Massive Attack

Angleška revija DJ je v letošnji aprilski številki objavila seznam stotih najboljših plesnih plošč po izboru bralcev ter kritikov in producentov, ki so bile in ostajajo trdne klubske klasike. Na seznamu lahko najdemo znana imena, kot so Joey Beltram, Orbital, Future Sound Of London, Prodigy, Roni Size, Rhythm Is Rhythm, Afrika Bambattaa, Frankie Knuckless in drugi, na prvem mestu pa kraljuje skupina, ki ob vseh house in techno himnah izpade malce osamljeno in izven splošnega okvira.

Govorim seveda o Massive Attack in o nepozabnem komadu Unfinished Sympathy, ki je otipal prva deseta mesta vseh mogočih lestvic, v klubih pa je resnično zaslovel v remiksani verziji Paula Oakenforda. Shara Nelson je priskrbela vokale, trije osnovni člani skupine - Robert Del Naja (3D), Andrew Vowels (Mushroom) in Grant Marshall (Daddy G) - pa glasbeno podlago, ki je komad naredila vreden naziva najboljšega in najvplivnejšega (ali pa vsaj najbolj zaželenega, če vprašate po trgovinah z rabljenimi ploščami) singla tega desetletja.

Ampak to je bilo pred sedmimi leti in Massive Attack niso bili le muha enodnevnica, kot bi lahko predvidevali kritiki, ko so ocenjevali njihov prvi album Blue Lines iz leta 1991. Kasneje so po besedah glasbenih novinarjev postali zaslužni za začetek novega glasbenega žanra, ki je skupaj z drum’n’bassom na začetku devetdesetih ponudil svetu originalno in stoodstotno britansko glasbeno usmeritev. Izraz trip-hop so izumili, kot že mnoge izraze pred in po tem, novinarji pri angleški reviji Mixmag in prva referenca (če že ne kar pobudniki) zanj so bili Massive Attack. Trip-hop in drum’n’bass sta bila v veliki meri odziv na hiperaktivne in drveče ritme rave kulture, hardcora in na intenzivno rabo drog. Medtem ko se je drum’n’bass še vedno zadrževal v hitrih vodah in je hip hop pospeševal, reduciral število instrumentov, dodal več basov, postal bolj dodelan in inteligenten, se trip-hop še vedno giba okoli upočasnjenih hip hop beatov v območju od 70 do 90 bpm. Glasbeni učbeniki nam dandanes lahko povejo, da trip-hop ni nič drugega kot eksperimentalna mešanica instrumentalnega (abstraktnega) hip hopa v malce upočasnjenem tempu in vseh mogočih vplivov, ki so prihajali iz okolice trip-hop producentov. Trip-hop je mešanica: 1) groova in tehna, 2) hip hopa, soula, duba, rhythm in bluesa ter nasnemavanja, 3) sountrackov in težkih beatov, kot je stvar definiral Daddy G. Nekje so celo trdili, da je trip-hop nova verzija gotskega vala. Ni važno, katero od teh verzij vzamemo, trip-hopa (pojem sicer večina trip-hop producentov zavrača, vendar je še vedno v rabi) se ne da popolnoma ujeti in definirati, čeprav je njegov najbolj očiten predhodnik prišel z Jamajke.

Tu pa ne moremo mimo Bristola (trip-hop je nenazadnje pojmovan kot tipični bristolski zvok), mesta na zahodni obali Velike Britanije in doma različnih sound systemov, ki so se razvili v sedemdesetih in osemdesetih letih. Bristolski zvok je od nekdaj temeljil na sound systemih, ker se do tedaj v tem predelu Anglije ni razvila omembe vredna klubska scena. Ker je bil Bristol glavna angleška povezava z Jamajko, je bil prvotni poudarek na reggae godbi, dub eksperimentiranju, v osemdesetih so se pridružile še druge glasbene zvrsti. To sta bila predvsem hip hop, ki je prihajal iz Amerike, in rare groove, ki pa v resnici ni bil glasbena zvrst, ampak gibanje, ki je iskalo redke funk plošče temnopoltih izvajalcev iz šestdesetih in sedemdesetih let in jih na novo uporabilo in semplalo (te plošče sedaj sempla večina basovsko orientiranih elektronskih producentov). Najprej so posnemali hip hop, potem pa razvili svoj stil polaganja beatov in rapanja. Nekateri so v setih vrteli celo new wave/punk plošče. Mednje je sodil tudi sound system, ki se je poimenoval Wild Bunch in kasneje postal eden najbolj znanih in, kot se je posledično izkazalo na začetku devetdesetih, najvplivnejših v Angliji.

