Sonic Youth

Sonična mladina ob koncu pubertete

Člani sonične mladine so bili povsod zraven. Ko so pred dvajsetimi leti vsak zase zabredli v vrtinčasti tok glasbenega dogajanja velemesta, jih je posrkalo in zaznamovalo njihovo držo za vse čase. V eno so zlili mnoge aspekte ameriške kulture, jih opremili z ironičnimi komentarji s socialnimi in seksualnimi poudarki.

Za rep so še ujeli punkovski utrip sredine sedemdesetih let, se na glavo vrgli v vode No Wava, izplavali v samozaložniški estetiki hard cora in pospremili grunge na poti brez povratka. Korporativna poroka je minila brez posledic, tudi vzporedne zakonske dolžnosti so odlično prenesli. Ob koncu pubertete brezskrbno vozijo po več tirnicah. Po sedemnajstih letih se še vedno družijo tako med seboj kot z drugimi, igrajo, raziskujejo in spremljajo mlado dogajanje. Kot da bodo šele zares vstopili v zrelo obdobje.

VAL NO WAVE

Glenn Branca je prišel prepozno. Kot še marsikdo, ki je zašel v New York po prvem punkovskem tresku, da bi iz prve roke izkusil hitro, glasno in anarhistično glasbo, ki se je dogajala v klubu CBGB. The Ramones, najpomembnejši newyorški punk bend, so januarja leta 1976 podpisali za Sire Records in mesec dni kasneje posneli prvi album. Talking Heads so podpisali spomladi. Avgusta so bili na vrsti Blondie, konec leta še Television. Januarja 1977 so še Richard Hell and The Voidoids objavili album Blank Generation.

Ko je Glenn Branca, kot nadebudni gledališki režiser, slišal vse omenjene bende oziroma njihove plošče, je nemudoma odhitel v središče dogajanja. Njegov Bastard Theatre je že v Bostonu razvijal ideje, sloneče na sodobni resni glasbi poljskega skladatelja Krysztofa Pendereckega, nemškega avantgardista Karlheinza Stockhausna in rockovski glasbi sredine sedemdesetih let. Ko se je pojavil punk rock z neposrednim sporočilom, ga je Branca takoj sprejel in ga začel umeščati v svoj kontekst. Bil je prepričan, da bo odlična podlaga za njegovo gledališče absurda. Ko je prispel v New York, je tam našel le malo tega, kar je iskal. Vsi bendi so imeli v žepih snemalne pogodbe in bili daleč stran, na turnejah.

Ni mu ostalo drugega, kot da sam ustanovi skupino, po svojih željah. Inštrumente si je izposodil, prav tako glasbenike. Sam je poprijel za kitaro, Jeffrey Lohn je igral klaviature, na basu je bila Margaret DeWys (sedaj priznana skladateljica klasične glasbe) in za bobne je sedel mladi Wharton Tiers. Skupina je igrala preprost punk rock z nenadnimi prehodi in vpadi hrupa. Kmalu so jih vabili na otvoritve različnih performansov in umetniških razstav - in tu se je začela njihova pot v “art” podzemlje New Yorka. V tem niso bili osamljeni. Naenkrat so se pojavile skupine kot Contortions, Red Transistor, DNA, Teenage Jesus And The Jerks, Mars… Vse so jemale primarno punkovsko energijo kot osnovo, ki so jo vsaka po svoje razvijale v nepredvidljivih smereh. James Chance je v Contortions divjal s saksofonom, kričal v mikrofon in se zvijal na odru kot James Brown v najboljših letih. Jim Sclavunos je igral bobne v Red Transistor in spomni se, da mu je kitarist med nastopom z motorno žago povsem razdejal bobne. Scena se je razdelila s prihodom Briana Ena v New York. Kot deklariran neglasbenik je postal pozoren na tamkajšnje dogajanje, predvsem po tem, ko je produciral tri albume skupine Talking Heads. Na “njegovi” kompilaciji No Wave so pristale le štiri skupine, druge so izpadle iz kroga in bile obsojene na ostro kritiko rockovskih pisunov. Tiste, ki se niso šli “scene”, so obsodili, da so le leglo izgubljencev, ki nimajo za sabo niti promotorjev, agentov in gramofonske založbe.

PRIHOD V VELEMESTO

V tem vmesnem času, ko je newyorški punk izgubljal začetni zagon in je bilo na pohodu cefranje forme No Wave skupin, so vsak zase v New York zašli dva študenta in študentka fakultet umetniških smeri. Vsi z namenom, da postanejo del “scene”, ne nujno strogo glasbeno usmerjene. Lee Ranaldo je takoj, ko je na prvem koncertu v New Yorku videl na delu trio Rhysa Chathama, kateremu sta tedaj pomagala prav Glenn Branca in Wharton Tiers, spoznal, da lahko tudi sam poprime za kitaro. Prepričala ga je intenzivnost nastopa treh kitaristov, ki so pol ure neprekinjeno igrali le eno noto, medtem ko je bobnar držal enakomeren, a močan ritem. Thurston Moore je v svoji prvi skupini The Coachmen igral glasbo, navdahnjeno z zgodnjimi Talking Heads. Torej dokaj preprost novi val z inteligentnimi besedili, dokler ni med rednimi tedenskimi obiski kluba CBGB naletel (ja, spet) na Glenna Branco in njegov kitarski orkester, ki je izvajal delo Acsension (navdahnjeno s skladbo L’Ascension francoskega skladatelja Olivierja Messiaena). Kim Gordon, tedaj že pri 28-ih letih, je v glasbene kroge zašla po zaslugi Michaela Gire, ki ga je spoznala že v rodni Kaliforniji. Najprej se je preživljala z umetniškim pleskanjem bivalnih prostorov, a vseskozi je gojila željo, da bi postala glasbenica. Njen oče je imel zajetno kolekcijo jazzovskih plošč, starejši brat jo je “izobraževal” s progresivnim rockom sredine sedemdesetih let, a šele neposredni stik z živo glasbo, ki se je tako intenzivno dogajala v temnih predelih velemesta, jo je posrkal vase.

