Vroča Propellerheads

Nekateri prisegajo na britpop, drugi na drum and bass. Propellerheads (v kalifornijskem slengu drugo ime za računalniškega obsedenca) ponujata nekaj vmesnega, novega, boljšega in še bolj nekonvencionalnega. To pove že naslov njunega prvega albuma Decksanddrumsandrockandroll. Decks zato, ker Alex Gifford in Will White za glasbene ekscese uporabljata štiri gramofone; drums zato, ker so tudi bobni sestavni del njune opreme; in rockandroll zato, ker je najpogostejši izgovor vseh, ki producirajo kakršno koli glasbeno “sranje”, da je vse skupaj le rock’n’roll.

Vendar to nikakor ne pomeni, da je glasba angleškega dueta iz Batha “sranje”. Daleč od tega. Didžeji ju po pravici kujejo v zvezde, vse odkar sta 1. aprila 1996 izdala prvi EP Dive! Da ne gre za kakšno poceni prvoaprilsko šalo, so se lahko prepričali tudi ljudje, odgovorni za marketing pri znani tovarni športne opreme Adidas. Propellerheads sta jima dovolila njuno prvovrstno ekstravagantno hip hop-tehno-drum in bass mešanico uporabiti za reklamne oglase. In tako so se zvoki prvovrstnega in inovativnega žanra razlegli po vsem svetu.

Tisti, do kogar do tedaj ni segel glas o dveh “odštekanih” tipih, ki pridno in uspešno uporabljata gramofone in bobne, je lahko le z odprtimi usti na televiziji spremljal njun videospot za pesem History repeating s Shirley Bassey za mikrofonom. Vprašanje, kaj je koga bolj očaralo – ali prvorazredna in občudovanja vredna diva miss Bassey ali prečudna glasbena mojstrovina. Ali pa morda dejstvo, da sta fanta v štiriminutnem komadu uspela združiti tako mogočno in spoštovanja vredno dediščino zlatih šestdesetih let, ki jo pooseblja Basseyjeva, in današnjo bolj ali manj postano dance in hip hop sceno, za katero se je zdelo, da nas ne more več kaj prida presenetiti. Pomota: Alex Gifford in Will White sta presenetila v vsakem pogledu.

SINTEZA ŽANROV

Ni naključje, da večina njunih izdelkov spominja na glasbo iz filmov, posnetih v šestdesetih in sedemdesetih letih. Gifford priznava, da so nanj poleg hip hopa osebno močno vplivali skladatelji, kot so Lilo Schifrin, Bernard Hermann, John Barry, Henry Mancini in Michele Legrand. Njihova filmska glasba je še danes pojem v filmski in glasbeni industriji, kultnosti teh stvaritev pa kajpak ne gre oporekati, še posebej, če se spomnimo na Johna Barryja in njegove nepozabne glasbene podlage za filme o slavnem agentu 007, Jamesu Bondu, v katerih je prav gotovo najbolj sijala miss Basseyjeva (spomnimo se uspešnic Goldfinger (1964) in Diamonds are Forever (1972)).

David Arnold, sodobni skladatelj in avtor mnogih filmskih soundtrackov, je že vedel, zakaj je povabil Propellerheads k sodelovanju pri odličnem projektu Shaken not Stirred: The David Arnold 007 Project, izdanem lani; projekt je nekakšna kolekcija priredb najbolj znanih odlomkov in pesmi iz bondovskih filmov, ki jih je skupaj spravilo nekaj ribic iz današnjih pop alternativnih vod. Naša junaka sta prispevala tipično propellerheadovsko On Her Majesty’s Secret Service, iz katere je razvidno, da se fanta v tovrstnih filmsko glasbenih vodah počutita kot doma. Nič čudnega torej, da njuno glasbeno ustvarjanje ves čas spremlja fiktivna filmska slika, iz katere potem reproducirata zvoke. Kot je medijem zaupal Gifford, se trudita narediti “filmsko glasbo brez filma” - in to jima za zdaj odlično uspeva.

