Cenzura smrdi! (zadnjič)

Kaj vse se je v glasbi prepovedovalo in kaj vse se še bo, je težko ugotoviti oz. napovedati. Ne glede na to, kolikokrat so se cenzorsko usmerjeni krogi pri zahtevah opekli, hitijo naprej. Kako to počnejo z naslovnicami albumov in televizijsko produkcijo, smo pisali v prejšnjih dveh številkah Muske. Tokrat bomo na hitro preleteli druga področja cenzorskega delovanja. Da nam nosnice le ne bi preveč migale, smo za osvežitev naše nadaljevanke o cenzuri v glasbi dodali spisek najbolj dejavnih anticenzorskih organizacij.

BESEDILA

Naletavanje na nalepke Parental Advisory Explicit Lyrics na nosilcih zvoka vaših najljubših rock in rap glasbenikov, s katerimi vas želijo opozoriti, da stopate na teren opolzkih besed, je pred nekaj leti zagrešila organizacija, ki se ji je najprej reklo Parents Music Resource Group, ko pa se je dovolj okrepila, je besedo group nadomestila beseda center. Odtlej jo poznamo kot zloglasno PMRC.

Organizacijo, ki narekuje usodo mnogim popularnim glasbenikom, so leta 1985 skrojile žene iz Washingtona D.C., konkretno žena sedanjega ameriškega podpredsednika Tipper Gore in žena kasnejšega ameriškega državnega sekretarja Susan Baker. Povod je bil Prince, pravzaprav njegov komad Darling Nikki, vzrok pa neomejeno podajanje "neprimernih" vsebin mladoletnikom z glasbo. Konkretni primer je govoril o masturbaciji, premnogi drugi so nalepke staknili zaradi vsebin, kot so uporništvo, promiskuiteta in seksualna perverznost, nasilje, droge, alkohol, samomor, okultizem ipd.

Organizirana skupina staršev se je z napadi na besedila usmerila predvsem na omejevanje dostopa mladostnikom do tovrstnih sporočil. V prvih letih so bili v zahtevah, ki so vodile do debate na nacionalni ravni, neuspešni. Manifesta niso nikoli objavili, so pa že kmalu po ustanovitvi za nosilce zvoka s spornimi besedili zahtevali etiketiranje. Pritiskom PMRC, ki so bili v nasprotju s prejšnjimi starševsko naravnanimi poskusi (npr. Parents Teachers Association) medijsko in politično obilno podkrepljeni, je RIAA (Recording Industry Association of America) popustila "šele" leta 1990.

Ko se je etiketiranje nosilcev zvoka začelo, RIAA ni ponudila jasnih meril, katere oz. kakšne nosilce zvoka je treba oblepiti. Odločitev o tem je še danes prepuščena založbam samim, in tako se je uveljavilo stigmatiziranje tistih zvrsti glasbe, ki PMRC-ju delajo sive lase oz. so med mladimi najbolj priljubljene -rapovskih in rockovskih. Ker je primerov etiketiranja nešteto, posameznih ne gre izpostavljati. Izjemo delamo s kratkima povzetkoma dogajanj v zvezi z legendarno ploščo in komadom Cop Killer skupine Body Count ter najbolj zanimivih odlomkov iz televizijske debate o cenzuri v glasbi, ki jo je podžgalo preganjanje prodajalcev plošče As Nasty As They Wanna Be skupine 2 Live Crew.

Plošča skupine 2 Live Crew, As Nasty As They Wanna Be, je bila vroča: imela je vroč ovitek (bikini girls!), imela je vroča besedila (več kot 600 omemb besed dick, fuck, pussy in podobnih) in imela je vročo prodajo: do prepovedi prodaje na Floridi so je širom po ZDA prodali 1,8 milijona izvodov. Na Floridi se je torej sodnik odločil, da je to hudo obscena, fuj in fej plošča, ki se je ne sme prodajati, da se ne umažejo čiste floridske dušice. In potem so policaji v Ford Lauderdalu ugledali lastnika prodajalne, ki je to packarijo prodajal odraslemu homo sapiensu. In so ga jadrno zaprli. Aretacija je bila najbolj vroč dogodek 8. junija 1990. V TV oddaji Crossfire, ki sta jo vodila liberalni Michael Kinsley in konservativni Pat Buchanan, so besede prekrižali rocker Jello Biafra, odvetnik skupine 2 Live Crew Bruce Rogow in odvetnik ter aktivist proti pornografiji Jack Thompson. Poglejmo nekatere bolj vroče izjave in dialoge:

Buchanan: Z Michaelom sva pregledala besedila in v nekaterih komadih ne najdeva niti vrstice, ki bi jo lahko prebrala v etru. Jasno je, da je plošča umazana in obscena. Bruce, ali bi si ti upal - no, saj verjetno ti ne bi pustili - ali bi si upal prebrati, recimo, tretjino takšne pesmi na nacionalni televiziji?

Rogow: Pat, jaz na nacionalni televiziji ne bi bral niti Hijuelosove knjige Mambo Kings, in to je knjiga, ki je dobila Pulitzerjevo nagrado. Si jo bral? Si prebral opise seksa, ki so v njej? Super so, tako da tole branje v eter ne more biti test obscenosti.

