42 belih fižolčkov Maje Delak

Vsi, ki so povezani s slovenskim sodobnim plesom, poznajo Majo Delak. Plesalko, koreografinjo (čeprav to prizna le s težavo), eno najbolj dinamičnih članic Društva za sodobni ples in najzaslužnejšo pobudnico za ustanovitev prve šole za sodobni ples. Od leta 1986 do danes si je nabrala zavidljivo bero plesnih in odrskih izkušenj.

Na oder je stopila s plesno skupino Kazina, kasneje je ustanovila jazzovsko baletno skupino Ekstrem, plesala v Faričevem Vzhodnem plesnem projektu in v Plesnem Teatru Ljubljana. Zadnjih pet let smo jo občudovali v koreografijah Iztoka Kovača in skupini En-Knap. V prvem samostojnem solu Manifestacija Introverta je na oder povabila hrvaška glasbenika: pevko in skladateljico Tamaro Obrovac in tolkalca Kruna Levačića. Njen solo sta navdihnili dve ženski: francoska kiparka Camille Claudel in njena bosanska baka.

Povej mi kaj o babici.

Moja baka je umrla avgusta 1995, v času, ko sem se pripravljala na premiero prve solo predstave. Zaradi vojne v Bosni se nisva videli precej časa. Njena smrt je bila zame velik šok, ki je name tako močno deloval, da sem ji posvetila del sola. V mojem življenju je imela prav posebno vlogo. Vedno me je vleklo k njej, všeč mi je bilo tamkajšnje razpoloženje in živahnost. Vedno je bilo toliko sladic. In ves čas so zate nekaj kuhali. Nenehno se pogovarjajo in pijejo kavo... Počutila sem se kot v pravljici. Včasih sem prišla tja v stresu, potem pa sem vstopila v njihov svet, ki je tako čist in nedotaknjen. Najin odnos je bil tako močan tudi zato, ker sem bila v družini edini otrok, ki ji je bil podoben, po videzu in značaju. Obe sva bili zelo čustveni, trmasti... Ko sva si nekaj zapičili v glavo, sva bili pripravljeni to izvesti, tudi če bi svet padel iz tečajev. Pri petih letih, preden smo se preselili v Ljubljano, sem pri baki živela več kot pol leta. Tega obdobja se še vedno povsem jasno spominjam. Najinih sprehodov, obiskovanja prijateljev. Všeč mi je njihov način življenja. Spomnim se preprog po tleh in posedanja na malih pručkah v njeni bližini. Del, kjer v solu uporabljam fižolčke, je prav tako povezan z njo. Dve leti pred smrtjo me je naučila prerokovanja s fižolčki. Toda nikoli mi ni hotela povedati, kakšna bo moja prihodnost. Ves čas sem rinila vanjo, naj mi vendar pove kaj me čaka, še posebej, ker sem bila takrat tako obupno in nesrečno zaljubljena... in hotela sem vedeti, ali bom dobila tega fanta...

Torej znaš tudi ti prerokovati?

Malo sem že pozabila. Spomnim se, da potrebuješ 41 ali 42 fižolčkov. Neenakomerno jih razdeliš po mizi in potem menjaš položaje. Iz tega, kako so postavljeni na koncu, lahko napoveš prihodnost. Kasneje mi je babica priznala, da v resnici sploh ne zna prerokovati. Ponavadi je fižolčke postavljala sorodnikom in prijateljem, ki jih je dobro poznala, tako, da je bila njena vloga bolj psihoterapevtske narave. Ko mi je to povedala, sem bila razočarana in jezna, ker mi je porušila košček sanj, razblinila del čarovnije, ki jo je obdajala. Dobro se tudi spomnim, da sem vedno, ko sem zapustila Kakanj, vasico, kjer je živela, vsaj pol ure neutolažljivo jokala. In tudi ona je jokala. Predstavljaj si - ženska pri petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih, ki vedno joče, ko odhajaš... Vedno mi je bil blizu njihov neomajen duh, način razmišljanja, lahkotnost in način komunikacije. V sebi imajo nekaj posebnega, ti bosanski ljudje.

