Loreena McKennitt

Rdečelasa Loreena McKennitt se je rodila leta 1957 v mestecu Morden (Manitoba), ki je - kot druga nešteta kanadska mesteca - izgubljeno v objemu obširnih prerij. Otroštvo je prebila prav v rodnem mestu, med irskimi, škotskimi in nemškimi priseljenci. Življenje v takem okolju je potekalo precej enolično, edina vsakdanja misel je bila preživetje.

Loreena McKennitt je najprej izbrala fakulteto veterine na univerzi v Winnipegu, a prav v tem kozmopolitskem in živahnem kraju je prvič okusila pomen prave keltske glasbe. Deset let je igrala klavir, nato pa se je preusmerila na keltsko harfo in študij petja. Zapustila je univerzo in se preselila v Stratford (Ontario), kjer trenutno živi v ljubki preurejeni farmski hiši. Takrat je začela skladati, očarana je brala Shakespeara in Yeatsa ter poslušala velikega bretonskega harfista Alaina Stivella. Na irska tla se je prvič podala leta 1982, ob povratku pa je začela pripravljati prvi album, Elemental (1985), na katerem je devet skladb s keltsko harfo in njenim očarljivim glasom. Elemental je bil prvenec njene diskografske znamke Quinlan Road. Zanimivo je, da ga je prodajala kar sama, po pošti ali kar po domovih in dan za dnem pridobivala vse večje občinstvo. Dve leti kasneje je izdala ploščo To drive the cold winter away, album starih božičnih motivov, leta 1989 pa se je pojavil na tržišču Parallel dreams, kjer je McKennittova prvič začela vnašati medkulturne glasbene kontaminacije. S tem se je povzpela na pomembno mesto med ženskimi glasbenimi ustvarjalkami. Istočasno je napisala glasbeno filmsko kuliso za serijo Women and spirituality. Spoznanje, da Kelti niso živeli le na bretonskih, irskih in škotskih tleh, je McKennittovi dalo pogon za sistematični študij glasbenih kultur iz celotne Evrope. Prav z albumom The Visit (1992) se je približala različnim etničnim in srednjeveškim instrumentom, s katerimi je še bolj razbohotila skladbe na naslednji plošči The mask and mirror (1994). Pri tem je naredila še korak naprej: v njem se začuti uravnovešeno mešanje stilov, glasbenih kultur in instrumentov. Sledila sta še Seeds of love - a short collection (1995) in Winter garden (1995). Zadnji album The book of secrets (1997) se vestno sprehaja po prej začrtani poti.

Mc Kennittova ni le odlična glasbenica, ampak tudi izvrstna podjetnica, ki je “oddala” velikanki Warner samo distribucijo plošč. Vse drugo ostaja pod skrbstvom njene diskografske kreacije Quinland Road.

Gibanje “new age” zajema veliko glasbenikov, ki s to filozofsko-glasbeno smerjo nimajo veliko skupnega in mnogo glasbenih kritikov uvršča kanadsko kantavtorico (če jo lahko tako imenujemo) prav v labirint zapletenega in obširnega newagevskega prostora. Loreena se te nalepke vneto otepa in se raje predstavlja kot nekaka “svečenica” pankeltske glasbene umetnosti. Osebno mi je McKennittova pri srcu, prisluhnem pa ji rada največ za pol ure, recimo, za povprečno dolžino ene izmed plošč - kar presega ta čas, postane res dolgočasno. Prav tako se je obnesel koncert (27. 3. 1998) v tržaški dvorani Tripcovich.

Loreena McKennitt je sicer zanimiva glasbenica, ki se rada potepa po svetu. Na vsakem potovanju si pridobi glasbene izkušnje in ideje (naj si bodo originalne ali povzete iz raznih ljudskih ali verskih motivov), ki jih nato vnese v svojo glasbo. Rada seže po zvočnostih stare glasbe in ob tem uporablja skoraj povsem akustične instrumente. Tudi v Trstu se je predstavila z osemčlansko ekipo solidnih glasbenikov, ki so igrali na akustična glasbila, kot so godala (med njimi indijsko godalo esraj), žironda, lutnja in pa etnična tolkala. Lep začetek koncerta (s pesmijo Prologue z zadnje plošče The book of secrets), skrivnostno zavit v orientalske tančice in v originalni scenografski zamisli, se je na žalost že po tretji skladbi sprevrgel v monotono uspavanko, čeprav je občinstvo navsezadnje zelo cenilo celoten nastop umetnice. Še bolj se je potek nastopa zatikal ob predstavitvi vsake posamezne pesmi. Rekla bi, da se je McKennittova dodobra naučila na pamet predstavitve pesmi, ki so natisnjene na ovitku plošče The book of secrets, saj se v predstavitvah pesmih stalno ponavlja (isto srečaš v časopisih, na uradni predstavitvi koncerta, na njeni spletni strani itd.). Zato sem sklenila, da ji po koncertu postavim nekaj vprašanj. In ko sem jo srečala, jo je še vedno obdajal tisti neprisiljen druidski čar, ki ga je imela tudi na odru. Na vprašanja je odgovarjala s sladkim glasom in sončno umirjenostjo.

