Silne Dalje Alaina Webra Ciganskega

Verjetno se spomniš moža v zeleni galabiji, ki je godel, potopljen med Muzikanti z Nila v celovito sliko egiptovske puščave na drugogodbenem odru ljubljanskih Križank. To je bil gospod Alain Weber, muzikolog, impresario, radijski delavec, založnik, strokovnjak za romsko in arabsko glasbo in še marsikaj (tudi, kot pravijo naši muzikanti - pravi pariški cigan). Tokrat sem se mrzlega decembrskega večera pogovarjala ne z Alainom Muzikantom, ampak z Alainom Založnikom - soustanoviteljem založbe Long Distance (mimogrede - plošče založbe sedaj najdete tudi v naših (boljših) ploščarnah). Seveda pa je Alain ves čas tudi vse hkrati in predvsem on - razumljivo, mar ne?!

Kdaj in kako se je začela zgodba založbe Long Distance?

Založba Long Distance se je porodila iz želje, da bi sam, recimo, upravljal z gradivom, ki ga imam. Torej, da ne bi stvari, ki jih pripravim, vedno prepustil v založništvo drugi založbi. S kolegom, Armandom Amarjem, ki je skoraj vedno urejal studijske zadeve in poskrbel za vse v studiu, sva potemtakem ustanovila Long Distance. Razmišljala sva o založbi, pri kateri bi izhajala tradicionalna glasba, sprva predvsem orientalske zadeve, ampak sedaj pokriva že skoraj vse dežele. In seveda, glasbeno naj črpa predvsem iz popularne glasbe, ne iz učene. Tradicionalna popularna glasba mi je bila vedno bolj pri srcu, iz nje veje življenje, okolje. Ta glasba je občutljivejša, bolj krhka, a hkrati tudi nadvse silovita. Pogosto je kakopak razlog zgolj, da se ti glasbeniki rojevajo v profesionalnih glasbeniških družinah, kastah, in branijo drugačna prepričanja kot klasični glasbeniki. Poleg tega se pri Long Distance trudimo, da bi bil naš zvok res izjemno kakovosten, na ravni, skratka, naj bi bil dober zvok. Poglej, na svetu je ogromno založb (zadnjih pet, šest let sicer manj, stvari se na srečo spreminjajo - toda težnja še obstaja), ki zvok površno zmažejo in sploh ne pazijo na tehnično kakovost. Izgovarjajo se, da pač snemajo akustične žive glasbe, še vedno delajo preveč posnetkov na terenu. Še živ misel, da tradicionalna popularna glasba nima enakih pravic, kot jih imajo jazz, rock in tako naprej. Mi seveda ne mislimo tako. Vse, kar posnamemo, mešamo v studiu, sistematično tudi ponovno mešamo vse posnetke za plošče, skratka, vse studijsko obdelamo tako, da bi iz glasbe seželi najboljše. Hkrati jo seveda naredimo tudi bolj poslušljivo. Kajti četudi ima kdo še tako rad glasbe sveta, nikoli ni isto, ko poslušaš ploščo in ko poslušaš nastop. In zato so glasbeniki na ploščah prepogosto v nemilosti. Pri Long Distance jim skušamo dati kar najlepše zvočne razsežnosti, ne da bi postale umetne ali celo izumetničene; kar se da se potrudimo z zvokom. Tudi to je razlog, zaradi katerega sva z Armandom ustanovila založbo.

Kako pa pri Long Distance iščete in izbirate muzikante?

