Urbana črnina

Predzgodovina Public Enemy

Če bi Kitajci še sprejemali nove like v koledar, letos ne bi bilo problema pri poimenovanju leta. Leto 1998 je definitivno leto starcev. Ne sicer tistih, ki posedajo na Bokalcih, ali tistih, ki se vsi rdečelični vozijo na avtobusne izlete, še najmanj pa tistih, ki se prvega v mesecu postavijo v bančne vrste in odnesejo »penzjonček v štumfek«.

Nak, starci, o katerih govorimo, so legendarni hip hopači iz osemdesetih, ki so jih mladi junci v devetdesetih že odpisovali. EPMD in Rakim so iz pozabe poleteli naravnost na vrh in s producentskimi in mikrofonskimi spretnostmi v tretji plan potisnili celotno mlado gardo, z bedbojevo komercialo, wu-tangovsko ekspanzijo in vzhodno-zahodnim obalnim konfliktom vred. In ko so se mladiči komajda začeli pobirati in spet posegati po mikro- in gramofonih, jih je zadela nova izvrstnica iz studijsko-pesniških delavnic didžeja Premiera in rimobrca Guruja. Okej, to so verjetno še prenesli, saj sta se v obdobju med predzadnjim in zadnjim albumom Gang Starr oba kot solista vseskozi pojavljala. Toda v špil se je vrnil še nekdo, in to z izdelkom, ki nosi pomenljivo ime: He Got Game. Ja, to je tako kot Jordanova vrnitev, kot Kristusovo vstajenje, kot da bi se vrnil Bojan Križaj. Pod He Got Game so podpisani Carlton Douglas Ridenhour, William Drayton, Norman Rogers in Richard Griffin. Tisti, ki ne delamo v ameriških javnih službah, pa jih poznamo pod imeni Chuck D, Flavor Flav, Terminator X in Professor Griff. Še krajše: Public Enemy.

Da je skupina hudo dobra, da deluje večplastno in da je popolnoma kvalificirana za postavljanje novih standardov v produkciji hip hop glasbe, je bilo jasno že ob izidu njihovega prvenca Yo! Bum Rush The Show. Le-ta sicer ni tako radikalno spremenil podobe hip hopa, kot so jo spremenili drugi ljudsko sovražni albumi, je pa takoj pridobil nedeljene simpatije takratne podzemeljske publike. A pot do prvenca je bila dolga in naporna, čeprav logična. O Public Enemy vemo veliko, malo manj nam je znano njihovo ozadje - torej dogodki, ki so sploh pripeljali do ustanovitve skupine. Stopimo torej v časovni stroj…

…in se ustavimo na univerzi Adelphi v zgodnjih osemdesetih, kjer je bil med nadobudnimi študenti grafičnega oblikovanja vpisan tudi Chuck D. Zanimali so ga predvsem stripi - in kmalu je razvil stripovsko serijo Tales of the Skind. Didžeja, brata Hank in Keith Shocklee, sta ga povabila v skupino Spectrum City, ki se je ukvarjala z organizacijo in s promocijo zabav. Chuck je zanje oblikoval plakate in letake, Hank pa je odkril tudi njegov verbalni talent, zato je na zabavah občasno tudi nastopal kot ceremoniar - MC Chuckie D.

Leta 1982 je Chuckov prijatelj Bill Stephney na radiu WBAU vodil hip hoperski show, kmalu je postal tudi programski vodja radia in skupini Spectrum City je ponudil enourno tedensko oddajo. Spectrumovci so v showu vrteli predvsem lokalno underground produkcijo, torej demo komade zasedb z Long Islanda, ki so kmalu postali hiti - tako kot oddaja sama. Radijske postaje v New Yorku in okolici so takrat poslušanost merile po telefonskih klicih, ki so jih sprejele med oddajo, 1 telefonski klic je pomenil približno 500 poslušalcev. Rekord postaje WBAU je bil 34 klicev v oddaji. Super Spectrum Mix Show je prvi teden prejel 19 klicev, dva tedna kasneje 27, čez mesec dni že 46. Prej kot v pol leta so prebili magično mejo 100 klicev, pod katero se potem nikoli več niso spustili. Na oddajo so začeli priletavati različni modeli - eni so prinašali posnetke, drugi so hoteli Spectrumovce samo trepljati po ramenih, tretji pa so kar tako malo viseli naokrog. Enega od teh - Flavorja Flava - so zaradi njegove 'odbitosti' redno zadolževali za dvigovanje telefonov, čez nekaj časa so ga angažirali tudi v etru - njegov dvajsetminutni košček oddaje se je imenoval Claustrophobic Attack.

Ker je bila oddaja vedno bolj poslušana (bili so prvi, ki so intervjuvali in spuščali komade Run DMC), zabave, ki so jih organizirali, pa vedno bolj obiskane (glavni akter je bil seksi mladič LL Cool J), so tudi promocijska sredstva postala bolj sofisticirana. Shockleeja in Chuck so tako posneli komad Check Out The Radio, skupaj s Flavorjem Flavom pa še Public Enemy No. 1 - oba sta postala hita na območju, ki ga je s signalom pokrival WBAU: na Long Islandu in v Queensu. Leta 1985 je Stephney zapustil radio, leto kasneje pa mu je Rick Rubin, šef založbe Def Jam, ponudil službo pri založbi, z jasno določeno prvo nalogo: podpis pogodbe s Chuckom D-jem.