Gospa McKennitt, ukvarjate se z menedžerstvom in tudi z glasbo. Kateri izmed obeh ima prednost?

Veliko dni preživim pri menedžerskem delu. Sama sledim glasbenim projektom in jih načrtujem že od vsega začetka. Poklic menedžerke in poklic glasbenice izmenjujem, tako da se vrstita v nekakem triletnem ciklusu. Začenja se z obdobjem glasbenice, ko iščem glasbene zamisli, skladam in snemam pesmi. Ko je plošča natisnjena, sledi obdobje, ko se moram ukvarjati z menedžerskim poklicem.

Ali vam je kdaj “show biz” narekoval pogoje ali pa utegnete prosto delati izven te mašinerije. Preprosteje: ali lahko ustvarjate tako glasbo, kot hočete?

Lahko povem le, da gredo v prodajo le tista dela, s katerimi sem povsem zadovoljna.

Ali ste kdaj okusili težave pri predstavitvi del?

Mislim, da za veliko večino resnih glasbenikov obstaja le en odgovor za kreativni impulz: ne zanima jih, po čem v tistem trenutku povprašuje tržišče. Tem bolje, če se potem pojavi tudi na tržišču zanimanje za nove glasbene ideje. Vem, da nekateri glasbeniki, in tudi na splošno umetniki, ustvarjajo, kar jim narekuje modni trend, nekako po naročilu. A to gotovo ni moj način ustvarjanja. Rada raziskujem globino glasbe, iščem pravilno zvočno paleto: skušam jo nanesti na platno partitur, ki ne sovpadajo z nobeno trenutno modno muho.

Kaj vas je poneslo v tako introspektivno glasbo?

Ne bi vedela, mogoče je le refleks mojega mišljenja. Sem izjemno radovedna oseba, rada bi hotela dobiti rešitev bistvenih vprašanj, “kako in zakaj”, rada bi izboljšala svoje znanje.

Vaša glasbena ustvarjalnost se venomer razvija. V skladbe pa vnašate prvine etnične, srednjeveške in celo liturgično-mistične glasbe?

Mislim, da so ta prepletanja vezana na tiste izkušnje, ki so me najbolj prevzele. Raznolikost črpam tudi od glasbenikov, ki sodelujejo z mano. Obkrožam se z glasbeniki, ki prihajajo iz različnih glasbenih področij: world music, jazz, rock. To so različni žanri, ki me pritegujejo. Keltska kultura je bila moja odskočna deska za spoznavanje drugih glasbenih kultur, nekako sredstvo, ki me je poneslo najprej po evropskih predelih, kjer so nekoč živeli Kelti. S tem pa sem odkrila druge glasbene kulture, ki so me obogatile in ki so mi obudile željo po nadaljnjih raziskovanjih. Potovanja mi razkrivajo tudi zgodovino, zgodbe, čustva in občutke.

Od kod pa črpate navdih?

Navdih je zame nekaj neracionalnega. Kot vsak dober popotnik rabi zemljevid, tako se tudi na začetku mojega zadnjega dela (Book of secrets) pojavi kodeks, ki je ključ za pravilno razumevanje glasbe. Pravi popotnik nima končnih ciljev ali točk, zato se je tudi moje glasbeno potovanje pričelo brez točno določene dokončne podobe. Album sem si zamišljala kot nekako poglobitev v keltsko kulturo, a ko sem prisluhnila dokončnemu izdelku, sem opazila, da nima s keltsko glasbo pravzaprav nobene podobnosti. Najbolj me je navdihnilo potovanje s transibirskim vlakom in istočasno še branje Dantejeve Božanske komedije. Ponavadi se te raznolike izkušnje spojijo v moji duši.

Na ovitkih vaših plošč opazimo mnogo simbolov, vzemimo npr. granatno jabolko. Ali se prek njih obračate na esoterično filozofijo in simbolizem?

Podobe iz preteklosti rada postavljam v sedanjost. S tem skušam opozoriti ljudi, da se moramo iz starih tradicij naučiti še veliko. Tradicija je naš vir informacij. Večkrat se pojavi v simbolih, to me zelo fascinira. Prav tako me močno prevzame iskanje bistva in pomena simbolov.

Kako doživljate vašo ženskost v glasbeni ustvarjalnosti?

Ne bi vedela, ker do sedaj nisem še nikoli pomislila na to. Biti ženska ali moški je le subjektivni vidik, mene bolj zanima Človek. Gotova pa sem, da je moje življenje vsekakor odsev tega in tudi kot ženska doživljam svet na določen način.

Na koncu vas še vprašam, kaj se skriva v vaši Knjigi skrivnosti?

Mislim, da sem izbrala ta naslov z namenom, da smiselno povežem različne glasbene fragmente. Ob tem mi je všeč tudi razkrivanje skrivnosti. Saj ni nujno, da jih spoznamo na potovanju v odkritju kultur različnih ljudstev. Lahko jih odkrijemo tudi, če pogledamo le v svojo notranjost.

Anastasia Purič