“Bristol je ena velika vas,” vam bo zatrdila večina tamkajšnjih glasbenikov, pa čeprav prihajajo s popolnoma različnih scen. Vsi te opazujejo in pazijo, kaj delaš in kako delaš, zato mora biti vse do popolnosti dovršeno. Zato so vsi v Bristolu tudi povezani, vsi se mešajo v vse in z vsemi, vse skupaj, če odštejemo bolj kitarsko naravnane Marka Stewarta, Garyja Claila, The Pop Group, pa so sprožili Wild Bunch z mešanjem različnih glasbenih žanrov in neupoštevanjem vseh pravil. Nenazadnje se je to dogajalo na začetku osemdesetih v Bristolu. Tam pa pravijo, da je v njihovi izoliranosti vse mogoče. Kolektiv The Wild Bunch danes obdaja nekakšna mitološka tančica tistega velikega začetka, počela vsega. Tudi Massive Attack neradi govorijo o začetkih, ker se jim preprosto ne zdijo več pomembni ali pa so bili o njih prevečkrat vprašani. The Wild Bunch se je po nekem čudnem naključju že imenovala skupina, ki jo je na začetku osemdesetih produciral Mad Professor in je snemala v njegovem studiu Ariwa. Mad Professor je kasneje, leta 1994, sodeloval z Massive Attack, saj je v dub maniri remiksal njihov drugi album Protection.

Kolektiv didžejev in rapperjev Wild Bunch je bil sam po sebi precej odprt, imel je šest znanih članov: to so Daddy G, 3D, Mushroom, Nellee Hooper, DJ Milo (ne ga zamenjati z Milom iz skupine Descendents) in Willie Wee. Proti koncu se jim je na MC-jevski strani pridružil še Tricky. Daddy G je bil didžej že od konca sedemdesetih, nekaj let je bil celo najbolj znan in najboljši džokej v Bristolu. Če se je na flyerju pojavilo njegovo ime, je bil dober obisk zagotovljen. Plošče je sukal celo z Nickom Warrenom in Paulom Oakenfordom. Najprej je vrtel hip hop in reggae, kasneje pa je miksu Wild Bunch dodajal praktično vse: od punka do Jamesa Browna. Poleg hip hopa, reggae godbe in duba so nanj vplivale tudi skupine The Clash, Gang Of Four, Wire, Slits, Pop Group... Iz podobnega ozadja je prihajal tudi 3D. Na začetku devetdesetih se je Daddy G usmeril celo v house, čeprav je ta zvrst zanj kasneje postala malce preveč otroška in naivna, zato se je raje koncentriral na produciranje albuma Blue Lines. Tudi tam lahko slišimo kakšen house beat, skrit v ozadju. 3D je bil legenda, še preden se je začel ukvarjati z glasbo. Bil je znan grafiter in je sodeloval z Goldijem, še preden je ta postal največja zvezda drum’n’bassa. Njegove risarije so menda navdahnile celo vrsto mlajših bristolskih grafiterjev. Ko je bil 3D zaradi risanja po stenah aretiran in je moral celo leto opravljati javna dela, je pločevinke z barvami zamenjal za mikrofon. Willie Wee (njegovo pravo ime je Claude) je originalni Wild Bunch rapper, ki je po razpadu kolektiva še naprej delno sodeloval z Massive Attack. Za Blue Lines je prispeval nekaj vrstic, sodeloval je tudi na turneji Protection. Sedaj organizira rave partyje in klubske zabave v Bristolu in je menda ‘all round nice guy’. Milo (Miles) se je proti koncu preselil na Japonsko (Wild Bunch je bil prvi angleški sound system, ki je šel na turnejo po Japonski), kjer sedaj dela pri ekipi Major Force, ki so jo v veliki meri navdahnili Wild Bunch. Kolektiv je konec osemdesetih zapustil tudi Nellee Hooper in se pridružil londonski skupini Soul II Soul. Ti so bili že stari Wild Bunch znanci, še iz časa, ko so skupaj organizirali zabave v skladiščih in rave partyje, le da so zvočna eksperimentiranja izvajali v Londonu. Kasneje je Nellee postal producent in je sodeloval z Madonno, Björk, Tino Turner in drugimi. Eden zadnjih, ki so se pridružili kolektivu, je bil Mushroom - Andrew Vowels. Ime Mushroom je dobil šele kasneje, ko je bil zaposlen kot pek pic. V Wild Bunch ga je spravil Daddy G, in sicer čisto po naključju. Spoznala sta se v trgovini s ploščami, v kateri je delal Daddy G in kamor je slučajno zašel Andrew Vowels, da bi si priskrbel nekaj nove glasbe, ki jo je prej slišal na ulici. Povprašal je po Wild Bunch - in posel je bil sklenjen, ko so ga naslednji večer pretihotapili v klub The Dug Out, kjer so bili Wild Bunch residenti v zgodnjih osemdesetih.

