Stan Getz

Neverjetno očarljivi zvok tenor saksofona

"Ko bo prišel konec, bom osebno najbolj ponosen na to, da sem proti koncu življenja postal to, kar bi moral biti ves čas - spodoben gentleman," je leta 1991, tik pred smrtjo za rakom povedal eden velikih jazzovskih tenorskih saksofonistov Stan Getz.

Danes se morda zdi, da si je ta izjemni glasbenik zaslužil mesto v zgodovini jazza samo zato, ker je bil prvi, ki mu je uspelo brazilsko bossa novo spremeniti v svetovni komercialni uspeh. Naj je kasneje v življenju še tako ugovarjal, da igra tudi kaj drugega kot bossa novo, so bile njegove najbolj uspešne plošče tako ali drugače povezane z Brazilijo, čeprav je treba takoj dodati, da pogosto vsebujejo tudi izjemne interpretacije. Skladbi Desafinado, Girl from Ipanema, Corcovado in One Note Samba, ki ju je posnel s Carlosom Jobimom ter Astrud in Joaom Gilbertom, za marsikaterega barskega jazzista še danes pomenita vsakdanje prekletstvo, toda zdi se, da si ju želi vedno znova in znova poslušati vsaka nova generacija.

Sin judovskega krojača iz Rusije, ki je po preselitvi v Ameriko priimek Gajecki skrajšal v Getz, se je rodil leta 1927 v Filadelfiji, odraščal pa je v newyorškem Bronxu. Že pri petnajstih je postal profesionalni glasbenik in nastopal v zasedbah Dicka Rogersa, Jacka Teagardna, Dala Jonesa in Boba Chestertona, preden se je za skoraj dve leti pridružil orkestru Stana Kentona. Pravi prodor pa se mu je posrečil leta 1947, ko se je preselil v Kalifornijo, nekaj časa vodil lastne zasedbe, nato pa postal član orkestra Tonyja De Carla, v katerem je zaslovel kot eden izmed četverice tenorskih saksofonistov (Getz, Herbie Stewart, Zoot Sims in Jimmy Giuffre), znanih kot "Štirje bratje". Zvezdniški status je prvič dosegel leta 1949, ko je z "Brati" nastopal v orkestru Woodyja Hermana in odigral mojstrski solo v skladbi Early Autumn.

Getz je postal eden izmed najbolj priljubljenih tenor saksofonistov vseh časov predvsem zaradi izrazito liričnega zvoka instrumenta, ki se je zlasti lepo prilegal baladam. Prav gotovo je nanj najbolj odločilno vplival Lester Young, toda po letu 1950 je izoblikoval prepoznaven lasten slog, ki je kasneje vplival na številne mlajše saksofoniste. Kako zrelo je Getz igral pri nepolnih petindvajsetih letih, najbolj zgovorno priča izvrstni koncert njegovega kvinteta v bostonskem klubu Storyville 28. oktobra 1951, ki je izšel pri založbi Blue Note. S pianistom Alom Haigom, kitaristom Jimmyjem Raneyem, basistom Teddyjem Kotickom in bobnarjem Tinyjem Kahnom je Getz ustvaril izvrstno glasbeno predstavo, ki se po eni strani razločno navezuje na izročilo swinga, po drugi pa vnaša tudi elemente bebopa.

Vse od tedaj je Stan Getz skoraj dve desetletji bolj ali manj suvereno vladal na najrazličnejših lestvicah najbolj priljubljenih tenor saksofonistov, to se na prvi pogled zdi skoraj neverjetno. Ne smemo namreč pozabiti, da sta v tem času ustvarjalni vrh dosegla Sonny Rollins in John Coltrane, ki sta po vplivu na razvoj jazza mnogo pomembnejša od Getza, obenem pa je to čas zrelih stvaritev dveh velikanov tenorskega saksofona - prvega zvezdnika Colemana Hawkinsa in Bena Webstra. Če so torej nekateri Getza idolizirali, so bili drugi toliko bolj neusmiljeni kritiki, prav jim je prišlo čisto vse, predvsem pa Getzova "komercializacija", bledo posnemanje Lesterja Younga in seveda rasno vprašanje. Zdi se, da je šele zgodovinska razdalja omogočila treznejši pogled na izjemno bogato diskografsko zapuščino, ki brez kompilacij obsega krepko čez dvesto naslovov, obenem pa tudi ustreznejše vrednotenje.