Najprej smo seveda začeli z glasbeniki, ki jih osebno poznamo. To je normalno. To je tudi področje, ki ga najbolj poznam, torej Bližnji vzhod in vzhod. Pogosto so se glasbeniki kar sami predlagali. A vendar skušamo izbirati glasbenike, ki pred tem še niso posneli preveč plošč, za večino - približno osemdeset odstotkov - muzikantov je bila plošča sploh prva, tudi to je pomembno. Prednostno snemamo glasbenike sredozemskega bazena in vzhoda. Vse skušamo posneti v Franciji, torej morajo priti sem. Razen plošče Uzbekistana, ki smo jo snemali v Uzbekistanu, so bile vse posnete v Parizu; to je pomembno predvsem zaradi tiste kakovosti zvoka, o kateri sem govoril. Zvok nam je res pomemben. Če so posneti v živo, med nastopom, so posneti na več stez, potem posnetke ponovno zmešamo. Skratka, prednost dajemo glasbenikom, ki pridejo v Francijo, čeprav morda nekateri ne bodo prišli nikoli več. Kot denimo Zarsanga, ki je po koncertu v dvorani Hotel de Ville nikoli več ni bilo k nam. Izbiramo potemtakem po glasbenih kriterijih, seveda, a glasbeniki morajo tudi imeti možnost, da vsaj enkrat pridejo v Francijo. Tudi to je nekakšen kriterij. Poleg tega vedno delamo z glasbeniki, ki jih imamo radi, vedno se najdejo zunanji producenti, ki posredujejo. Gre tudi za mrežo prijateljstev, iz katere vzkalijo ponudbe in uresničitve. Kaj še? To bi bilo v glavnem vse. Morda še enkrat, da je Long Distance predvsem in zgolj založba tako imenovanih tradicionalnih popularnih glasb, torej ne izdajamo modernih zadev. Smo pa sedaj ustanovili novo vejo, ki se imenuje Cities, kjer bodo izhajale sodobnejše glasbe, bolj urbane - gre za glasbo mest. Kajti Long Distance izdaja predvsem resnično tradicionalne, bolj ruralne godbe, saj imamo to glasbo vendarle najraje. Ampak hkrati z mislijo, da plošča ni zgolj nekakšen dokument. Konec je tako imenovane etnomuzikološke dobe, to smo prerasli. Plošča ni zgolj dokument. Sedaj je plošča umetniško delo. Glasba mora biti vendarle lepa. Skladbe dovolj dolge. Ne gre več za vzorčenje. Mislim, da smo vstopili v novo dobo glasb sveta, predvsem zaradi »velikega poka« te glasbe. Vse več je založb, vsakdo ima založbo, konkurenca je velika, potemtakem je hkrati tudi težko imeti založbo - mislim na dvajset let nazaj, ko je bilo založb res zelo malo. Seveda je sedaj tudi občinstva - porabnikov te glasbe - veliko več, ampak več občinstva ne pomeni nujno tudi večje prodaje. Ponudba v trgovinah je namreč tako gromozanska, govorim o ploščarnah v Franciji, tako razkošna, da so ljudje sredi ponudbe precej zgubljeni. Zatorej si je relativno težko ustvariti identiteto, ki jo bodo ljudje zlahka opazili - in te še hitreje razločili od drugih izdelkov. Sploh, ker je zdaj za eno samo deželo na razpolago več plošč; nekdaj je bilo v trgovinah tako: plošča ali dve za Kitajsko, plošča ali dve za Radžastan in tako naprej. Tega je zdaj konec. Konkurenca za posamezno deželo je velika. Zatorej sta tudi duh založbe, podoba založbe silno pomembna. Ljudje so pozorni na založbo, ko gredo kupovat ploščo. Pomembno je, da plošče izhajajo v zbirki, zbirki, ki ima nit, ki je sama zase celota, da bi ljudje ugotovili, da založba ne izdaja plošč kar tako, samo da jih izdaja.

Vsekakor. In vendar menim, da konkurenca vendarle morda ni tako zelo velika. Ali vsaj ne bi smela biti, dokler še vedno govorimo predvsem o nekaj, četudi veliko, ploščah za Kitajsko, nekaj za Uzbekistan, nekaj za Egipt, nekaj za Radžastan. Skratka, o deželah, ne imenih izvajalcev.

Ja, to je res. To je zelo pomembno, tudi na to sem hotel opozoriti. Toda za zdaj moramo nujno ploščo vidno nasloviti tudi z deželo, saj je taka naslovitev tržna nuja. Osebno seveda menim, da je vedno glasbenik tisti, ki ga je treba posebej poudariti in vrednotiti, gotovo. Tudi v to fazo smo deloma že prišli. Sedaj imamo opravka z glasbenikom, ki ima močno glasbeno osebnost, katere se občinstvo tudi zave, zave se razlike med dvema pevkama, pevcema. Ljudje, ki gredo na koncert, hitro spoznajo razlike. Prehajamo iz dobe glasba od tod in glasba od tam, izvajalec je vse pomembnejši. Tudi to je velika glasbena sprememba. Občinstvo zna razlikovati med dvema imenoma in tudi dvema slogoma neke dežele, čeprav igrata enak repertoar. Na koncu našega stoletja so glasbe sveta postale tolikšen del vsakdana, da bo morda kmalu, kot je v jazzu, rocku, drugih glasbah - skratka, ko se bo občinstvo vse bolj navezovalo na posamezne glasbenike. Ljudje se tega vse bolj učijo. Predvsem, ker so te glasbenike videli na koncertih. Koncerti so pomembni, veliko laže je opaziti razlike.