Sound system je torej deloval, didžejanje pa so Wild Bunch skušali dopolnjevati z lastnimi izdelki, ki so jih posneli na dub plošče. Tako so nastajale različne priredbe starih komadov, med drugim tudi The Look Of Love Burta Bacharacha in Hala Davida, dveh avtorjev iz tovarne hitov - Tin Pan Alleya. Le da so se njune popevke tokrat pojavile oplemenitene z reggae in hip hop ritmi ter s pouličnim rapanjem. Wild Bunch so te posnetke vrteli na vrhuncih didžej setov, v katere so vključevali tudi žive glasbenike. Vse to početje in občasna snemanja so na koncu, okoli leta 1987, prerastla v skupino, ki se je poimenovala Massive Attack. Njihov namen je bil menda delati glasbo o umetnosti.

Leta 1991, ko so Združeni narodi sprožili napad na Irak, je izšla njihova prva plošča Blue Lines. Massive Attack so morali iz imena zaradi pritiskov založbe Virgin, s katero so podpisali pogodbo, črtati besedo Attack. 3D pravi, da je to edini kompromis, ki so ga kadar koli naredili. Unfinished Sympathy je tako izšla pod imenom Massive in je bila naslednica singla Daydreaming iz leta 1990. Naslednji singel je bil Safe From Harm, vse tri pa so spremljali videi režiserja Baillija Walsha. Unfinished Sympathy je dosegla kultni status tudi po zaslugi tega legendarnega videa, ki je kljub starosti še vedno stalnica na glasbenih televizijskih postajah. Massive Attack so z Blue Lines določili eklektični zvok kot mešanico reggae godbe, duba, s soulom navdahnjenih vokalov, urbanih besedil, nenavadnega rapanja, ostrih hip hop beatov in godalnih/orkestralnih elementov, čeprav jim gre verjeti, ko v intervjujih pripovedujejo, da niso točno vedeli, kaj počnejo. Nekateri še vedno trdijo, da je Blue Lines najboljša soul plošča, ki je kadar koli prišla iz Anglije, ne da bi trmasto vztrajala pri katerem koli glasbenem žanru. Album je bil narejen predvsem zato, ker je skupina uživala v glasbi, ki jo je ustvarjala, in se zato ni ozirala na poslušalce, založbo in druge zunanje vplive. Preprosto so se zaprli v studio in v enem dolgem studijskem jam sessionu naredili vizionarski izdelek, ki je postal eden najpomembnejših albumov devetdesetih. Revolucionarna ni bila samo glasbena podoba, ampak tudi tehnične rešitve. Predvsem je bila poudarjena raba semplanja, to je sprožilo pravi val elektronskega izkoriščanja starih glasbenih virov med angleškimi producenti.