Kot plesalka si šla skozi različne faze in tehnike. Mi lahko opišeš pot in najpomembnejše faze, ki so vplivale na tvoje današnje delo?

V baletno šolo sem vstopila zelo mlada. Pri dvanajstih sem bila že v šestem razredu, to je pomenilo, da sem bila štiri leta mlajša od priporočene starosti. Balet mi je veliko pomenil, z njim sem bila povsem zasvojena. Čeprav sem vztrajno ponavljala, da ne bom nikoli balerina ali plesalka. Verjetno zato, ker mi, tako mladi, ni bilo povsem jasno, kaj tam sploh počnem. Spomnim sem, da sem bila nesrečna, ker si nisem mogla zapomniti kombinacij in imen baletnih korakov. Med poukom sem večkrat jokala, ko sem morala sama odplesati kombinacijo, na primer kak baletni adaggio. Že po prvem grand-plieju se nisem spomnila več, kako se kombinacija nadaljuje. Še preden sem naredila prvi plie, sem vedela, da bom po njem obstala kot vkopana in začela jokati. In ponavadi se je tudi zgodilo. Bala sem se tudi baletnega učitelja.

Videti je, da je bila tvoja baletna izkušnja dokaj travmatična. Zakaj si se sploh vpisala k baletu?

Kot otrok sem bila nenehno v gibanju. Zato so starši sklenili: "Ker ima toliko energije, bi bilo morda dobro, če jo kam usmeri. Drugače bomo umrli." In takrat mi je bilo všeč. Kljub vsemu baleta nisem doživljala kot frustracijo. Šele zdaj mi je jasno, da sem v tistih letih izkusila mnogo strahu. Ampak še vedno sem prepričana, da je bil zame to dober način za začetek ukvarjanja s plesom. Kasneje sem imela probleme z zdravjem. Telo ni več zdržalo naporov, in šolanje sem morala prekiniti. Naslednja štiri leta se nisem vpisala na baletno šolo samo zato, ker sem hotela, da me spet uči moj stari baletni učitelj. Četudi sem se ga tako zelo bala... Hotela sem samo njega. Zdi se, da sem bila odvisna od avtoritete. In moram priznati, da se ta izkušnja v mojem življenju kar nekako ponavlja...