Saj res, koncerti. Muzikanti z Nila pa ne izhajajo pri Long Distance, kako to?

Kot pravimo v Franciji - ker ne moremo vsega vreči v isti koš. Muzikanti z Nila so od začetka izhajali pri založbi Real World, no, prej so davno izdali prvo ploščo pri Ocori, ampak potem pa ves čas pri Real World. In hotel sem, da tako tudi ostane. Poleg tega pa s to založbo precej sodelujemo, pravzaprav je sedaj Long Distance del založbe Real World. Založniško smo se stopili, Real World je sedaj sozaložnik Long Distance. Torej smo si zelo blizu, seveda ne enaki, ampak se dopolnjujemo. Real World ima pač znan katalog, mi imamo drugačnega, komplementarnega, ki je morda bolj etničen, tradicionalen, ampak njim ustreza. Muzikanti z Nila pa ostajajo pri Real World. Poleg tega je treba na turneje. Iskreno povedano - imajo tudi precej boljšo distribucijo. Vedno je treba najprej misliti na glasbenika. Ko se res zavzemamo za neko skupino, ji seveda vedno želimo in privoščimo najboljše, hkrati pa je bolje, če zanjo skrbi druga založba. Tudi za razpečevanje plošč.

Prej si omenil novo založbo Cities. Lahko poveš kaj več - in zakaj še ta, poleg Long Distance?

Zakaj? Enostavno zato, ker Long Distance predstavlja predvsem (po)deželske glasbe, ima svojo podobo. Ampak vedno se najdejo tudi glasbeniki, ki so zelo zanimivi za predstavitev, a počnejo modernejše zadeve, urbani muzikanti - pa ne mislim na world music, svetovno glasbo, kajti oznaka in označenec mi gresta celo malce na živce, dražita me. Veš, kaj mislim, draži prisiljena, izumetničena sestavina. Poleg tega, vsaj osebno, so me vsa ta glasbena srečanja, srečanja glasbenikov zahodnega sveta z glasbeniki »od drugod«, vedno precej razočarala; predvsem zato, ker kljub vsemu venomer silno prevladuje zahodnjaška oblika. Razen nekaj redkih izjem nismo iz teh srečanj nikoli slišali dobrega rezultata. Enako ne iz preveč po zahodnjaško narejene produkcije, enako. Razen afriške glasbe in nekaterih afriških glasbenikov, ki so z leti uspeli in se potrdili, se mi zdi vse skupaj precej tako tako. Vsa ta srečanja, takšna in drugačna, med zahodnimi glasbami in vzhodom ali Afriko, me precej odbijajo. To, čemur pravimo world music, torej glasba fuzije. Izraz me je vedno rahlo dražil. Nasprotno pa, in to se dogaja, kjer so lokalni producenti, naj bo v Indiji, Afriki, Pakistanu ali kjer koli že, in lokalne glasbe, ki so, kot pravijo, zabavne glasbe, urbane glasbe, ki so resnične in ki imajo kaj povedati, tedaj je stvar čisto druga. Pa čeprav tu in tam padejo v »kič«. Ti bolj razumejo glasbo, ki jo delajo, in naredijo tudi zelo dobre stvari. Rad imam tudi, ko gredo stvari v skrajnosti. Zato torej Cities. Za tako glasbo.

Glasbenikom torej potemtakem ne vsiljuješ sodelovanj - s tem in tem boš igral, delal?

