Biofonograf 14

Vojna napoved (mehka različica)

Po nizu bolj ali manj hagiografskih in podatkovno prenasičenih zapisov, v katerih je skušal opozoriti na boj, kakršnega glasba bije s podobo, s privilegirano gospodarico zahodnjaške percepcijske sle, sle po nenehnem periskopiranju, se je vaš pisec odločil, da gre v tisto središče, kjer abstrakcija - imenovana glasba - bodi udari v sredo bodi docela zgreši. In kakor je značilno za vsako abstrakcijo, tudi teoretsko, imajo takšni udarci učinke, ki so bodisi boleči ali pa samoumevni, vsekakor pa konkretni. Kdor še zna poslušati, temu, tej bo že razumeti. Posluh namreč ni samo stvar umetnostnih praktik. Reči so evidentnejše. In bolje jih je evidentirati sproti, kakor trpeti posledice.

Kakor je produciranje vsakršne glasbe političen akt brez primere, tako je vsakršno pisanje o glasbi zmerom predvsem ideološka preslikava tega akta. Nezavednejša ko je ta ideološka preslikava, bolj ustreza produkcijski zavesti - v svoji skrajni samopozabi pelje v porabo, fanovstvo, ljubiteljsko kulturo. Zavestnejša ko je, prej najde v glasbi zunajglasbeno silo, od katere je odvisna glasbena produkcija - sili k teoriji, samoorganiziranosti in selektivnemu sklepu. Na neki točki se kratko malo ovemo, da razumemo, za kaj gre v glasbi. Teza pravi, da zavestna ideološka preslikava v končni konsekvenci ponuja iste - le nekolikanj drugače formalizirane, pač ubesedene - razloge, spričo katerih je nastajati sami glasbi. Zato se lahko upravičeno razjezimo, kako je mogoče, da je bil (vzemimo nedaven zgled, da bomo nazornejši tudi do historično dementnih) pank zgolj trend, muzično razdobje - dobesedno: naslada še ene izmed prehodnih muz - ne pa prevratno gibalo, čeprav je imel po analitskih izsledkih vse pogoje, da v starem in preverjenem anarhističnem (sic!) slogu naposled naredi red v zmedenem in anarhičnem (sic!) svetu, v kaosu, imenovanem "državna", "demokratična" struktura. Ko je Vladimir Iljič Lenin zatrjeval, da glasba v primeri s kako kinematografsko umetnostjo "uspava" ljudi, je izrekel filozofsko resno metaforo. Tovariš Lenin je z njo na kratko povedal tole: Prav zato, ker je glasba vrhunsko, hipoma prepoznavno politično trobilo, ji spodleti vsaka nakana po spreminjanju sveta. Vsak parlament s svojim plehkim, gospodinjskim, osebnim in poljubnim diskurzom je močnejši od neposrednega, direktnega, suverenega političnega diskurza, kakršnega je najti v vsaki glasbi. Vsaka oblast s svojim navadnim, prepoznavnim, slabim in dolgočasnim teatrom je silnejša od vsakokratne glasbene politične napetosti.

Indicev za strahotno razmerje med glasbeno politiko in glasbeno ideologijo, za to neposredno posebnost edine med umetnostmi, ki ji za učinek ne rabijo "vzporedne vsebine", ni treba iskati daleč. Ko smo, na primer, pred leti ugotovili, da Slovenska filharmonija igra regresivnega Brahmsa z večjim zanosom, z več ljubezni kot progresivnega Beethovna, smo nehali obiskovati njene koncerte, še več, celo zdvomili smo o tem, ali orkester šolanih (?) ljudi sploh prav razume note, ki mu jih je igrati. Ko smo, nadalje, lani na Trnfestu poslušali Orleke, smo po desetih minutah ugotovili, da so šli v desno, in jo mahnili domov, sanjat o kakem ugodnejšem svetu. Ko je ondan v Kinoteki prepeval Zoran Predin, smo ga brž razkrinkali, da je navaden populist, pobegnili ven, se zbrali za omizjem in avtomatizirano začeli z debato o revolucionarni glasbi. Ko smo na sporedu letošnje Druge godbe uzrli ansambel Terra Mystica, smo se prijeli za glavo, rekoč, kaj bi z zasedbo, ki evidentno prisega na "padec ideologij", domnevno "zgubljene paradigme", na modno in že zato neznosno relativiziranje, ki mu prenekatero osebje pravi tudi "new age".