Njuni napeti glasbeni kolaži zbujajo v poslušalcu željo po vizualizaciji zvokov, ki odsevajo izvrstno mešanico različnih glasbenih žanrov. To spet ni naključje, saj Giffordovo zanimanje za vse prej omenjene skladatelje temelji tudi na nenehnem mešanju posameznih glasbenih zvrsti. “Ta dela so bila napisana v času pomembnih križanj glasbenih žanrov. Po eni strani so bila napisana tradicionalno posebej za orkester, hkrati pa so se v tistem času porajali prvi zametki funka, ki so ga skladatelji skladno vpeli v stvaritve. S takšno kombinacijo so naredili neverjetno sintezo dveh na videz nekompatibilnih elementov.”

Opisana metoda je kajpada podobna temu, kar se danes dogaja s semplanjem, sestavnim delom Alexovega in Willovega glasbenega ustvarjanja. Glasbeni poznavalci njuno ekstravagantno novo zvrst povezujejo s kitarsko usmerjenim in krepko izčrpanim britpopom in plesno house sceno. Po mnenju Marka Jonesa, direktorja matične založbe Wall Of Sound, gre pri glasbi Propellerheads za nekaj vmesnega, navdušenja nad njuno izvirnostjo ne skriva tudi Mary Ann Hobbs, didžejka na Radiu One: “Gre za eno najrazburljivejših glasbenih zvrsti, odkar je prišel drum in bass, in v naslednjem letu lahko pričakujemo še več tovrstne glasbe.”

NA KONCERTU

Menda niso nič manj navdušujoči njuni živi nastopi. V nasprotju z drugimi dance usmerjenimi glasbeniki, ki se na koncertih večinoma skrivajo za mešalnimi mizami in miksajo že posneti material, Will in Alex živahno in suvereno tekata od enega gramofona do drugega ter pri vsem tem uspeta igrati še na različne inštrumente. “V živo sva tam samo midva,” novinarjem pojasnjuje Gifford, “s štirimi gramofoni, klaviaturami, bobni in basom… Prav noro je, ker nikdar ne veva, kaj bo šlo narobe.” Za takšen koncertni pristop sta se odločila, ker se jima je zdelo nesmiselno s seboj na pot jemati goro studijske opreme. “To je dolgočasno in ne preveč gledljivo,” nadaljuje Gifford. “Prišla sva do tega, da je bolje, če studijski zvok enostavno posnameva in ga na odru uporabiva, kadar ga potrebujeva. Tako lahko v bistvu delava kot didžeja in lažje vzpostaviva stik z občinstvom.” Gre za to, da manjkajoče dele, ki jih v studiu posneti glasbeni kolaži ne vsebujejo, enostavno odigrata v živo na bobne, klaviature ali bas. Tako lahko na že posneto podlago dodajata različne instrumentalne melodije, takšna improvizacija pa terja veliko napora in – kot že rečeno – tekanja po odru. In zato je vsak njun show drugačen, vedno se izcimi kaj drugega - in bognedaj, da bi fanta jemala vse skupaj preveč resno.

“Najbolj pomembno je, da ljudje vidijo na odru kaj nenačrtovanega in bolj ali manj sproščenega. Pri tem gre prav lahko kaj narobe. In ponavadi tudi gre,” je iskren Alex.

DENAR NI VSE

Njun smisel za humor, ki ga je zlahka razpoznati v njunih glasbenih podvigih, pa nima kaj veliko iskati pri poslovnih potezah Propellerheads. Po nenadnem uspehu EP-ja Dive! in reklami za Adidas sta fanta za glasbene založbe postala pravi koklji, ki neseta zlata jajca. Zanju so se potegovali največji, a so pač ostali praznih rok. “Rada bi ostala pri Wall Of Sound, tukaj smo kot kakšna družina; trudimo se, da bi se povezali s kakšno večjo založbo.” Vendar se Alex zaveda, kako hitro lahko “velika riba” pohrusta malo. Velike korporacije jim običajno pred nos molijo denar, ne ponujajo jim tudi proste ustvarjalne poti. “Saj ne rečem, da nismo polaskani, vendar denar pač ni vedno najpomembnejši, vsaj smel ne bi biti. In lepo je reči, da to delamo zato, ker uživamo, ne pa, da bi bili bogati in potunkani v skupinska jajca.”