Ponovne izdaje Getzovih klasičnih naslovov iz petdesetih in šestdesetih let namreč dokazujejo, da je bil ne samo odličen instrumentalist z lahko prepoznavnim "cool" zvokom Zahodne obale, ampak tudi zelo izviren interpret. Kot zelo izbran in pretehtan izbor njegovega dela se pokaže zlasti nemška kompilacija iz serije Jazz Zounds z naslovom The Cool Mr. Getz (1991). Njena največja vrednost je, da prinaša Getzove najbolj ključne posnetke iz celotne kariere in iz katalogov različnih založb, za katere je snemal. Tako lahko slišimo celo orkester Woodyja Hermana ter skladbi Four Brothers in Early Autumn, pa nekatere njegove zadnje posnetke.

A vrhunski Getzovi dosežki so vendarle skoraj v celoti nastali pod okriljem producenta Normana Granza oziroma ene izmed njegovih založb. Zdi se, da je Granz natančno vedel, kakšno vlogo mora imeti Getzov lirični tenor in kakšne spremljevalne glasbenike mu mora priskrbeti. O tem morda najbolj zgovorno pričajo koncertna plošča At the Shrine, posneta leta 1954 v Los Angelesu, na kateri ima za partnerja pozavnista Bobyja Brookmeyerja, in vrsta drugih, na katerih ga lahko slišimo s pianistom Oscarjem Petersonom, baritonskim saksofonistom Gerryjem Mulliganom, trobentačem Chetom Bakerjem, vibrafonistom Calom Tjaderjem in drugimi.

Ena najbolj nenavadnih plošč iz zgodovine jazza ima naslov Focus (1961) in na prvi pogled ne prinaša drugega kot Getzov saksofon ob spremljavi godal. Toda skladatelj in aranžer Eddie Souter je poskrbel, da je Getzov saksofon z orkestrom dobil podlago oziroma glasbeni okvir, znotraj katerega nato v sedmih "epizodah" povsem svobodno gradi saksofonski lok.

Gentleman iz uvodnega citata je Getz postal, ko je prenehal eksperimentirati s fuzijo in se vrnil h kvartetu, ki je bil vsekakor njegov najustreznejši format. Plošče, kot so Pure Getz (Concord, 1982), še posebej pa Anniversary in Serenity (obe EmArcy, 1987), ga kažejo v polni formi med izvajanjem "neverjetno očarljivega zvoka", kot je Getz nekoč zamrmral sam pri sebi.

Med ploščami, ki so se pojavile prav pred kratkim, je treba izpostaviti prvič v celoti izdani posnetek dveh koncertov kvarteta Stana Getza z gostom Chetom Bakerjem v Stockholmu 18. februarja 1983. Trojna plošča The Stockholm Concerts (Verve 1998) je vsekakor izjemen dokument, a kljub nekoliko neuravnoteženemu zvoku prinaša tudi vrsto izvedb, ki kažejo mojstrstvo ne samo Stana Getza, ampak tudi Cheta Bakerja. Za nikogar od njiju to ni bilo preveč prijetno obdobje: Getz je z očitnim zaničevanjem gledal na propadajočega heroinskega zasvojenca in mu menda ni privoščil niti besedice, čeprav tudi sam ni bil dosti boljši, saj je že s fotografij iz tistega časa očitno, da je povsem nezmerno popival. Toda kljub temu sta vsak zase in v redkih skupnih skladbah izjemno prepričljiva.

"Bil je čisti genij," je rekel Dizzy Gillespie, ko je junija 1991 izvedel za Getzovo smrt. "Vedel je, kaj je melodija." Razumevanje melodije mu je omogočilo, da je z glasbo ustvarjal erotično napetost, ki jo navadno povezujemo z najboljšimi jazzovskimi pevkami. Ja, z bossa novo je očaral množice, toda poznavalci vedo, da je bil najboljši v interpretaciji balad, in teh je v njegovi diskografiji zelo veliko.

Jure Potokar