Zgodovina skupine Massive Attack je razdeljena med tri osnovne člane in kopico sodelavcev in producentov, ki se stalno menjajo. Edina stalnica do sedaj je bil stara reggae legenda Horace Andy, kateremu so Massive Attack s sodelovanjem omogočili, da je ponovno spravil v zagon svojo kariero, tudi z izdajo Andyjevih hitov pri založbi Melankolic, katere lastniki so Massive Attack. Horace je do sodelovanja prišel prek povabila Camerona McVeyja, takratnega managerja skupine in moža Neneh Cherry. Massive Attack so bili nad njegovimi vokali navdušeni in takoj pripravljeni za sodelovanje. Velik del k uspešnosti plošče Blue Lines sta seveda prispevala tudi Shara Nelson s skoraj popolnimi soul vokali in Tricky (takrat še Tricky Kid) s prepoznavnim stilom rapanja. Oba sta kasneje skupino zapustila zaradi solističnih karier. Shara je bila za album What Silence Knows nominirana za Mercuryjevo nagrado, naslednja plošča Friendly Fire pa ni naredila dovolj dobrega vtisa in je izginila brez sledu. Trickyjevo usodo vsi dobro poznamo.

Plošča Blue Lines se je dobro prodajala in postala audio pripomoček leta (in desetletja), zmotila pa sta jih neuspeh pri osvajanju ameriških odrov s klubskimi zvoki ter dejstvo, da sta jih zapustila pevka in tudi manager. Poleg vsega so Massive Attack pri snemanju plošč izredno počasni in pikolovski, perfekcionistični. Pa še preveč radi se skregajo glede glasbenih prepričanj. Vsak album skupine se konča z blago krizo identitete. Nič čudnega torej, da se je drugi album Protection pojavil šele tri leta kasneje, po veliki zaslugi Nelleeja Hooperja, njihovega starega sodelavca in prijatelja, ki se je ponudil, da producira album in organizira snemanje. Za ceno, seveda. Do takrat se je že uveljavil kot velik producent. Skupina se je uspešno pregrupirala v še močnejši postavi, okrepljena tudi s solo izdajami dveh pomembnih izvajalcev, ki sta rasla iz Massive Attack: Trickyja in skupine Portishead. Tako je bila dokončana sveta bristolska trip-hop trojica, ki sama zase trdi, da to nikakor ne more biti. Na vokalih sta se skupini pridružila še Tracey Thorn iz dua Everything But The Girl in do tedaj neznana pevka nigerijskega rodu, Nicolette. Tracey je odpela komada Protection in Better Things, ki ju je sospisal njen običajni glasbeni partner Benn Watt (EBTG), Nicolette pa lahko slišimo v Three in Sly. Massive Attack so jo povabili zaradi njene solo plošče Now Is Early, ki jo je posnela pod vplivi londonskega jungle in tehno ozadja. Seveda sta tudi ti dve pevki Massive Attack kasneje zapustili. Nicolette se je sedaj prebila do založbe Talkin’ Loud, Tracey pa še naprej deluje pri EBTG.

Protection je zvenela še močneje in bolj samozavestno kot Blue Lines. Tudi prodajala se je v več kot milijonski nakladi. Uporabljenih je bilo manj semplov, to je peljalo k izredno uspešni živi turneji, na kateri so menda igrali tudi peturne koncerte. Istega leta je izšla No Protection (Massive Attack vs. Mad Professor), predelana dub verzija albuma Protection, pod remiksološko taktirko londonskega dubovskega producenta Mad Professorja, ki je ukrepal s precej radikalnimi posegi. Nekateri pravijo, da je No Protection celo boljša od originala, vsekakor pa so Massive Attack ostali zvesti dubovskim koreninam, čeprav je bilo slišati, da No Protection zveni, kot bi prihajala z drugega planeta. Na naslovnici so v manga maniri narisani vsi člani skupine, ki jih napadajo Mad Professor in različne nindžaste pošasti. Skupino je istočasno zapuščal tudi Tricky, ki se je sicer še pojavil na komadu Karmacoma, na ploščo pa niso uvrstili njegovega Aftermath, ker je bil preveč radikalen in je njihov že radikalen zvok še dodatno potenciral. Trickyja je motil prepočasen tempo dela v skupini in trmoglavost originalnega tria. Daddy G je nekoč rekel, da so lahko srečni, ker so sodelovali s tako talentiranim človekom, kot je Tricky, čeprav je bil včasih precej nadležen. Na naslednji izdelek skupine smo morali spet počakati tri dolga leta.