Thompson: Obstajajo osemletni otroci, ki so morali k psihiatru zaradi vsebine plošče skupine 2 Live Crew…

Biafra: Ampak da zaradi tega vzamejo pravico do nakupa plošče odraslim, je tako, kot da bi prepovedali sveto pismo zaradi Marka Chapmana. To je popolnoma iracionalno. Predvsem se bojim, da ljudem, kot ste vi in Tipper Gore in Jesse Helms, dovolijo, da se za vse druge odločate, kaj je obsceno in kaj ne.

Kinsley: Jack, kako utemeljujete prepoved prodaje tega albuma odraslim, s kakšnimi razlogi jim jemljete pravico do tega, da bi ga poslušali?

Thompson: Ta material, ta plošča združuje seks - ne samo besede, tudi grafične ponazoritve spolnih odnosov - z elementi nasilja, in to lahko povzroči nasilno obnašanje do žensk in celo, da bodo nekateri ljudje ta nasilna spolna dejanja tudi prakticirali. Naj povem še to, da je časopis Miami Herald danes zapisal, da bi morali obscenost na Floridi legalizirati. Si predstavljate?

Biafra: Kar hočejo v resnici doseči, ni to, da bi prepovedali besede na štiri črke. Gre za politični in socialni kontekst, ki je za temi besedami. Rapperji so še posebej pod udarom, saj stvari ne olepšavajo, ampak jih povejo takšne, kot v resnici so, takšne, kot jih oni občutijo. Ne želimo vsi poslušati Michaela Boltona. Nekateri hočemo vedeti, kaj se v resnici dogaja!

V Sloveniji nimamo tako ekscesnih besedilnih afer, kot jih pozna ameriška glasbena industrija. Že res, da je veliko belih rockovskih bendov, ki so brez dlake na jeziku, pa vendar je za ameriško družbo veliko težje prebavljiva črna beseda v rap komadih. Beli kovinski kitaristi v provokativnih besedilih pač kršijo predvsem s seksualnostjo in religijo povezane moralne norme, ki jih je v stoletjih postavila tako imenovana moralna večina - moral majority. Črna usta se dotikajo tudi drugih za družbo kot celoto in za njen beli del še posebej občutljivih tem. Opominjanje na sramotno izročilo suženjstva, ki se še vedno izraža na vseh področjih družbenega življenja, predvsem v sociali, represivnem in sodnem sistemu ter šolstvu, pač ni najprijetnejša masaža za ušesa in druge v ameriški sen zaverovane čute.

V knjigi The Ice Opinion Ice T izpostavi prav to točko kot bistveno za razumevanje dogodkov ob komadu Cop Killer. Tudi površnemu poznavalcu glasbe je jasno, da je za glasbo, ki jo igrajo Body Count, rock veliko primernejša oznaka kot rap. Toda policaji in desničarske organizacije, ki so ob Cop Killerju zagnali vik in krik, so o Cop Killerju vseskozi govorili kot o rap skladbi ali o skladbi razvpitega črnega rapperja Ice T-ja. Ice T pravi: "Če bi govorili, da je Cop Killer rock komad, bi si ljudje rekli: 'OK, rock komad, saj sem odraščal ob Rolling Stonsih, mogoče mi bo pa všeč.' Če pa omeniš besedo rap ali rapper, zadevo takoj povežeš z divjimi črnuhi iz geta in možnosti za simpatije so minimalne."

Kaj se je torej dogajalo s Cop Killerjem? Plošča je izšla in debitirala na 32 mestu Billboarda, to za zvočno tako radikalen izdelek sploh ni slabo. Body Count so leta 1991 igrali na Lollapaloozi, na 21 koncertih je lahko Cop Killerja slišalo 430.000 obiskovalcev. Pol leta kasneje, pozimi v letih 1991-1992, so imeli Body Count svojo turnejo: sedemdeset mest, osemdeset koncertov. Še vedno nič: fanov komad očitno ni motil. Potem pa se je začelo: kmalu po neredih v Los Angelesu (ki so izbruhnili zaradi izpustitve policajev, ki so brutalno pretepli črnega Rodneyja Kinga, njihovo izživljanje je bilo posneto na video trak) je neki policaj v Houstonu odkril Cop Killerja. Verjetno ga je postalo strah: jasno, črncem v L. A.-ju se je odtrgalo zaradi neobsojenega policajskega nasilja, zdaj pa celo v komadu pozivajo ljudi, naj jih pobijajo.

