Irski Seisiún '98

Letos aprila sem se udeležila mednarodne delavnice irske glasbe, Seisiún '98, ki jo je organizirala Glasbena mladina Irske. Želeli so izpeljati mednarodno srečanje mladih glasbenikov, ki bi se za teden dni poglobili v irsko tradicionalno glasbo in doživeli z glasbo povezane družabne dogodke, kot so pevsko srečanje, skupinski ples in jam session z lokalnimi godci.

Vse to v delu Irske, ki je še posebej znan po tradicionalni glasbi in velja celo za zibelko irske tradicionalne glasbe: v mestecu Ennis v pokrajini Clare na zahodnem bregu otoka, v bližini večjega mesta Limerick, štiri ure vožnje z avtobusom iz Dublina. In načrt so izredno dobro uresničili. Povabili so mlade glasbenike, ki so se želeli učiti peti ali igrati irsko tradicionalno glasbo na gosli, piščalko (tin whistle) in na bodhrán, kot rečejo posebnemu irskemu bobnu, ki ga z eno roko podpiraš in na hrbtni strani opne s premikanjem dlani spreminjaš višino zvoka, z drugo roko pa s palčko na različne načine udarjaš po opni. Izbrali so nas po pisno izraženem zanimanju za irsko tradicionalno muziko, znanju angleščine in mladosti – ta je bila načeloma omejena (izkazalo se je, da res zgolj načeloma) do starosti 25 let.

Tako se je v soboto, 11. aprila popoldne, na letališču v Dublinu zbrala pisana 28-članska druščina mladih z Irske, Norveške, Švedske, Madžarske, Poljske, Hrvaške, iz Nemčije in Belgije ter ena Slovenka. Skupina je bila zelo heterogena tako po glasbenem znanju kot tudi po pričakovanjih. Po štirih urah zibanja v razmajanem avtobusu in uživanja slikovite irske pokrajine, kjer se je v nekaj minutah popolnoma stemnilo in začelo deževati, potem pa se po nekaj dolgih trenutkih popolnoma razjasnilo in je sonce žgalo kot za stavo, veter pa bril kot pri nas na Krasu, nam je bilo jasno, da je pred nami pester teden. Namestili smo se v pomanjkljivo opremljenem, a po svoje zelo domačem youth hostelu, kjer so nam cele noči dovolili muzicirati v kadilnici. Dneve smo preživljali v glasbeni šoli. Na voljo smo imeli veliko sob za vadbo, za skupne in individualne projekte. Vodili so nas pristni irski godci: Frank Whelan, Robbie McMahon, Brian Prior in Michael O'Connell. Smisel učenja je bil predvsem v posnemanju njihovega načina igranja in petja. Po notah se lahko melodij nauči vsak, bistveno pa je ujeti tisto, kar sem v tej glasbi sama dojela kot nekakšno krhkost, mehkost, subtilnost. Vsak večer so nas obiskovali zanimivi gostje, prvi večer mlada skupina Turas s concertino, buzukijem in bodhranom, drugi večer izvrstni, v tem delu Irske zelo čislan dudač (igra na posebne irske Uillean pipes, pri katerih s komolcem stiska meh, s katerim dovaja zrak v dude) Kevin Murray, tretji večer odlični bajalec (storyteller) Eddie Lenihan, ki nam je z zgodbami o duhovih in drugih prikaznih pošteno nagnal strah v kosti… Pri obveznih romanjih po lokalnih pubih (najbolj priljubljen v Ennisu se imenuje Cruises), kjer so se dogajali zanimivi ad hoc koncerti, smo se včasih lokalnim godcem pridružili tudi udeleženci Seisiuna '98.

V sredo ob pol devetih zvečer smo se znašli v nekakšni Festivalni dvorani (po irsko Cois na hAbhna) z jigi, polkami in reeli v živo. Tu smo se pridružili domačinom, mladim, starim in tistim vmes, pri plesu. Pravila teh družabnih plesov (Céilí, set dancing) so natančno določena, pleše se v skupinah po osem, pari se izmenjujejo po določenem zaporedju, vendar pa je možnih nešteto variacij, od zelo preprostih začetniških korakov do lahkotnega poskakovanja, ki je včasih že čisto pravi step. Ko si bend privošči odmor, postrežejo plesalcem s čajem, kavo in s trikotnimi puhastimi sendviči. Povezovalec zbija šale in razpoloženje je res sproščeno. Nekaj po polnoči se plesalci in godci razidejo, saj je že četrtek in bo treba kmalu v službo in šolo.