Kasneje, ko sem prvič videla film Street Dancing, sem v trenutku vedela: "Tako hočem plesati!" In se nemudoma vpisala k jazz baletu. V plesni šoli Kazina me je Mojca Horvat takoj sprejela v skupino. V tistem času sem počutila, kot da obvladam vse, svet je bil moj. Bila sem polna sebe. (smeh...) Pri tej izkušnji je bil najpomembnejši občutek osvobajanja. Telo je postalo bolj sproščeno in elastično, naučila sem se nastopati na odru. V treh ali štirih letih sem imela s Kazino več kot 200 nastopov. Ogromno smo gostovali, po Sloveniji, po hrvaški Istri... Na odru sem vse bolj zgubljala strah pred napakami ali pred tem, da bom pozabila kombinacijo. Po koncu sodelovanja s Kazino sem skupaj z nekaj jazzovskimi plesalci ustanovila skupino Ekstrem. Odločili smo se, da bomo izpopolnili plesno tehniko. Takrat sem se ponovno vpisala na baletno šolo. Kar nekaj let sem resno pilila plesno tehniko in obiskovala tri do štiri "klase" dnevno, vse, kar je bilo v Ljubljani takrat na voljo. (Op.: "klas"/"class" je priprava in ogrevanje plesalčevega telesa z učenjem določene plesne tehnike pod vodstvom plesnega pedagoga - običajno traja uro in pol na dan.) To je bilo obdobje, ko sem se povsem posvečala delu s telesom. Čeprav sem obiskovala tudi klase sodobnega plesa, moram priznati, da v začetku nisem čutila pravega zadovoljstva. Zdelo se mi je, da mi sodobni ples ne more ponuditi več, kot sem dobila s tehniko jazz baleta. Kot osebnost se nisem bila pripravljena odpreti. Na tihem sem čutila odpor do sodobnega plesa, ker nisem razumela, zakaj sploh gre, nisem ga čutila v telesu. Kasneje sem se pridružila PTL. Tam sem imela priložnost, da sodelujem z gostujočimi koreografi, ki so vodili plesne in plesno-gledališke delavnice. Postavili so mi ogromno novih vprašanj... Do takrat je zame veljalo, da "A" pomeni "A", ki ga natančno tako ponoviš. Nisem poznala "A-ja" z malo začetnico, kaj šele "ABCD". Spet sem se počutila frustrirano. Ponovno sem morala skozi mučno izkušnjo prestrašene deklice pri baletu. Trdno sem bila odločena, da se moram teh občutkov znebiti, zato sem se zagrizla v delo. Takrat je v PTL učil Arthur Rosenfeld (nekdanji plesalec Pine Bausch), ki mi je 'razfukal' celotno percepcijo. Nikakor nisem mogla dojeti, kaj hoče od mene. Čeprav sem se zavedala, da je tisto, česar ne razumem ali nočem razumeti, skrito globoko v meni. V tistem obdobju sem spoznala tudi Iztoka Kovača, ki me je povabil v plesno predstavo 4X4. Navdušila me je "sočnost" njegovih gibov, pri njem je gibanje dihalo. To je bilo blizu mojemu telesu. Bila sem očarana. Sodelovanje z Iztokom me je spodbudilo, da se poglobim v sodobni ples, čeprav sem do njega še vedno gojila kar nekaj predsodkov. Končno me je sodobni ples posrkal vase. Spoznala sem, da moram nadaljevati v tej smeri. Po opravljeni avdiciji sem odšla študirat v Francijo, na akademijo za sodobni ples v Angers. Enoletno šolanje je bilo zame izjemna izkušnja. Seznanila sem se z butoh plesom, indijskim plesom, učili so me odlični pedagogi, ki so prihajali iz skupin Pine Bausch ali Catherine Diverres. Dobila sem ogromno informacij. Po koncu šolanja v Angersu sem v Parizu obiskovala tudi igralski studio Metode. V Parizu sem spoznala tudi Marka Tompkinsa. Njegova delavnica je bila ena od prelomih izkušenj v mojem življenju. Pri tem ni šlo toliko za osebni stik z Markom. Kot človeka in ustvarjalca ga namreč nisem povsem razumela. Toda stvari, ki jih je na delavnici od nas zahteval: iskrenost, predanost, določena samodisciplina, so pomenile nekakšen ključ za moj nadaljnji umetniški razvoj. Mark je znal spodbuditi plesalca in v njem sprožiti vprašanja. To je spet stvar avtoritete, vendar to pot v dobrem pomenu. Od Marka sem se ogromno naučila, prav tako tudi od Julyena Hamiltona. V tistem času sta mi odprla oči za iskanje lastne poti, za odločitve, kako pristopiti k delu, kako ga nadaljevati. Ko sem se vrnila v Ljubljano, sem se pridružila skupini En-Knap, s katero še vedno sodelujem. O tem obdobju težje govorim, ker do njega nimam nikakršne distance.

Leta 1995 si predstavila prvi solo Manifestacija introverta, s katerim še vedno gostuješ. Ali nameravaš z njim še veliko nastopati?

Predstavo nenehno spreminjamo. Predvsem zato, ker pozabim koreografijo - morda ne toliko improvizirane dele, zagotovo pa kombinacije. Zato je po vsaki obnovitveni vaji predstava nekoliko drugačna. Do danes smo pripravili že tri različice tega sola. Dokler bomo čutili (op.: pevka Tamara Obrovac in tolkalec Kruno Levačić), da še vedno obstaja nekaj, kar nas v ustvarjalnem smislu druži, bomo predstavo obdržali pri življenju. Prvo različico sola bi lahko označila kot natančno, iskreno in zelo odprto. Počutila sem se, kot da hodim naokrog z geigerjevim števcem, nekoliko nervozno - vse se je premikalo. Takšna je bila tudi komunikacija med nami. Stvari nismo znali dobro artikulirati, skupni jezik smo šele iskali. V drugi različici smo vsi trije odvrgli del formalnega vokabularja. Čutila sem, da potrebujem improvizacijo, to je bilo ravno v času, ko smo z En-Knapom končali Zakonitosti kobre, ki je zelo natančna in jasno strukturirana predstava. Čutila sem potrebo, da ta občutek nekako razbijem. Obnovitvenih vaj sem se zelo veselila, čeprav mi ni bilo povsem jasno, kam me bo improvizacija pripeljala. Sola sem se lotila brez distance. V tretji verziji sem poskušala povedati, o čem solo govori. Po improvizacijah v drugem solu sem prišla do točke, kjer sem si zaželela več izraznosti. To je nekaj, kar sem vedno skrivala. Zdaj čutim, da moram pripovedovati zgodbe.