Policaji so takoj sprožili akcijo: ustanovili so organizacija FOC (Fraternal Organization of Cops - po naše Policajska bratovščina). Bratovščina se je odločila, da bo komad povzročil množično pobijanje policajev, kaj kmalu so doumeli, da bi lahko z dvignjenim prahom izboljšali svojo javno podobo, ki je bila po nemirih v L. A.-ju precej na psu. Tudi taktika, ki so jo ubrali, je bila prebrisana: niso napadali Ice T-ja, avtorja in izvajalca komada, prav tako so se izognili napadom na založbo Warner Music. Udarili so čisto na vrh: bes so usmerili v korporacijo Time Warner. Šefom so začeli množično pošiljali ogorčena pisma, v katerih so naznanjali bojkot vseh izdelkov in storitev korporacije: filmov, risank, plošč, videov, zabaviščnih parkov, časopisov. Po drugi strani se je 35.000 policajev javno odpovedalo bojkotu, saj so trdili, da komad govori o nasilnih in pokvarjenih policajih in da se oni v njem ne spoznajo. Time Warner se na bojkot ni odzval, tiskovni predstavniki so poudarjali, da je to komunikacijska korporacija in da si pač ne morejo privoščiti, da bi katera koli družbena skupina vplivala na poslovno politiko. Zadeve so postale še bolj vroče, ko so policajski bratje na svojo stran dobili Bena Hurja - igralca in znanega konservativca Charltona Hestona - in še nekaj vplivnih delničarjev korporacije, za nameček pa so začeli umikati denar policijskih pokojninskih skladov, ki je bil naložen v Time Warner. Pojavile so se tudi grožnje: neznanci so poskušali ugrabiti hčerko Ice T-ja, med Warnerjevo pošto so našli dve pisemski bombi, šefu založbe Warner, Lennyju Waronkerju, pa so večkrat grozili po telefonu.

Medtem je prodaja albuma Body Count presegla pol milijona izvodov in plošča je postala zlata. Kljub temu - ali pa prav zato - se je Ice T skupaj z zasedbo odločil, da skladbo umakne z albuma. Sam odločitev utemeljuje takole: "Nisem želel, da se komu pri založbi Warner zgodi kar koli. Sploh pa - zakaj bi se oni bojevali v moji bitki. Nihče od založbe mi ni niti namignil, da naj umaknem komad. Pravi fani so ploščo že imeli, tisti, ki so jo kupovali zdaj, so jo pač zaradi trušča - in zanje mi je bilo prav vseeno. Pa še policaji so natolcevali, da to delamo samo zaradi denarja."

V kontekstu celotne 'frke' Cop Killerja je zanimiva še tale opazka Ice T-ja: "Time Warner je istega leta kot komad Cop Killer prodajal tudi Eastwoodov film Unforgiven. Zgodbi filma in komada sta enaki: človek se obrne proti pokvarjenemu policaju, ki se izživlja in pobija nedolžne žrtve. Pa vendar: Unforgiven je bil nagrajen z oskarji in pohvalnimi kritikami, komad pa s preganjanjem in linčem."

REAKCIJA AMERIŠKIH POLICAJEV SE NAM S KULTURNE IN GEOGRAFSKE RAZDALJE ZDI PRETIRANA, A SAMO POMISLITE, KAKŠEN HRUP BI BIL V DOMAČIJI, ČE BI KAKŠNA ZASEDBA IZ FUŽIN POSLOVENILA COP KILLERJA. NA KATERO STRAN BI SE POSTAVILI?

Če bi se šli doslednost, bi zloglasne nalepke na izdelke dobili tudi pripadniki drugih struj v glasbi. In če jih je iz delokroga izpustil starševski PMRC, so se bolj potrudile druge cenzorsko naravnane organizacije. Eden od prvih na tapeti je country. Zahteve so cenzorji podkrepili s trdnim prepričanjem, da country z besedili o zakonskih krizah, alkoholizmu in sovraštvu do dela ter s pripadajočo 'štimungo' goji skrajno nevarno samomorilsko noto. Nejevernežem so ponudili hipotezo: Afroameričani ne poslušajo countryja obilno, vsaj toliko kot belci ne, med belci pa je stopnja samomorilnosti enkrat višja kot med njimi! Vsem merilom najbolj ustrezajoč, hudič countryja torej, je po njihovem mnenju Willie Nelson.

PMRC z doseženim iz leta 1990 (omenjene nalepke) absolutno ni bil zadovoljen in je zahteval nove akcije, ki bi pošteno zmanjšale prodajo spornih albumov. RIAA naj bi uvedla obvezno etiketiranje vseh spornih nosilcev zvoka in pripravila posebne nalepke za nasilno, seksualno, mamilarsko in žaljivo vsebino. Poleg tega so se zakonodajalci mnogih zveznih držav začeli poigravati z mislijo o zakonih, po katerih bi nosilce zvoka etiketirali bolj sistematično, kot si je zamislila RIAA. Leta 1992 je država Washington prvič sprejela tak zakon, in sicer je uzakonila nalepke za material z erotično vsebino kot Adult Only, hkrati pa kriminalizirala prodajo etiketiranih cedejk, kaset in plošč mlajšim od 18 let. Vendar zakon ni stopil v veljavo, ker ga je višje sodišče razglasilo za protiustavnega. Enako se je pripetilo lani sprejetemu teksaškemu zakonu, po katerem državni denar ne bi bilo mogoče kakor koli vlagati v podjetja, povezana z založbami, ki izdajajo plošče z obscenimi besedili.

Pri vseh zahtevah se bodisi zaskrbljeni starši bodisi moralna večina ne pustijo prepričati, da trgovine nosilce zvoka, ki jih svojim otrokom ne bi dovolili poslušati ali bi jih želeli vrniti, redno sprejemajo, in zahtevajo, da bi prodajanje plošč z nalepko mlajšim od 18 let kaznovali. Na videz ostaja edini dosežek, ki so ga sproducirale zahteve PMRC-ja, nalepka (nalepijo: sporno besedilo, ime benda, ovitek plošče) na nosilcu zvoka. A to ni res, saj so nalepke vodile do uničujočih odločitev o omejevanju dostopa do glasbe. To se dogaja na dveh ravneh: glasbenikom je najmanj všeč omejevanje predvajanja na televizijskih in radijskih postajah, morda je še huje to, da nekatere trgovine, predvsem velike verige trgovin, plošč z nalepkami nimajo na zalogi. Zato glasbeniki vse pogosteje delajo že večkrat omenjene druge (očiščene) verzije nosilcev zvoka.