Naš tutor za petje, Robbie McMahon, izredno zabaven in živahen starejši gospod, odličen pevec, nas je povabil na vsakomesečno pevsko druženje pevcev, ki jih tam očitno res ne primanjkuje: v štirih urah so se vsi komaj zvrstili. Kot gostje smo tudi mi, internacionalci, zapeli vsak svojo pesem. Stvar poteka takole: med pol deseto in deseto vsi, ki jih zanima, do zadnjega kotička zasedejo veliko sobo nekega puba na O'Connell Street. V kaminu prasketa ogenj, udobno se namestijo, pestujoč vsak svojega guinnessa. Povezovalec daje besedo različnim pevcem ter skrbi, da stvar nemoteno poteka. Posebnemu gostu, tokrat je bila to pevka ene od neštetih irskih skupin, pripade vsaka deseta pesem, stalni udeleženci in prišleki, ki se prijavijo k petju, imajo eno priložnost, da se izkažejo, legendam je dovoljeno zapeti tudi dve ali celo tri pesmi. Za intermezzo vskoči še kakšen zabavljač ali pripovedovalec zgodb. Pesmi so praviloma zelo dolge. Balade, ki so tragične ali duhovite, smešne ali lepe. Veliko ljubezenskih zgodb. Pa zgodb o sinovih, ki so odšli v Ameriko. O spominih na mladost. Poslušalci se smejijo, krohotajo, so tiho kot miške, včasih potočijo kakšno solzo, bučno ploskajo. Kdor ne razume besedila, to je pri nekaterih pevcih oteženo zaradi narečnih posebnosti, je zelo prikrajšan. Pesmi v staroselski irščini skoraj ne pojejo, ker le redki sploh govorijo irsko. Melodije so vedno enoglasne, vanje pa vpletajo najrazličnejše okraske, to daje vtis zapletenosti. Najbolj me je prevzelo onomatopoetsko produciranje raznih glasov, posnemanje inštrumentov ali živali, po angleško lilting, ki ga vpletejo v pesem kot refren ali pa je samostojna mojstrovina. Opolnoči naredijo odmor, v katerem postrežejo z belimi puhastimi sendvički s šunko in sirom. Potem se petje ob guinnessu nadaljuje do pol dveh zjutraj, ko se pevci kramljajoč razidejo.

En dan je bil namenjen izletu v bližnjo okolico, ki slovi po naravnih znamenitostih. Na 100 kvadratnih miljah apnenčastega območja The Burren, kjer vlada kraški režim podtalnic in jam, naletiš na posebno vegetacijo, mirna jezera, strme pečine, zelene potke, pa tudi na ostanke starih civilizacij: dolmene, kamnite oboke, prastare cerkvice, visoke križe, grobnice, samostane, ostanke gradov in svete vodnjake. Malce vožnje naprej smo se znašli na Cliffs of Moher, mogočnih pečinah, v katere se nekje globoko spodaj zajedajo divji valovi Atlantskega oceana. Tudi tukaj se najdejo godci in pevci, ki nastavijo klobuk mimoidočim turistom.

Zadnji večer bivanja v Ennisu smo v ogromni dvorani glasbene šole priredili koncert za prebivalce Ennisa. Udeleženci smo skupaj in v manjših skupinah zaigrali nekaj irskih viž, vmes je vsak odigral še kaj iz domače dežele, in pri izvajanju večglasja smo si pomagali med seboj.

Najbolj od vsega sem pri srečanju cenila sproščenost, ki je vladala med udeleženci in med našimi mentorji. Nihče ni bil vezan le na en inštrument, vsakdo se je lahko kadar koli pridružil drugi skupini ali pa odšel vadit solo. In vsi smo kar srkali znanje drug od drugega, obsedeno snemali francoske, madžarske, norveške, slovenske viže in pesmi. Preden smo se spet raztepli po svetu, smo v lokalni trgovini z irsko glasbo razgrabili bodhrane, flavte in zgoščenke. Paul, ki nas je učil flavto, prisega na The Bothy Band, ki je deloval v sedemdesetih letih, pa na fidlerja Martina Hayesa, ki je doma prav v tem delu Irske. Produkcija irske glasbe, bolj in manj kvalitetne, je zelo razvejena. Poleg lokalnih junakov se v glasbenih trgovinah, predvsem v tistih bolj turistično usmerjenih, trenutno blešči najnovejši izdelek skupine Clannad, Landmarks.

Katarina Šetinc