2227

Glasbeno-multimedijski kolektiv Strip Core zaseda posebno mesto na slovenski (neodvisni) glasbeni sceni. Njegovi zametki segajo v sredino osemdesetih, ko je deloval v sklopu HC kolektiva in je bil sestavni del svetovne hardkorovske internacionale. Do danes se je izkazal z večplastno dejavnostjo, od glasbe in grafitov do stripov (in stripburgerjev); z obvladovanjem novih medijev jo danes še širijo. Poseben del tega heterogenega organizma je skupina 2227, ki tudi pooseblja Strip Core in obratno. V novih letih države Slovenije je med najvztrajnejšimi za nenehno prodiranje v širni svet.

Njene korenine segajo v osemdeseta, čeprav sodobna podoba skupine 2227 sega v leto 1991, ko je k basistu Janiju in kitaristu Božu pristopil bobnar Maček, znan po delu v skupinah Buldogi in Komakino. To je bila iztočnica, ki se še danes izrazno in instrumentalno širi. Nastopu na Novem rocku 93 je sledil izid CD prvenca Stricore; skupina je tako zapečatila posthardkorovsko posebnost, začinjeno z violino Vuka Krakovića. Kljub razpoznavnosti skupine so se na njeno izraznost lepili komentarji o koketiranju z NoMeansNo. “Konec koncev sta Jani in Božo generacija NoMeansNo, sta njena sodobnika,” pravi Maček. Bobnar Igor dodaja: “Podobni ljudje delajo podobno muziko. To ne pomeni, da je kdo koga kopiral. Poznam tipa na Dolenjskem, ki je že leta 1982 igral na orglje enako kot Van Halen v Jump nekaj let kasneje. In ko je ta komad postal hit, so vsi kazali s prstom na tipa in ga obtožili kopiranja.” V razpravo vskoči še Jani: “Hec je s Primus, tudi njih so nam očitali. V resnici pa je polovica prve plošče nastala, ne da bi vedeli, kaj šele slišali za Primus, ki takrat še igrali niso; pravzaprav so, vendar jih ni še nihče poznal.”

S skupino smo sedeli v prostoru za vaje, da bi s pogovorom pospremili izid tretjega albuma, Bibibisabi; izšel je tri leta po No Brains No Tumors, o katerem je Maček takrat rekel: “Nismo šli naprej, ampak v stran. Skratka, nismo se zaprli, ampak smo se odprli. Prvi je bil vsekakor lepa iztočnica drugemu in drugi bo še lepša za naslednjega.” (glej GM marec 95)

Kakšna je razlika med drugim in tretjim?

Maček (M): Je veliko bolj prečiščen. Imeli so toliko več praznega prostora in lepo je iskati nove stvari, vključevati nove instrumente in se igrati.

Nadaljujete gibanje po prostoru, ki ste ga postavili že s prvo ploščo, ta prostor pa samo še širite z vsakim novim izdelkom. Širite ga z novimi zvoki in instrumenti.

Jani (J): Bistvo zmeraj ostane.

Igor (I): Zvok je isti, ostane način. Spreminja se tematika.

M: Vsi komadi na plošči so bili mišljeni s saksofonom, tudi aranžmaji so bili tako narejeni. Na koncu pa ni bilo najboljše, izkazalo se je, da je boljše brez. To pa naj ne bi bila nekakšna huda obogatitev, saj smo že delali z violino. Edino, kar smo vedeli, je bilo, da z violino ne bomo več delali.

J: V principu smo ohranili enak način dela kot z violino. Vsak instrument pride prav. Edina posebna razlika je, da Sergeja Arka s saksofonom in klarinetom skorajda ni na plošči. Edinole zato je plošča malo drugačna, kot smo si jo zamislili.

M: Tokrat smo se spustili v zadevo bolj rockersko, rock smo želeli izpostaviti.

Ko gre skupina v studio, se odloči, da bo naredila kaj novega, da bo še bolj razširila svoje zmogljivosti?

I: To je tako kot življenje: pride kot pride. Tako kot se človek počuti v določenem trenutku. Stvari se delajo tako, da jih ohraniš, ko ti drugi rečejo: “U, to je pa dober!” Muska je čisti odgovor na naše življenje, naš pogled na stvari, kako jih vidimo in čutimo.

J: Korenin ni zanemariti, da bi šli delat čisto nekaj drugega.

M: Stvari ne počnemo zavestno, da bi jih konceptualno vnaprej zastavili. Ne gre za aretfakt projekt. Stvari se dogajajo zelo spontano.

J: Noben naš komad ni napisan ali končan, preden se ga ne posname. Naši komadi nastanejo iz petih, šestih ali devetih delov; ne pa iz enega kosa, da bi se potem spustili v novega. Vse delamo istočasno, gre za kolaž.

Vsako ploščo pospremi kakšna stranska dejavnost Strip Cora. Ob prejšnji ste izdali katalog razglednic…

Katra (K): Ovitek je pravzaprav katalog fotografij Damjana Kocijančiča, ki je tudi član Strip Cora in ki pri 2227 skrbi za luči.

M: V bistvu gre za manjšo razstavo Damjanovih fotografij na drugačen način. Čeprav nikoli nismo zaokroževali dogodkov znotraj Strip Cora, smo v glavnem predstavili stvari, ki so se v tistem hipu delale ali pa so bile zaključene.

Kje nastane potreba po povezovanju, da greste ob rocku še v gledališče in v druge medije ustvarjanja?

J: Doslej smo delali z ljudmi, ki jim je naša glasba všeč oziroma za katere vemo, kaj počnejo. Do združitve pride kar tako, zaradi poznanstva. Koga pač poznaš in veš, da lahko z njim kaj narediš. Ni lepšega!

M: Takšna bi morala biti scena nasploh, konec koncev je ta scena tudi bila takšna prej, v zlatih časih FV-ja. Gre za skupne točke, ki nas povezujejo.

Ali prenašate te izkušnje tudi v delanje glasbe?

M: Ta CD smo praktično naredili tako, da smo imeli že narejene fragmente. Vleteli smo k Potočanu, v plesno predstavo, in iz že zastavljenih fragmentov smo naredili stvar za gledališče. Izkušnje, ki smo jih tam dobili, smo izgradili v nekaj drugega, čeprav gre za iste teme, iste fragmente. Ko delaš za teater, moraš razmišljati v okvirih teatra; če delaš kot bend, moraš razmišljati kot bend. Recimo komad Sam po parku (z žiletko) je prizor iz tiste predstave in iz tiste zgodbe sem naredil tudi besedilo.

Album Bibibisabi skupine 2227, izdan v korpodukciji Strip Cora in Helidona, prinaša deset novih skladb in tudi istoimensko glasbo iz plesne predstave Fourklor iz leta 1996. Skupina se je z najnovejšim albumom spustila še globlje v utrjevanje izraznosti, ohranila je prepoznavnost. Niso se spremenili, niso spremenili sloga, slogovno so ostali zvesti samosvojim posthardkorovskim obrazcem, ki so jih obogatili z razširitvijo zvočne kulise; tako so postali še bolj konsistentni v svoji grudi.

BIGor