Nekaj podobnega se je dogajalo tudi sredi petdesetih, ko je rock'n'roll delal prve korake. Beli glasbeniki so šokirali (belsko) publiko s povzemanji iz rhythm in bluesa. Kar je bilo pri črncih v glasbi in besedilih sprejemljivo desetletja (seks), je v desegregacijskem času na trgu, ki ga je obvladoval beli človek, naletelo na neznanska zgražanja. Pa ne pri mladih, ki so jih ritmi verjetno pritegnili precej močneje kot "drzna" besedila. Splošno nasprotovanje novim smernicam v glasbi so vzdrževale založbe (rock'n'rolla so se velike založbe otepale, tako da je zgolj v domeni neodvisnih hiš), politiki (znana je izjava kongresnika Petra Potterja, ki je RinB plošče označil za razuzdane, obscene in umazane, za mladino prav tako škodljive kot droge) in mediji (Billboard je radijske postaje pozval, naj preizprašajo svoje obveznosti do javnosti ter neokusnih plošč ne predvajajo). Klicu so se odzvali še drugi iz glasbene industrije (združenje jukeboxov, distributerji) in izven nje (religiozne sekte, konservativne črnske organizacije). Hudo narobno je bilo tudi kritiziranje, ki so ga iz sebe spravili priljubljeni glasbeniki. Med tistimi, ki so vodili in pretiravali, je bil tudi nedavno preminuli Frank Sinatra, čeprav je kmalu po ostrih kritikah žvrgolel z Elvisom Presleyjem.

Med prirejanjem pesmi črnih kolegov, ki je bilo pred kompletnim avtorstvom - to je zaživelo šele v šestdesetih - strašansko v modi, so beli izvajalci začeli izvajati samocenzuro: raje so sami "očistili" za moralno večino nesprejemljive dele besedil, kot da radijske postaje njihove glasbe ne bi predvajale. Eden najbolj znanih (in idiotskih) primerov je Shake, Rattle and Roll v izvedbi Billa Haleyja in njegovih Comets, ki jo je v originalu izvajal Joe Turner. Posteljne aktivnosti je Haley preselil v kuhinjo, dele telesa pa so navsezadnje zamenjali lonci in ponve. Sistemu so se podredili praktično vsi, pa vendar se mnogi od njih kot snažilke niso izkazali. Kdor ni dobro čistil, je imel manjšo možnost predvajanja po radiih. Med njimi so bili Chuck Berry (preveč, da bi jih naštevali), Gene Vincent (singlici Be Bop A Lula je na strani A delala družbo pesem Woman Love, ki je mnoge postaje zaradi provokativnosti niso vrtele), občasni konvertit Little Richard (Tutti Frutti se v originalu konča z Good Goddam), Jerry Lee Lewis (Whola Lotta Shakin' je bil prepovedan na številnih radijskih postajah) in mnogi drugi. Dodatne težave je glasbenikom povzročilo odkritje tako imenovane afere payola. Šlo je za podkupovanje radijskih didžejev v zameno za vrtenje spornih plošč. Med žrtvami afere se je znašel tudi Alan Freed, domnevni oče izraza rock'n'roll. Najbolj absurden je primer Linka Wraya. Konec petdesetih so mu v TV oddaji Bandstand prepovedali napovedati komad Rumble. Glede na to, da gre za instrumental, druga beseda razen naslova ni mogla biti sporna, naslov pa je slengovski izraz za obračun med tolpami. Cenzorji so se grdo ušteli s komadom Louie Louie skupine Kingsmen. Besedilo je imel zaradi relativne nerazumljivosti na sumu celo ameriški kongres. Za vsako ceno je želel razkrinkati spotakljivost, zato ga je poslušal na vseh možnih hitrostih, a vendar so politiki na koncu morali priznati, da mu niso kos.

