Zapiski s poti po ameriškem jugu (8. del)

Charles Wolfe

Besede s starega gramofona

Če imate radi blues belih izvajalcev iz dvajsetih in tridesetih let, ste gotovo že slišali za Charlesa Wolfa. Ta simpatični profesor angleščine na univerzi v Tennesseeju (Middle Tennessee State University) je eden največjih poznavalcev ameriške popularne glasbe, bluesa, gospela, countryja in bluegrassa. S poučnimi in neverjetno poljudnimi besedami je pospremil kakih sto albumov, napisal je več kot ducat knjig in bil trikrat predlagan za grammyja.

S Charlesom Wolfom sva se velikokrat slišala po telefonu. Če sem pri pripravi glasbenih oddaj za Radio Slovenija naletel na težave, sem ga poklical, in z veseljem mi je pomagal s preverjenimi podatki in literaturo. Zdaj, ko je dunajska založba Document začela izdajati country iz dvajsetih let, smo evropski zanesenjaki znova v prednosti pred ameriškimi raziskovalci, ki se morajo pošteno potruditi, da se na bolšjih trgih dokopljejo do starih plošč na 78 obratov. Charles Wolfe me je kot eden redkih Američanov povabil na dom - in verjemite mi, da takšne tipično preproste južnjaške lesene hišice s toliko ploščami in knjigami še niste videli. V ameriški glasbeni industriji se je zgodilo nekaj posebnega. Že v dvajsetih letih so šle plošče v prodajo v razmeroma velikih nakladah, zato so za glasbeno zapuščino poskrbeli diskografski moguli sami brez prispevkov države, in to se jim je obrestovalo, saj še danes stare posnetke prodajajo na novih nosilcih zvoka. Charlesu Wolfu so ta razmerja kristalno jasna. Pogovarjala sva se o knjigah o Leadbellyju in bratih Delmore, pa tudi o značilnostih neusmiljene glasbene industrije. "Stara countryjevska glasba je danes žal slabo dokumentirana," je začel načitani Charles. "Vse je povezano z dosegljivostjo posnetkov. Ko je bila vinilna plošča na vrhuncu, je bila tudi belska glasba razmeroma dobro dokumentirana. Večino ključnih posnetkov so izdale majhne neodvisne založbe, saj multinacionalke v tem niso pričakovale dobička. Za blues pa so se v minulem desetletju začeli zanimati tako številni kupci, da so velike založbe začele na novem nosilcu izdajati zbirke, kot je tista Roberta Johnsona, in bile seveda vesele, ko so uvidele, da jih je mogoče prodati v milijonskih nakladah. Blues je zelo priljubljen, stari country pa ne, zato so tovrstne izdaje še vedno prepuščene malim založnikom. Ti pa so potrebovali celo desetletje, da so začeli glasbo izdajati na novem nosilcu zvoka. Pravzaprav smo prvim takšnim izdajam priča šele v zadnjem času." Zanimalo me je tudi, kdo je odkril zgodbe Altona Delmora. "O tem, kako smo odkrili korespondenčni arhiv Altona Delmora, imam zanimivo zgodbo. Založba RCA je v sedemdesetih letih načrtovala zbirko vnovičnih izdaj založbe Bluebird. Prosili so me za spremno besedo k plošči bratov Delmore, vendar ni nikoli izšla. Med zbiranjem gradiva sem za pomoč prosil Altonovega sina Lionela, ki je tedaj živel v Nashvillu in bil pozneje tudi sam uspešen pisec pesmi. Obiskal sem ga na domu. Veliko mi je govoril o očetu in mi zaupal njegove rokopise. Na dnu škatle sva odkrila nekakšen dnevnik, za katerega se je pozneje izkazalo, da je Altonova zgodba o življenju in delu dueta The Delmore Brothers z naslovom Truth Is Stranger Than Publicity." Med zanimivejše projekte Charlesa Wolfa sodi tudi soavtorstvo sijajne knjige o Leadbellyju. "Pomen Leadbellyjevega dela je neizmeren. Če ga ne bi bilo, večina Američanov ne bi poznala svoje lastne folklore. Ko je Leadbelly v tridesetih letih prišel na glasbeno prizorišče, je bil prvi pravi ljudski pevec, ki so ga ljudje slišali. Do tedaj so poznali pevce, ki so se pretvarjali, da so trubadurji, v resnici pa so v nekakšnem opernem slogu prepevali ljudske pesmi. Potem pa je iz Louisiane oziroma Teksasa v New York prišel Leadbelly in bil tisto pravo. Od tedaj je bil vedno bolj priljubljen; in lahko rečemo, da pooseblja ameriški folk." (Se nadaljuje. Prihodnjič: Na koncertu skupine The Kentucky Colonels).

Knjiga THE DEVIL'S BOX (Country Music Foundation, 1997):

Zbirka knjig Charlesa Wolfa je veličastna. Na tržišču so njegove biografije glasbenikov, kot so The Louvin Brothers, The Delmore Brothers, Leadbelly, Deford Bailey in drugi. Tik pred mojim obiskom pri Wolfovih je izšla za zdaj zadnja Charlesova knjiga z naslovom The Devil's Box in s podnaslovom Masters Of Southern Fiddling. Violina je imela pomembno vlogo v zgodovini bluesa in countryja. Rekli so ji hudičeva škatla, ker so mislili, da je igranje nanjo grešno. Bila je primerna za potovanja, zato so jo številni Evropejci vzeli na dolgo pot v novi svet. Ko so v dvajsetih letih izšle prve plošče, so na svoj račun prišli tudi prvi violinisti z Johnom Carsonom na čelu. Hudičeva škatla ima pomembno vlogo še danes in za to so z delom in nadarjenostjo poskrbeli Richard Greene, Alison Krauss in Mark O'Connor, virtuoz, ki je najbolj zvest južnjaški tradiciji in naj bi ga kmalu slišali tudi pri nas. Wolfe se je dela kot po navadi lotil z ljubeznijo, poznavalsko in lucidno. Zbiral je ocene in pozabljene intervjuje iz lokalnih časopisov, se pogovarjal s sorodniki glasbenikov in podobno. Piše tudi o glasbenikih, katerih posnetki so izgubljeni, in njegovo pisanje je tako goreče, da z malce glasbene domišljije kar slišite, kako je zvenela violina Ecka Robertsona.

Jane Weber