Lani je izšel singel Risingson, ki je promoviral njihov nastop na festivalu Glastonbury, pomenil pa je skoraj radikalno spremembo zvoka Massive Attack. Skupina je z Blue Lines in s Protection postala tako vplivna in pomembna, da je to začelo vplivati na njihova vsakdanja življenja. Postali so pop zvezdniki. Risingson je serviral dva komada s temnejšim, mračnejšim zvokom in s težjimi besedili. Skupina je težko pričakovan tretji album Mezzanine pripravljala v novem studiu, izšel pa je aprila letos. Tokrat niso snemali skupaj, ampak vsak zase, ob različnih urah. Glasbeno se 3D, Mushroom in Daddy G preprosto niso mogli več prenašati in ubrati skupne poti. Pravijo, da se zunaj studia sicer odlično razumejo, le da ne smejo govoriti o glasbi. Zato tudi taka mračna, konfliktna in trda nota, ki preveva celoten album. Na vokalih najdemo Liz Frasier iz skupine Cocteau Twins, s katero so Massive Attack hoteli sodelovati že od Blue Lines naprej. Pridružila se ji je še Sara Jay, obe pa prihajata iz rockovskega ozadja, v nasprotju s prejšnjimi pevkami, ki so pripadale plesno usmerjenim scenam. Na vokalih je ostal še vedno fenomenalni Horace Andy, čeprav v malce nenavadni vlogi. Mezzanine namreč ni več strogo elektronska plošča, semplov je še manj kot na Protection, zato pa so v snemalnem procesu že od samega začetka uporabljali žive glasbenike. Na nekaterih mestih so izrazito poudarjene kitare, ki nadgrajujejo že dobro znano programiranje tolkal in zajetnih basov. Massive Attack so, kljub zatrjevanju, da ne sprejemajo zunanjih vplivov, zapadli mračnejšemu zvoku, ki ga trenutno prakticirajo skoraj vsi bristolski producenti. Portishead in Tricky so naredili izrazito temačne zadnje plošče, prav tako se v to smer obračajo junglisti kot DJ Krust. Ploščo je spremljala obsežna promocija, nekaj dni pred izidom ste lahko vse komade plošče poslušali tudi na njihovi spletni strani.

Mezzanine je tisto obdobje, ko se občutek prejšnje noči zamenja z občutkom naslednjega jutra. Massive Attack so tam očitno preživeli zadnja tri leta. Spremenile so jih obsežne turneje, ki so jih po glasbeni plati sicer peljale naprej, ohromile pa so jih kot človeška bitja, odtujile od Bristola. Massive Attack so še kot Wild Bunch sprožili obsežno bristolsko plesno orientirano sceno, ji dali priložnost dihati in se razviti do sedanjega vplivnega položaja, ko so bristolski glasbeniki zaželeni gosti vsake večje založbe. Ampak vedno so se od te scene oddaljili in jo prehiteli, ne da bi jo dejansko zapuščali. Massive Attack povsem preprosto ljubijo Bristol in ga ne bodo za nobeno ceno zapustili. Mezzanine ni zamorjen album, je pa drugačen od Protection, kot je bil ta drugačen od Blue Lines. Massive Attack so bili vedno pod pritiskom, da morajo biti boljši od prejšnjega albuma, da se ne bi ponavljali. Mezzanine je prerasla Blue Lines in Protection, kjer so se Massive Attack zgolj igrali z zvokom, kjer so eksperimentirali in preskušali sposobnosti studijske opreme. Še vedno se zavedajo, da morajo ostati inovativni, izgubila pa se je igra, v kateri so prej tako uživali. Če hočemo izvedeti, kako se bodo Massive Attack izvlekli iz tokratnih osebnih težav, moramo počakati do naslednjega albuma. Ko bo pač prišel (in če sploh bo). Vmes pa lahko mirno prisluhnejo (prisluhnete), kaj počne naslednja generacija, ki je zrasla na Wild Bunch ‘warehouse’ zabavah in ob obilici basov, ki so se valili iz zvočnikov.

Jure Matičič