Gonja proti rockerskim besedilom je bila vedno usmerjena v tisto, o čemer je večina najraje molčala. Če je bilo v petdesetih opevanje telesnih užitkov, so bile v šestdesetih skladno z dogajanji v Vietnamu in psihedeličnimi razodetji na vrsti predvsem politične in mamilarske vsebine. Metode so ostale približno iste - radijske postaje so se na daleč izogibale spornim komadom (velikokrat kar bendom), založbe so izvajale samocenzuro (MGM je skupini Mothers of Invention cenzurirala besedilo, ne da bi se s skupino o tem prej posvetovala), preganjanje rockerjev so vztrajno podžigala občila, predvsem tiskana. Za politično nekorektne so bili spoznani Niel Young, Rolling Stones, Bob Dylan, MC5, Joan Baez, člana Beatles, John Lennon in Yoko Ono, pa sta bila zaradi albuma Some Time in New York City celo v preiskavi FBI. Ob komadih Rolling Stones (Under My Thymb, Stupid Girl, Midnight Rambler, Brown Sugar...) in Johna Lennona(Woman is the Nigger of the World) so se zganile tudi feministke in protestirale proti vlogi žensk v besedilih. Lennona so zaradi blasfemičnosti komada The Ballad of John and Yoko napadle tudi verske skupine. Za delo samega Satana je bil seveda razglašen tudi muzikal Jesus Christ Superstar. Mamila so premočno opevale premnoge skupine, zato omenjamo samo nekatere, ki so v boju s cenzorji potegnile najkrajšo: Byrds, Bob Dylan, Beatles, Doors, Jefferson Airplane, Greatful Dead. Pri vsej dušebrižnosti založb, politikov (Nixonova administracija se je proti mamilu v rocku nekaj dni borila celo z Elvisom Presleyjem kot vohunom), radiev in moralne večine pa je prihajalo do neskladij. Medtem ko Up Against The Wall, Motherfucker ni bil sporen naslov plošče, so MC5 v komadu Kick Out The Jams cenzurirali in motherfuckerje zamenjali z brothers and sisters. To skupino so pritiski (povzročeni z radikalnimi življenjskimi izhodišči in slogani, kot je Revolution for the Hell of it), ki so jih izvajale založbe, mediji in oblasti, uničili. Nad cenzuro je sicer kar se da skrbno bdel FCC (Federal Communication Committee). Zaradi besedil se v pravde ni spuščal, saj se je zavedal, da bi jih izgubil (1. amandma). Toda v rokah je imel marsikateri vzvod (opozorila, licence, kazni ipd.), s katerim bi neposlušne radijske postaje zlahka spravil do bankrota. Nekatere postaje (tudi izven ZDA) so tudi zaradi tega same začele uveljavljati sistem rangiranja komadov in jih razporedile v kategorije po vsebini (seks, droge, jezik, splošno) in sprejemljivosti (sprejemljivo, marginalno, nesprejemljivo). BBC, ki je v petdesetih zatrjeval, da valov ne bo onesnaževal z rockersko kakofonijo, je začel rock oddajati šele leta 1967, potem, ko je britanski parlament z zakonom prepovedal piratske radijske postaje, ki so v šestdesetih v mednarodnih vodah okoli Otoka začele rasti kot gobe po dežju in so jih ljudje množično poslušali, poleg Radia Luxemburg. BBC je na začetku svojega rockerskega delovanja uveljavil sistem (producentskega) pregledovanja vsake plošče posebej. Pritožbo na odločitev so lahko podale le založbe. V ZDA so se konec šestdesetih pojavile nove pobude o načinih cenzuriranja besedil: po prvi bi bilo kaznivo prodajati plošče brez natisnjenih besedil (to idejo je v osemdesetih obudil PMRC), druga pa je pozivala moralnemu pohodu nad umazana besedila. Morda je odveč poudariti, da pri mnogih ni naletela na gluha ušesa ter da so se iz nje porodili marsikateri javni požigi nosilcev zvoka.

Kasnejši poskusi cenzure besedil niso prinesli veliko novega, nekaj pa vendar. Punkerji Sex Pistols so po televiziji (talk show Today) in s komadi, še posebej s prvim singlom Anarchy In the UK ter kasneje z God Save The Queen, Veliki Britaniji zadali skorajda rušilni potres. Novost so bili tudi (izgubljene) tožbe užaloščenih staršev zaradi nasilnega obnašanja (Judast Priest) in samomora njihovih otrok (Ozzy Osbourne) ter povezovanja rocka z množičnimi poboji. Sekta Charlesa Mansona naj bi se bestialnosti nalezla s poslušanjem White Albuma skupine Beatles, od hudiča obsedeni Richard Ramirez, ki je bil obtožen za mnoge uboje in posilstva, pa naj bi bil obseden tudi z AC/DC in še posebej s ploščo Highway to Hell. Dogodki so se bolj ali manj ponavljali, le imena cenzurirancev so se spreminjala. Rolling Stones se sicer nikoli niso zares vdali, so pa dobili mnoge sodruge, v rocku (Buzzcocks zaradi obscenosti niso izdali prvenca, singla s komadi What Do I Get in Oh Shit), popu (komad Relax skupine Frankie Goes To Hollywood je postal sporen, ko je priznala, da govori o homoseksualnem odnosu - na Radio 1 je bil takoj prepovedan, na BBC so ga na prvem mestu razkazovali le pod imenom skupine) in v etnu (mnoge pesmi Fele Kutija se niso smele vrteti po radiu, zaradi besedila Why Blackmen Dey Suffer pa je izgubil založbo). Največja novost na področju sta vsekakor PMRC in njegovi "dosežki", do katerih po mnenju mnogih ne bi prišlo, če osemdeseta ne bi bila tako desničarsko obarvana.

Iz domačih logov so na področju besedil najbolj sveže prepovedi vrtenja nekaterih komadov Zmelkow (obscenost) na nekaterih radijskih postajah. Prav tako ne gre pozabiti na delovanje posebne komisije na nacionalnem radiu, ki naj bi odrejala, kaj sme na njegove valove in kaj ne. Iz bližnje preteklosti v spomin hitro prikličemo Laibach, punkerske čase in tako imenovano Komisijo za šund ali vsaj nikoli izdan komad Pankrtov ZK Punk. Prav posebne vrste težav z besedili imajo hrvaški bendi. Prehitre spremembe v hrvaškem jeziku so, na primer, skupino Matchless Gift postavile pred dejstvo, da je morala del nove plošče posneti še enkrat, saj je v prvotni verziji komadov uporabljala izraze, ki so v najnovejši različici hrvaškega jezika nedopustne.