Razširiti je treba obzorja, tako se je glasil ugovor zaradi naše skepse do slednjeomenjenega benda. Prav po šolsko, heglovsko bi lahko odgovorili, da si lahko obzorje razširimo samo v fokusu, skoz izbiro, odločitev, skoz ukinjanje oziroma tedaj, ko se sami najdemo na nikdar dosegljivi, zmuzljivi točki, ki ji pogojno pravimo pač - "obzorje". Vendar nas ta dialektika ne zadovolji, najsi bo še tako blizu osnovnim postopkom bližnjih nam godb, zato odgovarjamo predrugačeno: Obzorje ni nekje "tam", pač pa je obzorje "tukaj", še natančneje - "tod" (da ne bo zgolj statična "točka"), obzorje - če je - je lahko kvečjemu že doseženo, sicer ga ni od kod razširiti, z njega se vidi naprej, nazaj in tudi užije sedanjost za povrhu. Takšne stopnje duha, takšnega obzorja pač ni treba dodatno razširjati z nečim zunanjim, z nekakšnim periskopom. Periskopi (glej uvodek!) niso nič drugega ko pripomočki za utapljajoče. Zatorej plavaj po svojem obzorju!, širjava je zmeraj razsežnejša kakor se ti zdi; kakor ti jo "predstavljajo". Znebi se "predstave". Vse je namreč bilo, je in bo - mi, naše godbe in naše pisanje pa so skromni/pomembni deli vsega, vse skrivnosti. Nikjer ni moči uzreti toposa, nikoli sploh ni bilo moči uzreti nikakršnega toposa - in ga ne bo mogoče - kjer bi se obljubljal kakšen "napredek", kak "razvoj", ustrezajoči "Zeitgeist", navsezadnje - kakšno dodatno "obzorje" in zavračala kakšna "preživeta forma" ali opevala kakšna "edina zveličavnost" - prav to so iluzije tistih, katerih glasbo gre zanikati tako kot njihovo miselnost. Bistvo je kakopak v nenehni spremembi. V pretkanem, a iskrenem idealizmu, ki je tako silovit, da (se) zna misliti materialistično, tako da hierarhijo ugleda kot farso: Tisti "nedosegljivi", tisti "lepši", tisti "uspešnejši" so socialno dno - zdaj zdaj se bodo vsi zbegani tam spodaj utopili v denarju. Njihovemu posluhu ne pomore niti periskop - nasledek evropske kulture in njene fascinacije s "prav-zdaj-vidnim": umetno oko tam na akustično davno mrtvem dnu - naš posluh pa je transparenten, v še takih stiskah najde notranje uho; vse drugo je šolniška, institucionalna, profitarska logika, bližnjica k utapljanju, proti periskopu. Logike pa ne maramo, kajne?, če le ljubimo tako umetnostne veščine kakor njih teoretske nasledke. Če smo refleksija in reflektor hkrati.

Kaj pa srce, porečete po vsem tem, predanost in užitek v glasbi? - Lepa vzporedna tema za prihodnjič, za tršo različico. - Mar ni vse opisano za samo glasbo nepomembno, njena zunanjščina? I, prav za to gre, s srcem imajo nekateri očividno takšne težave, da notranje glasbene zakonitosti ne morejo predajati drugače kakor z zunajglasbenimi učinki. Kot takšne jih prepoznavamo prejkone srčno: Kritika jim jemlje pravico do prepričevanja, ne ogroža pa njihove poti. Ne obvladujejo tehnike, produkcije in distribucije, one pač prepričljivo obvladujejo njih. Zato njihova glasba ni in ne more biti - prepričljiva.

P.S.: Noben tzadik ni naš bog - da ne bo nesporazuma - zakaj boga (in hudiča) nosimo v sebi, in tudi kabale nam ni treba študirati, da zvemo, kako je bog (in hudič) obenem vse in nič. Proti anarhistu se najbrž ne uperja nič manj sovražnosti kakor proti prodani, nameščeni kreaturi, toda anarhist ima to prednost, da ima toliko boljše prijateljice in prijatelje. Nanje namreč ne računa. Od njih ničesar ne pričakuje. Oni imajo kratko malo storiti svoje, sicer bi ne bili prijateljice in prijatelji. Velja?

Miha Zadnikar