Naloga sploh ni bila lahka, saj si Chuck sebe sploh ni predstavljal kot rapperja, kaj šele kot frontmana rapperske zasedbe - prepričan je bil, da je za to prestar (takrat je imel že 26 let, to je za rapperja debitanta res veliko) in da je njegovo mesto v ozadju, v organizaciji in promociji. K odločitvi za so ga pripravili dogodki ob koncertu Run DMC, kjer je prišlo do neredov, mediji pa so se takoj spravili na skupino, češ da so oni spodbujali agresivnost med obiskovalci. Pobje so bili takrat res še mladi in neuki, zato so v medijih učinkovali kot totalni nevedneži in ignoranti, ta nalepka se je v mainstreamovskih medijih kaj hitro prijela tudi hip hop kulture nasploh. Chuck je razmišljal o tem, da hip hop gibanje potrebuje glasnogovornika, človeka, ki bo vedel, za kaj gre, in ki je vajen nastopanja v medijih ter bi s kredibilnostjo in razgledanostjo lahko pariral provokacijam senzacij željnih novinarjev. V pogodbo z Def Jamom je privolil pod pogoji: da je član skupine tudi Flavor Flav, da lahko na odru nastopajo tudi Security Of The Third World (to so tisti, v uniforme črnih panterjev oblečeni postavneži, ki so še vedno odrski zaščitni znak Public Enemy) in da ima skupina popoln kreativni nadzor, se pravi, da naj se šefi založbe ne bi vtikali v vsebino in obliko komadov. Rubin je pogoje sprejel (še najbolj je cincal pri Flavorju Flavu, ki se mu je zdel preveč neresen in nepredvidljiv) in Chucku izplačal 5000 dolarjev predujma za najem studia. Tako se začne zgodba o dolgoletnem sodelovanju, ki še vedno traja: Public Enemy so namreč tudi vse naslednje plošče, vključno z najnovejšo, He Got Game, posneli pri Def Jam.

Pravi Public Enemy pa so se formirali šele po podpisu pogodbe; uradno skupino sestavljajo trije oddelki: odrski plesni performerji Security Of The First World, produkcijska skupina Bomb Squad (brata Shocklee, Eric "Vietnam" Sadler in Chuck D) ter trdo jedro zasedbe, kot jo pozna večina: Chuck D, Flavor Flav, Terminator X in Professor Griff. Slednji je bil član potujoče didžej skupine Hanka Shockleeja in lastnik šole za borilne veščine, Terminator pa molčeč in presneto natančen in zverziran didžej, ki je do takrat obratoval pod imenom Mellow D. Prvo ploščo je večinoma sproduciral Stephney (verjetno se je bal za službo pri Def Jamu), kasneje pa je bilo vse v rokah Public Enemy - tudi famozni logo (silhueta črnca v tarči), ki je delo Chucka D-ja.

Odločitev za socialna in politično angažirana besedila je bila enoglasna in pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled, saj so Public Enemy tako v moderni obliki nadaljevali izročilo angažirane črne poezije, ki so jo v sedemdesetih zastavili Gil Scot Heron in Last Poets, zgodnji rapperji pa so se ob njej sicer navduševali, tradicije pa vendarle niso bili sposobni nadaljevati. Razlog je verjetno tudi v starosti, saj mladič pri sedemnajstih res ne razmišlja tako, kot možakar v poznih dvajsetih. Public Enemy so več kot samo prenoviteljski rap band, njihova karizma je nedvomno odločilno vplivala na novo rast črnske samozavesti, še posebej po komadu Fight The Power, ki je v navezi s filmom Spika Leeja Do The Right Thing, hipoma postal kult. Njihove plošče (Yo! Bum Rush The Show (1987), It Takes A Nation Of Millions To Hold Us Back (1988), Fear Of A Black Planet (1990), Apocalypse 91...The Enemy Strikes Black (1991), Greatest Misses (1992) in Muse Sick-n-Hour Mess Age (1994)) so bile prodane v milijonskih nakladah, impresivna je tudi njihova koncertna bera - nastopali so v več kot 40 državah, to je za rap zasedbo ogromno in je nedvomno veliko pripomoglo h globalizaciji rapa.

Gonilna intelektualna sila Public Enemy je bil vseskozi Chuck D. Pronicljivost besedil je znal vseskozi nadgrajevati z medijskimi nastopi in jasnim in argumentiranim zavzemanjem stališč ob vseh dogodkih in aferah, ki se na kakršen koli način dotikajo afroameriške skupnosti in njenega mladega, hip hoperskega dela. Predlani je izdal solo ploščo Autobiography of Mista Chuck, ki intelektualno nadaljuje tradicijo izdelkov Public Enemy, a je glasbeno in verbalno postavljena na veliko bolj osebno raven. Ustanovil je založbo Slam jamz, izdal knjigo Fight The Power, novoustanovljeni novičarski kanal TV družbe Fox pa ga je angažiral za specialističnega komentatorja političnega in socialnega položaja v ZDA. Ob ocenjevanju Chuckove solo plošče v Muski sem na koncu zapisal, da je Chuck največji. Večkrat sem že mislil, da sem se v oceni prenaglil. Ampak zdaj vem, da se nisem.

Napo-Lee-Tano