KONCERTI

Strašljiva koncentracija mladih pod odrom, na katerem glasbeniki ob razkazovanju znanja publiko pozivajo k uporništvu, z njo delijo radikalna politična prepričanja, se brez sramu poslužujejo "opolzkih" besed, ne skrivajo genitalij in ne jemljejo resno groženj oblasti, je bila od vekomaj nočna mora cenzorjev. Najhuje je bilo v šestdesetih, ko so rockovski koncerti začeli polniti stadione in večje dvorane, oblasti pa na to poglavje rockovske zgodovine niso bile pripravljene.

Mnoge dvorane prostorov za koncerte sploh niso hotele oddati. Druge, ki sprva niso bile tako skeptične (ali pa so bile bolj željne denarja), so si hitro premislile, ko so naletele na probleme. Gmotno škodo so morale vzeti v zakup že v štartu, prej stalnica kot ne so bili tudi spopadi med policijo in obiskovalci rockovskih koncertov. K njim so prispevala tako medijska pretiravanja kot policijska objestnost in panika. Ena največjih medijskih rac je bilo poročanje s koncerta Beatles leta 1963 v londonskem Palladiumu, kjer naj bi se od 500 do 1000 ljudi pred dvorano spopadlo s policijo. Fotografije pričajo o majhni gruči mulcev. Ena največjih napak se je zgodila med koncertom skupine Who v Cincinnatiju leta 1979. Policija je organizatorju sicer svetovala, naj vrata 18.000 obiskovalcem odpre čim prej, vendar pa so jih odprli le uro pred koncertom. Ker je bil možen en sam vhod v dvorano, je bilo prerivanje nepopisno - v njem je umrlo 11 ljudi, nekaj je bilo ranjenih. Who so koncert odigrali, ne da bi vedeli za žrtve.

Policaji so za varstvo pred podivjano množico od rockerjev včasih celo zahtevali denar, na koncertih pa so se sem in tja zabavali s štetjem prepovedanih besed (shit, fuck in podobno), ki so bile izrečene na odru in za katere so glasbenike potem oglobili. Koncert Jamesa Browna v Kansas Cityju je policija skušala prekiniti zaradi Jamesovega obscenega pozibavanja. V splošnem kaosu so takrat zabodli žensko. Podobne težave so imele oblasti z Jimijem Hendrixom, ki je s kitaro storil vse, samo nategnil je ni. Jima Morrisona so v New Heavenu aretirali med koncertom, ker je zabavljal čez policaje, ki so varovali oder, Janis Joplin pa v Tampi zaradi bogokletstva. Zaradi razkazovanja genitalij so bili med drugim kaznovani Jim Morrison (z razkazovanjem na koncertu leta 1969 v Miamiju je zrevoltiral celih 30.000 moralistov, ki so se udeležili pohoda "za spodobnost" v Orange Bowlu), David Yow (Jesus Lizard), Grace Slick (Jefferson Airplane), Courtney Love (Hole).

Medtem ko je bilo koncertno dogajanje nedvomno najbolj divje v osemdesetih, ko so se pod britanskimi odri in na njih spopadali oi bendi, so največjo histerijo vse do današnjih dni med publiko po vsej verjetnosti povzročali Beatles in Rolling Stones. Občila so o dogodkih na njihovih koncertih večkrat grdo pretiravala, zato so se odpovedi živih nastopov kar vrstile. Medtem ko so morali Rolling Stones leta 1964 v Blackpoolu bežati pred pijanimi Škoti, jih leta 1966 štirinajst hotelov ni hotelo imeti v gosteh, že leta 1968 pa je New York Times njihov koncert v L. A. Forumu označil za nacistični shod. Največja tragedija, ki je zadela skupino, je nastop na festivalu v Altamontu, ko so Hells angelsi, ki so bili najeta varnostna sila za dogodek, med komadom Sympathy for the Devil zabodli obiskovalca koncerta. Mnogi so verjeli, da vse skupaj ni bilo naključje; dogodek so skušali izkoristiti za dokazovanje povezanosti s temnimi silami. Tudi vzrok za smrt obiskovalca koncerta Ozzyja Osbourna v Long Beachu leta 1986 so prej povezali s heavy metalom kot z nesrečo, v kateri si je fant med padcem po stopnicah zlomil vrat.