Kaj pa tvoj prihodnji projekt?

Za naslednjo sezono mi je Uršula Cetinski ponudila koprodukcijo s Cankarjevim domom. Vsakič, ko se lotim koreografije, me je stoodstotno strah. Težko sprejemam odgovornost in odločitve. Strah me je na umetniški in izrazni ravni. Prav tako se bojim odpreti kot osebnost. Zame je to zelo občutljivo področje. Ko je ustvarjalni proces končan, moraš predstavo odpreti, v fazi priprave pa se moram povsem zapreti v projekt. Ponavadi moram skozi velike agonije. Vse skupaj je podobno mojemu odnosu do avtoritet: moram se spustiti v izkušnjo in korak za korakom ugotoviti, kaj mi prinaša.

Je agonija manjša, če nastopaš kot plesalka?

Seveda. Kot plesalka lahko počnem to, kar vem, da mi najbolj leži. Pri koreografiji pa nimam veliko izkušenj. Sola nekako ne štejem za koreografijo. Zame je solo le določena izjava plesalca. Nekakšna razglasitev neodvisnosti. Predvsem gre za to, koliko si upaš odpreti individualnost in osebnost. Ne da bi bil pri tem preveč intimen. Biti oseben, je zame težko.

Iz te perspektive bi lahko kar precej predstav označili za "izjavo plesalca", ne pa za koreografijo. Kje je pravzaprav razlika?

Res je, tu stvari niso povsem jasne. V klasičnem baletu ter tudi v začetkih sodobnega plesa je bil koreograf glavna zvezda predstave. Danes so zvezde vse bolj plesalci. Oni so tisti, ki naredijo predstavo kvalitetno. Kot plesalec imaš možnost, da delaš napake. Delo lahko opraviš dobro ali slabo, vendar za napake nisi odgovoren. Kot koreograf moraš delati z ljudmi. Znati jih moraš spodbuditi, vedeti moraš, kako jih boš uporabil v zgodbi. Te izkušnje nimam. In to je razlog za mojo trenutno agonijo.

Kakšen bo tvoj odnos do plesalcev?

Čeprav še nisem povsem odločena, mislim, da pri novem projektu ne bom delala s plesalci, temveč z igralci in drugimi umetniki. Tudi če bom delala z drugimi ljudmi, me še vedno zanima lasten umetniški razvoj. Zato bom v predstavi tudi sama na odru. Predvsem bi rada dosegla, da bo ustvarjalni proces stimulativen. Izbrala bom ljudi, ki jih, tako kot mene, zanima raziskovanje in izgradnja lastne odrske osebnosti. Vprašanje, ki se pri tem pojavi, je podobno, kot pri delu s Tamaro in Krunom: kaj nas druži in kako stvari povezati, da bo nastala zanimiva predstava? Nočem postavljati koreografiranih gibov ali graditi izraznega besednjaka. Trenutno me to ne zanima. Želim si delati z ljudmi, ki so na isti ravni. S tem ne mislim na ravni v pomenu vrednostne sodbe, temveč na sodelovanje z ljudmi, ki jih pri ustvarjalnem delu zanimajo podobna vprašanja. Nočem iskati velikih zgodb. Ali delati zgolj iz potrebe po plesnem samodokazovanju. To poglavje sem že večkrat obdelala. Morda celo prevečkrat: delo s plesalci, razvijanje njihovih gibalnih sposobnosti... V svoji predstavi tega nočem ponavljati.

Za novo predstavo še nisi izbrala sodelavcev. Kakšne naj bi bile njihove kvalitete? Boš pripravila avdicijo?