Ne, ne, samo, kar je spontanega. Sedaj smo priča res zanimivemu fenomenu, to je tako imenovani urbani glasbi. Lahko je tudi akustična in ni nujno vedno narejena res samo za mesto. Vedno več je urbanih skupnosti, ki prihajajo z dežele in imajo še nekaj tradicije v krvi, vendar se v mestu spremenijo in gredo v korak s tamkajšnjo produkcijo, hkrati pa ohranjajo nekatere posebnosti, denimo - kako igrajo na glasbilo. Tako nastane veliko zanimivih reči. To hočemo poudariti pri Cities.

Kako pa te zadeve potem producirate? Če razložim: tole tvoje opisovanje me je spomnilo na rai, kakršen je bil nekdaj, ne tako davno. Pomislila sem tudi, kakšen je sedaj. Recimo: med Khaledovimi prvimi ploščami in sedanjimi je celo vesolje!

Ja, res je, ves svet. In vendar je še vedno dober pevec. Vedno je bil dober pevec. Glas ima - in glasu mu ne more nihče spremeniti in vzeti.

Absolutno.

Šeb Mami je že kočljivejša tema.

Kakor koli - hotela sem reči, da produkcija in aranžmaji, ki jih založbe »vsiljujejo« glasbenikom, denimo Khaledu, vendarle pogosto odvzamejo glasbi, tudi glasu, ki v vsem skupaj niti nima več dovolj prostora in zaleta, da bi res poletel.

To je novejši fenomen, ki se dogaja. Velike založniške hiše grabijo te izvajalce, ker je pač taka moda, to je edini razlog, in iščejo glasbenike, ki jim bodo potem večali prodaje. Sistem je pravzaprav večen. Hkrati so seveda zelo previdne, saj morajo prodati dovolj. Torej iščejo prave glasbenike, hkrati so zelo nezaupljive, tudi zelo dvoumne, nadzorujejo vse, vtikajo se v vse. Fenomen je dvorezen meč. Vedno več glasbenikov bo šlo k tem tako imenovanim velikim hišam. Sčasoma bodo verjetno imeli tudi več svobode. Pa vendar se mi zdi, da Khaledu kljub vsemu uspeva ohranjati določeno kvaliteto. Ampak je eden redkih.

Pri Long Distance prepuščate aranžmaje muzikantom?

Kakopak. Vsekakor. Zagotovo. V glasbah sveta imajo aranžmaji tudi povsem posebne pomene in mesto. Zelo pomembno mesto. Pravzaprav so aranžmaji nov pojem. O tem je treba veliko povedati. Borim se še za eno stvar. Tole. V tem poslu je dvoje vrst ljudi. Stari prihajajo iz etnomuzikologije in muzikologije; in ti nimajo pojma o tako imenovanem »show biznisu« in produkciji. Glasbo še vedno idiotsko pojmujejo kot »ljudsko glasbo«, anonimno. Ni jim jasno, da vsak glasbenik sam naredi aranžmaje, da to glasbo sam aranžira; to njihovo ljudsko pesem, pa naj bo še tako stara in pradavna, vsak glasbenik po svoje interpretira, nikoli ni zaigrana povsem enako. In temu lahko rečemo aranžma. Takoj ko glasbenik vzame ljudsko melodijo in jo po svoje aranžira, ima potemtakem avtorske ali vsaj aranžerske pravice do te skladbe, kakor jo zaigra, tako kot glasbeniki pri nas. Veliko je producentov, starih in tudi novih, ki imajo te predsodke do glasb sveta - da so ljudske glasbe, ki nimajo enakih pravic kot pop in rock. Ampak to ni res. Če samo malo pomislimo, ugotovimo, da zadeve funkcionirajo enako. Ti producenti in ljudje so grozna potrata, ker zavračajo uvedbo avtorskih in aranžerskih pravic na tržišče glasb sveta, ker ne obravnavajo tega glasbenika enako kot katerega koli drugega zahodnega glasbenika. Če glasbenik živi v neki vasi bogu za hrbtom v Afriki ali Aziji, to še ne pomeni, da nima enakih aranžerskih in drugih pravic, kot glasbeniki zahodnih metropol. Za priznanje teh pravic se že kar dolgo borimo, pred časom smo šli tudi na SACEM, da bi aranžer tradicionalne glasbe dobil enake pravice kot skladatelj. Pazi - samo aranžer ljudske, tradicionalne glasbe; če aranžira že zloženo skladbo, denimo kakšno pesem The Beatles, potem seveda ne, dobi manj, o tem so že zakoni. Torej samo aranžer tradicionalne glasbe naj ima skladateljske pravice. Tudi zato smo v neki ključni dobi - dobi, ko skušajo glasbe sveta resnično stopiti na svetovno tržišče. Seveda pot še iščemo, ogromno napak je narejenih, veliko je nesporazumov. Skratka, če hočemo glasbenika resnično uveljaviti in zastopati, braniti, ne da bi se sploh dotaknili glasbe, vanjo se ni kaj vtikati, mu moramo zagotoviti predvsem enake pravice, poskrbeti, da se ga vpiše v seznam avtorjev in tako naprej. Torej sedaj se rojeva nov pomen aranžmaja v srenji glasb sveta, kakšnih pet, šest let. Ljudje končno počasi razumejo. Žal, ne vsi, še vedno jih je preveč, ki nočejo razumeti. 'Ah, pa saj to je ljudska pesem - kakšne aranžerske, kakšne avtorske pravice. Sploh ne razumem,' pravijo. O tem sedaj poteka velika debata, kot vedno potekajo na Womexu. Ampak še vedno sta dve šoli. Glasbe sveta imajo svoj čar, ampak glasbeniki nedvomno zaslužijo več, kot sedaj dobijo, res si zaslužijo več! Zmeda je velika: stari etnomuzikologi ne razumejo nič in ne vedo nič o zakonih trga, veliki producenti skušajo samo služiti denar - s kompilacijami, remiksi, vrag ve čim še vse. Vsi svetovi se zdaj srečujejo in krešejo.