Vsi ti dogodki so povzročali velik odpor do rockovskih koncertov, čeprav na večini od njih večjih incidentov ni bilo. Oblasti v Kaliforniji so skušale obrzdati koncertno dogajanje z zakonoma, po katerih bi lahko lastniki dvoran zahtevali neomejene količine denarja, vnaprej bi bilo treba plačati tudi varnostno službo. Poleg tega naj bi pred vsakim koncertom, na katerega bi po pričakovanjih prišlo več kot 5000 ljudi, pripravili javno zaslišanje, preden bi dobili zeleno luč za prireditev. V Veliki Britaniji so bili koncerti v posameznih dvoranah strogo prepovedani, leta 1973 so pripravili zakon, po katerem bi lahko vsakdo, ki bi se udeležil rockovskega koncerta in na njem doživel kaj takega, kar bi se mu zdelo žaljivo, sprožil civilno tožbo proti akterju. Nobeden od teh zakonov ni bil sprejet. Oblastniki in nasprotniki rockovskih koncertov so s časom našli druge načine omejevanja živih nastopov. Med najbolj priljubljenimi so zavrnitev dovoljenja za točenje alkoholne pijače, strogi zakoni o hrupu, starostne omejitve za obiskovalce koncertov, prepovedi kajenja in podobno.

Novo poglavje odrskih prepovedi je lani odprla skupina Marilyn Manson, za marsikoga sovražnik št. 1 tega trenutka. Razlogi za preganjanje skupine so številni, skrivajo pa se v imidžu, blasfemično navdahnjenih besedilih, javnem govorjenju o drogah in drogiranju in tako naprej. Glede na to, da so zaradi naštetega (in drugega) nasprotniki dosegli številne prepovedi koncertov, se zdi, da je živo nastopanje, med katerim sledijo krvavemu izročilu Satana Panonskega, razkazujejo genitalije in publiko navdihujejo z bolestnimi idejami, najbolj sporna stran njihovega delovanja. Vse prepovedi koncertov so bile na veliko žalost moralistov zakonsko neutemeljene in so skupini prinesle ogromne odškodnine. Za nenastopanje so Marilyn Manson dobili do 40.000 dolarjev na koncert. Zdaj se moralisti na več frontah trudijo, da bi uveljavili sistem rangiranja koncertov, po katerem bi morala otroka na koncerte tistih skupin, ki ne bi prestopile praga dopustnosti, obvezno spremljati odrasla oseba.

Ne gre, da ne bi omenili tudi (ne)dogajanja okrog rapperskih odrskih nastopov. Hip hopovska kultura je rojena na ulici - med ljudmi torej. Zato že po predispozicijah za polni obstoj potrebuje pozornost in zbiranje množice ljudi. Prvi džokeji so plošče spuščali v parkih, mimoidoče so k poslušanju pritegnili s spuščanjem aktualnih hitov; ko se je nabralo dovolj radovednežev, so začeli modelirati z znanjem scratchanja, miksanja in drugih zvijač. Z institucionalizacijo kulture in njenim vedno bolj v profitarske nitke ujetim delovanjem je prišla tudi potreba po prostorih, kjer bi se stvari dogajale. Sprva so zadostovali klubi, s pojavom priznanih in popularnih skupin, kot so (bili) Run DMC, se je rap začel širiti tudi v večje prireditvene dvorane, rečejo jim arena, ponavadi so domovanje kakšne športne ekipe, še največkrat košarkarjev.

Prepovedi rapperskih koncertov so pravzaprav zelo redke, mislim, da se zdajle na spomnim prav nobene. Razlog za to je predvsem eden - rapperskih koncertov na večjih prizoriščih je zelo malo, skoraj nič. Če ne verjamete, naj vam povem, da legende kalibra Rakim ali Krs One v New Yorku nastopajo v klubu Tramps, kjer je prostora za maksimalno 1000 ljudi (če so vsi lažji od 60 kil in ne zahtevajo varnostne razdalje, večje od 10 cm). V arene rapperjev že dolgo ne spuščajo več. To sicer ni nikjer zapisano, ampak organizatorji rap koncerta bi morali za špil v kakšni areni odšteti dvojno ali trojno ceno najemnine, ki že v osnovi ni nizka. Prištejte še ceno zavarovanja, ki ga je tako ali tako skoraj nemogoče dobiti, pa ceno glasbenika za nastop - in matematika se konča v rdečih številkah, bodisi pri organizatorju zaradi premajhnega obiska, bodisi v obiskovalčevem žepu zaradi previsoke cen vstopnice. In zakaj so arene za rapperje dražje? Upravitelji pravijo, da je publika bolj rizična - z drugimi besedami to pomeni, da se bojijo črnih mulcev iz bornih sosesk, ki bi prišli na koncert in (domnevno) ponoreli, polomili vse stole, uničili parket, razsuli vrata in poklali najprej varnostnike, potem bi se pobili še med sabo. "Not in my Arena!” Že res, da se tu in tam na rapperskem koncertu zgodi kakšen izpad nasilja, ampak med 40.000 mulci se najdejo razgrete glave tudi na koncertu Kelly Family. Rapperji tako koncertirajo po klubih, omislili so si tudi svojo različico potujočega poletnega festivala, ki se mu reče Smokin' Grooves Tour. Lani so igrali v 48 mestih in bojda ni bilo omembe vrednih incidentov.