Nikakor. Verjetno bom izbrala ljudi, ki jih dovolj poznam in znam razbrati, kaj so njihove energije in kvalitete. Ljudi, ki se jih želim dotakniti. Zame je pomembno, da se v telesnem stiku z njimi dobro počutim, seveda ne mislim na zunanjost, temveč na fizično prisotnost: kako se gibljejo, kako hodijo, kakšne napetosti imajo v telesu, kaj jih zanima...

Videti je, da je vidik sodobnega plesa zate vse manj pomemben.

Sodobni ples je moja izobrazba. Od tam prihajam, čeprav priznam, da sem gibanja že rahlo sita. Čeprav je moj solo gibalna predstava, me vse bolj vleče proti besedam, igri.

Te besede zvenijo nekoliko čudno iz ust nekoga, ki velja za enega najaktivnejših članov Društva za sodobni ples in pobudnika prve šole za sodobni ples v Sloveniji. S tem v zvezi me še zanima, kakšen se ti zdi položaj sodobnega plesa v Sloveniji?

Položaj sodobnega plesa v Sloveniji? Ne vem čisto dobro, kje bi sploh začela. Nedvomno je velik problem pomanjkanje kakršne koli plesne institucije. Prav tako ni nobene šole za sodobni ples - čeprav so izobraževalni program za srednjo stopnjo prejšnji teden uradno potrdili. Vendar bo minilo vsaj še nekaj let, preden bo ta šola odprla vrata in ponudila kvalitetno izobraževanje. Trenutno so možnosti za kvalitetno plesno izobrazbo pri nas izredno slabe. Glede prvega dela tvojega vprašanja pa moram povedati, da poskušam ustvarjalno delo in umetniško rast ločiti od problemov, povezanih s socialnim in institucionalnim položajem sodobnega plesa. Moji ustvarjalni pogledi so podvrženi hitrim spremembam. V dveh tednih bom o novem projektu morda mislila povsem drugače. Mogoče si bom premislila in se lotila čisto plesne predstave. Čutim, da pripadam temu krogu ljudi, in če ne drugega, se srečujemo vsaj na klasih. Mučijo nas podobni problemi, zato moramo nastopati skupaj in izboljšati splošne razmere v sodobnem plesu. V to sem trdno prepričana. Prav tako verjamem, da bomo uspeli, čeprav bo potrebno kar nekaj časa. Morda bodo spremembe prišle prepozno za mojo generacijo, vendar so na srečo za nami še drugi. Stari so dvajset let in pripravljajo prve projekte. To deluje name izredno spodbudno. Samo upam lahko, da ne bo prišlo do generacijskega zastoja. Koreografi, kot so Iztok, Matjaž in Sinja, se še vedno borijo s problemi, s katerimi se srečujem tudi sama, čeprav sem druga generacija. To se mi ne zdi prav. Če večje in priznane skupine ne bodo dobile možnosti institucionalizacije, bo za mlajše vse manj priložnosti za normalen razvoj. Če samo pogledam generacijo, ki prihaja za mano, kaj jim sploh še preostane? Za prve projekte ne morejo dobiti niti minimalnih sredstev. To so, na kratko, razlogi, zakaj se mi zdi tako zelo pomembno, da poskušamo narediti okolje bolj "ekološko" in plesalcem prijazno.

Kako vidiš svojo bodočnost? Kaj so tvoje prioritete?

Vsako leto vsaj dva meseca počitnic! (smeh) O razvijanju dela sem nekaj povedala že prej. Druga pomembna zadeva je nadaljevanje dela v zvezi s šolo za sodobni ples. S tem se ukvarjam že od leta 1994. Tretje je moje delo kot plesalka: sem sodi sodelovanje z En-Knapom, pa tudi moje lastno delo. Seveda, dokler bom lahko vse te stvari usklajevala. Prav tako me privlači gledališče. Vse bolj me vznemirja uporaba besed in govora. Čutim, da moram spregovoriti. Povedati zgodbe. Ko spregovoriš, postane gibanje zelo konkretno, realistično, v bistvu: zelo preprosto.

Koen Van Daele in Sabina Potočki