Očitno fanta vesta, kaj hočeta. Verjetno je zaradi tega tudi lažje reči “ne” megalomanskim podjetjem, ki se bodo morala pošteno namučiti, če bodo hotela Alexa in Willa pridobili za sodelovanje. Dejstvo je, da je to za zdaj uspelo le Adidasu, še celo Coca-Colo sta zavrnila. “Nekateri bendi so naredili zelo dobre stvari in so bili kar izbirčni glede tega, kaj počnejo, potem pa jih je bilo kmalu povsod dovolj in njihova diskretnost je šla po gobe.” Kaj takšnega se Propellerheads (zaenkrat) ne more zgoditi.

Dvaintridesetletni Alex Gifford in deset let mlajši Will White sta se spoznala v klubu Hub v angleškem mestecu Bathu, kjer sta oba noči preživljala kot klubska didžeja. Gifford, ki si je tedaj že želel, da bi po neskončnih glasbenih sodelovanjih naposled kaj naredil tudi sam, je potrpežljivo čakal, da Willova skupina Junkwaffle razpade in nadarjenega bobnarja povabi k sodelovanju. V New Forestu rojeni in vzgojeni Alex je bil sprva član jazzovskega kvarteta, v Bathu je opustil študij elektronike, kasneje pa kot vsestranski glasbenik sodeloval s priznanimi imeni, kot sta Van Morrison, v čigar spremljevalni skupini je igral klaviature, pri legendarnih Stranglers pa je nastopal kot saksofonist. Kasneje se je osredotočil na delo producenta in studijskega inženirja, izkušnje pa je rade volje v studiu in v živo delil z enimi od pionirjev plesne scene, The Grid. Zatem se je pridružil Petru Gabrielu in se v njegovi v Bathu ustanovljeni založbi Real World Studios lotil pisanja in produciranja projektov, med katerimi so, recimo, priznana kompilacija Arcane, in sodelovanja z Jane Siberry, Nigelom Kennedyjem in Billyjem Cobhamom. Leta 1994 je Gifford razdajanju glasbenih talentov naredil konec in nekaj prvih posnetih pesmi je pristalo na prvem EP-ju Propelleheads Dive!. Vendar studijsko obdelovanje pesmi Giffordu ni več pomenilo izziva. Studijsko glasbo je želel reproducirati v živo. “Vedel sem, kaj vžge in kaj ne. Menil sem, da je pri glasbi potrebno igranje na tradicionalne inštrumente. Zato sem želel na oder spraviti bobne. Vendar je težko najti bobnarja, ki bi ob vsem nabijanju ritma uspel vse skupaj narediti bolj funkie. Živi bobnar kajpada drži vso zadevo pokonci.” Na srečo Alexu ni bilo treba dolgo iskati. Will, ki je ljubezen in nadarjenost za bobnanje podedoval po očetu, jazzovskem bobnarju, in se kasneje uril predvsem v hip hop vodah, je bil čisto odkritje za Gifforda.

Že njun prvi skupni izdelek je pokazal, kako noro inovativne stvari lahko pridejo na pamet takima glasbeno nadarjenima mladcema: naredila sta semple iz posnetkov, ki jih je Will posnel na nekem prehodu za pešce sredi Sidneyja, na nekem drugem glasbenem podvigu pa sodeluje okoli devetdeset let stara ženska, ki je po vsej verjetnosti tudi najstarejša ženska, ki je kdaj nastopala v kakšni hip hop viži.

Marta Pirnar