Nekaj besed velja nameniti tudi koncertnim razmeram pri nas. Če so v socializmu oblastniki še najbolj sloveli po prepovedovanju koncertov (Laibach v Trbovljah in Ljubljani, Pankrti na Gimnaziji Moste v Ljubljani) in omejevanju nastopanja (punk) rockerskih skupin na elitnih prireditvah (Dan mladosti), se v zadnjem času težave porajajo z na videz nedolžnimi težavami pri vstopu tujih glasbenikov v Slovenijo, s prekinitvami koncertov in nenazadnje z zapiranjem klubskih prostorov. Do prvega so pripeljale politične spremembe pri nas in v Evropi (prehod v kapitalizem, evropsko združevanje), ki za vstop v našo državo od bendov zahtevajo ata karnet (potni list za glasbila). Carinska uprava je po javni razpravi lani dojela, da je alternativa omenjenemu dokumentu potrebna in tudi izdala uredbo, ki naj bi glasbenikom odtlej olajševala dostop k nam, a je žal mnogi mejni prehodi ne poznajo. Drugi segment težav z igranjem pri nas ustvarjajo naši domači (pop) glasbeniki, ki zganjajo 'fovšijo' ob nastopih glasbenikov iz nekdaj nam bratskih republik. Najbolj skrb vzbujajoča so vsekakor vse pogostejša zapiranja tradicionalnih koncertnih prostorov (B51, napoved za K4) in pomanjkanje novih, tako v prestolnici kot drugod po Sloveniji.

DRUGO

Da bi napisali vse o tem, kar vemo, da je šlo skozi cenzorske škarje, nam je zmanjkalo prostora, koliko je tega, česar sploh nismo zasledili, si ne upamo niti zamisliti. Imen bendov, plakatov za koncerte, rockerskih filmov, sistematičnih medijskih križanj zaradi imidža, stališč (politika, droga), preganjanja internet arhivov, celo nošenja majic s sporočili bendov - vsega tega nismo podrobno razčlenjevali. O cenzuri v glasbi bi pač lahko napisali še in še, pa vendar bi vse izzvenelo podobno temu, kar smo natisnili doslej. Zato za konec samo jasen: PROTI! In kratko poglavje o tem, kdo je z nami.

ANTICENZORSKE ORGANIZACIJE

Večina anticenzorskih organizacij - med njimi je veliko takih, ki bijejo drobne boje na lokalni ravni (Jello Biafra in Brian Dexter Holland iz Offspring sta ustanovila organizacijo FSU, ki finančno pomaga borcem proti cenzuri, Chris Novoselic (ex-Nirvana, danes v Sweet 75) pa je bil s člani Pearl Jam in Soundgarden aktiven v JAMPAC, to je kratica za Joint Artists and Music Promotions Political Action Committee) - je nastala iz spoznanja, da bodo brez njih moralisti za vedno ostali glasnejši: da je torej napočil čas, ko morajo glasbeniki in potrošniki glasbo, ki jo ustvarjajo in poslušajo, braniti odločneje.

Direktno nasproti vplivnemu PMRC-ju, ki zadnje čase vse pogosteje javno govori o načrtih za razširjanje akcij izven meja ZDA, so se postavile specializirane anticenzorske glasbene organizacije, med katerimi najbolj izstopajo, po obsegu akcij in po članstvu, Rock and Rap Confidential, Rock Out Censorship, Rock The Vote in Mass. M.I.C. V nasprotju z razmerami v Veliki Britaniji, kjer vse boje proti cenzuri vodijo glasbeniki sami, sestavljajo omenjene štiri organizacije kompaktno in glasno opozicijo moralistom.

Izhodišča Parents For Rock And Rap, ki jo je ustanovila mati kitarista Morella iz skupine Rage Against the Machine, so (zapisana v manifestu): pritisk na veje oblasti, ki umetnikom jemljejo svobodo izražanja, reagiranje na izjave cenzorskih organizacij in bojkotiranje podjetij, ki podpirajo cenzorje. Čeprav imajo vse naštete organizacije na internetu obsežne strani, so z arhivi cenzorsko glasbenih akcij daleč najbolje založene tiste, ki jih pripravlja Rock And Rap Confidential. Pri Rock Out Censorship poudarjajo, da PMRC enostransko in nepravično pridiga mladini. Nasprotovanje cenzorjem najraje izražajo na koncertih, izpopolnjujejo sezname ljudi, ki nasprotujejo cenzuri, in sestavljajo peticije proti zakonom, ki naj bi legalizirali cenzuro. Deklarirajo se za sovražnike vsega, kar pride iz PMRC. Anticenzorske organizacije tu in tam združijo moči. Ena njihovih najodmevnejših akcij je bila kampanja Fight Music Censorship, s katero so glasbenike in konzumente glasbe pozvali, naj se povežejo in po dušebrižnikih udarijo skupaj. Akcije je mogoče spremljati tudi na internetu, koder večinoma podpisujejo peticije in jih po elektronski pošti pošiljajo najglasnejšim cenzorjem, ki so praviloma ameriški politiki in njihove žene. Anticenzorske organizacije so si omislile tudi modri glasbeni trakec (tak kot rdeči za aids, le da je posejan z notami), ki simbolizira boj za ohranitev (sic!) svobode izražanja v glasbi.

Kako resno naštete organizacije jemljejo svojo dejavnost, več kot zgovorno priča dejstvo, da so zelo hitro reagirale (s spremljanjem dogajanja in pošiljanjem obvestil na številne glasbene medije po vsem svetu) tudi ob poskusu cenzure ovitka naše skupine Strelnikoff. Njihova skrb je porodila intervjuje s skupino in nekaj člankov o zadevi.

Viva in Napo-Lee-Tano