Vendar se ta ljudska glasba tudi spreminja. Pred desetletji so v kavaliju sitar in druge strune zamenjali s harmonijem, ponekod s sintetizatorjem, kaj boš mislil, ko bodo nastopili računalniki?

Oh, jaaa! (smeh) Ne, resno: mislim, da bo vedno oboje soobstajalo. Čeprav je prav to problem tradicionalnih popularnih glasb - delujejo zgolj po principu povpraševanja. Zato se morajo tudi prilagajati. Lep primer je ciganska glasba. Če ne najdejo več ljudi, ki bi hoteli poslušati romunsko violino, morajo stopiti za sintetizator. Glasbeniki morajo pač živeti, igrajo za denar. Profesionalni glasbenik, sploh tisti iz tradicionalne glasbeniške družine, se preživlja z glasbo. Igra, kar ljudje hočejo, tudi če mu ni všeč. Zatorej se tudi glasba spreminja. Tudi tu je dandanes precejšen paradoks: pogosto Evropa temu glasbeniku omogoči, da se vrne k tradiciji. Ti glasbeniki seveda imajo stara glasbila in jih mojstrsko igrajo, četudi doma služijo predvsem z drugimi glasbili in z drugačno glasbo. Poznajo dva repertoarja. Pogosto se zgodi, da glasbenik pride v Evropo in na koncertih igra tradicionalno glasbo ter prebira lutnjo, ampak ko se vrne domov, igra na porokah s sintetizatorjem. Seveda je najprej znal igrati lutnjo, ampak potem se je bil prisiljen naučiti tudi igre na sintetizator. Skratka, v Evropi bo igral lutnjo, doma pa sintetizator. Priča smo neverjetnemu paradoksu. Ampak tako funkcionira tradicionalna popularna glasba. Ni več mecenov, kot nekdaj, ki so vzdrževali glasbenike, zato se glasbenik, lahko izrečem, prostituira. Drugače je z učeno glasbo - imamo akademije, institucije, državno financiranje, zato lahko indijski in arabski klasični glasbenik vendarle ohranjata nekakšno raven.

Pri Long Distance je izšel tudi ansambel Al Kindi, ki igra učeno glasbo - kako to?

Ja, seveda. Najprej so izšli pri nas, potem so izdali še ogromno vsepovsod - sedem, osem jih je, plošč. (smeh) Plošča je naš edini primerek klasike, izjema. Ampak pri nas, Long Distance, je izšla prva plošča ansambla Al Kindi. Julien je tedaj ravno prišel nazaj v Pariz, imel je neko oddajo na France Inter, in takoj smo ga pobrali v studio. Vedno mora biti kakšna izjema.

T. Capuder