Letnik: 1998 | Številka: 5 | Avtor/ica: Kaja Šivic

OEDIPUS REX in TRIONFO DI AFRODITE

SNG Opera v Ljubljani, 16. 4.1998

Dve v zasnovi precej statični odrski deli imata malo skupnega. Grška tragedija z neminljivim sporočilom, ki je navdihnila Stravinskega in k izjemni stvaritvi pritegnila še Jeana Cocteauja v vlogi libretista (ter v latinski prevod duhovnika Jeana Danielouja), je od nastanka dalje vzburjala mnoge ustvarjalce in poustvarjalce. To dokaj redko izvajano delo je pred kratkim v Amsterdamu režiral znameniti Peter Sellars, ki je osnovni postavi dodal kar nekaj članov kraljeve družine. Pripovedovalko (v ljubljanski predstavi v tej vlogi nastopa Petra Govc) je nadomestil s kraljevo starejšo hčerko Antigono, mlajši Ismeni pa je izbral vlogo ritualnega plesa.

V ljubljanski predstavi je svojevrstno dramatičnost, postavljeno v oratorijsko obliko, z zanimivimi domisleki obdelal hrvaški režiser Krešimir Dolenčiæ, ki mu je bil koreograf Matjaž Farič v oporo s simboličnim gibom plesne skupine v ozadju, medtem ko je kostumograf Alan Hranitelj po pričakovanjih poskrbel za vizualne užitke publike, a nekoliko manj za pevsko-gibalne nastopajočih. Futuristično-simbolna scena Izabele Šimunoviæ je poudarjala brezčasnost tematike.

Stravinski nikoli ni veljal za lahko izvedljivega skladatelja, zato je treba kar nekaj poguma, da se ga ansambel loti. V tokratni ljubljanski izvedbi pod vodstvom dirigenta Lorisa Voltolinija so nastopili Jurij Reja, Zdenka Gorenc, Franc Javornik, Juan Vasle, Marijan Trček in Marko Kobal, ki vlogam niso bili vsi enako kos, vendar je treba v celoti predstavo pohvaliti, še posebej se je izkazal zbor.

Orffova kantata Afroditin Triumf je tretji del skladateljeve trilogije, ki opeva ljubezen, tokrat pravzaprav sladostrastje. V Dolenčiæevi režiji je izzvenela kot farsična komedija, polna gibanja, to je popestrilo na trenutke prazno ponavljajočo se, na ostrem ritmu temelječo glasbo. Med solisti (Norina Radovan, Andrej Debevec, Dunja Spruk, Marijan Trček in Sašo Čano) je vsekakor izstopal mladi basist Čano, ki ne obvlada le svojega polnega glasu, temveč tudi odrsko igro. Celotna predstava je dobro pripravljena, spremlja pa jo zelo zanimiva in bogata programska knjižica, ki bi bila v ponos vsakemu gledališču.

Kaja Šivic