ki je variirala od arhetipskega rock and rolla, folka, bluesa do tex-mex zvoka, s katerim se je začel pospešeno ukvarjati in ga vnašati v svoj opus v zadnjih letih. Kljub poudarku na pesmih z zadnjih dveh plošč - Letter To Laredo in Twistin’ In The Wind - ni pozabil repertoarja iz sedemdesetih in osemdesetih let; v občasnih “flashbackih” se je predvsem v drugem delu koncerta zatekal tudi v preteklost. Vendar je bilo v ospredju predvsem njegovo sodelovanje s flamenko kitaristom Teyem Wijnterpom, ki je vsake toliko časa prevzel vodilno vlogo v bendu in pravzaprav sam določal začetni ritem pesmi. Joe mu ni nasprotoval, ampak je s svojim, kar apokaliptičnim igranjem kitare, pesmim dodal še dodatno energijo, ki so jo kitarist Jesse Taylor , basist Glenn Fukunaga in bobnar Don Harvey ujeli v ekspresiji vodilnih dveh. Pri tem je bila nekoliko bolj zapostavljena melodika solo kitarista (tudi zaradi prepotiho uglašene kitare), ki je v posameznih solo pasažah pokazal mnogo več kot v solo nastopu. Dodaten čar nastopu je dodala še izvrstna odrska mimika, s katero so izvajalci avtomatično za seboj potegnili tudi občinstvo - ter hkrati tudi sami uživali v nastopu. Joe Ely je izkazal navezanost na glasbeno izročilo Teksasa in na sodobnike s preigravanji pesmi Buddyja Hollyja, Butcha Hancocka in Toma Russella. Nedvomno je ponudil občinstvu tisto, po kar so na koncert prišli; še več, skeptikom je dokazal, da nova zvočna usmeritev ni izsiljena (posledica pomanjkanja idej), temveč je odsev dejanskih razmer v sodobnem kulturnem izročilu na tem nacionalno mešanem območju. Samo upamo lahko, da bo še več takšnih koncertov v prihodnje.

Gregor Bauman