Značilnost tedanjega dogajanja je bilo, da so se glasbeniki selili iz ene v drugo zasedbo kot za stavo. Po nizu kratkotrajnih selitev so se na enem mestu le našli naši trije protagonisti in 18. junija 1981 prvič nastopili pod imenom Sonic Youth (ime si je izmislil Thurston in je skovanka iz imen skupin Sonic’s Rendezvous Band, v kateri je igral Fred Sonic Smith iz MC5, in Musical Youth, tedanje uspešne reggae skupine) na osemdnevnem Noisefestu, ki ga je organiziral prav Thurston Moore. Že podatek, da se je “festival” dogajal v klubu, ki je sprejel borih 60 obiskovalcev (pa še ti so bili večinoma drugi nastopajoči), priča o “moči” scene.

Srečno naključje, ki jih je počasi izstrelilo iz lokalnih okvirov, je bilo snemanje plošče pri založbi Neutral, ki jo je ustanovil prav Glenn Branca. Nenadna priložnost je skupino ujela nepripravljeno. Po vsega mesecu dni obstoja so pripravili pet skladb za EP ploščo preprostega naslova Sonic Youth. Besedila so si “izposodili” v naslovih časopisnih člankov, jih med seboj premešali (amaterski cut-up torej), Kim pa jih je napol prebrala, napol odpela. Nekaj več glasbenih izkušenj je imel le tedanji bobnar Richard Edson, ki je v nekaj skladbah izkazal “latino” korenine. Prav njegova ekstravaganca je druge motila in po izidu plošče ga je zamenjal Bob Bert, pravi človek s scene. Kajti Kim, Thurston in Lee so bili otroci hrupa. Njihovi eksperimenti so šli po poteh vse večjega razsula, kjer je le Kim držala dokaj enakomerno bas linijo, kitarista pa sta okoli tega zganjala čim večji hrup. Ranaldov izum je bil vrtanje lukenj v kitarske efekte, Thurston je po svoje uglasil kitaro in jo namesto s trzalico igral z bobnarskimi palicami. Eno ali dve je vtaknil med žice, s tretjo je udarjal po glasbilu na vseh možnih koncih.

Prva ameriška turneja je bila popoln polom. Prek poznanstva Kim Gordon z Michaelom Giro so skupaj s Swans obredli 10 mest na zahodni polovici Združenih držav. Na koncerte je prišlo med 10 in 20 obiskovalcev. Kar jih niso “prepodili” sami Sonic Youth, je popolnoma uspelo newyorškim labodom. Prihodnost res ni bila svetla.

HC POGON

In potem je prišel hard core. Ne toliko glasba, pač pa je predvsem Thurstona povsem prevzel nov način promocije in sploh širjenje idej. Kot majhne točke na zemljevidu so se pojavljala mala središča samozaložniške dejavnosti in se povezovala med seboj. Manjše je bilo mesto, bolj razvita je bila scena In tako je bil prav New York nekako odrinjen iz dogajanja. Vendarle pa so Sonic Youth pomembno povratno vplivali na izvorni hard core, njihov album Confusion Is Sex so v en glas hvalili Mike Watt, Steve Albini in celo Grail Marcus. Plošča se kljub temu ni dobro prodajala. Bila je izven vsega; prepočasna, da bi bila hard core, preveč škripajoča za ljubitelje artističnega novega vala, kaj šele za novi tradicionalizem tipa R.E.M. Ovitek je bil v stilu DIY (naredi sam) estetike z eno črto zrisan obris Thurstona Moora, ovekovečila ga je kar Kim Gordon. Podobno tenak je zvok na plošči, ne toliko zaradi skromno opremljenega studia Whartona Tiersa (Confusion Is Sex je bilo njegovo prvo producentsko delo), pač pa zaradi male nerodnosti. Razlita kokakola je namreč uničila master trak, ostal je le posnetek na povsem navadni kaseti. Dovolj dober za tedanje Sonic Youth!

Premalo dober pa je bil Bob Bert, pravzaprav premalo divji, kot mu je zabrusil hardcorovsko nabrušen Thurston Moore. Zamenjava je prišla po podobni liniji. Thurston je tedaj živel le ulico stran od “kraljice” scene, Lydie Lunch. Ko sta se formalno spoznala, ga je povabila k sodelovanju skupaj z njenim starim bobnarjem Jimom Sclavunosom. Posneli so ploščo In Limbo, potem pa je Lydia odšla na turnejo kar sama, le s trakovi. Jim je ostal na “suhem” in normalno je bilo, da je pristal na bobnarskem stolčku pri Sonic Youth.

Sonična mladina je bila nekaj let starejša od tedaj porajajočih hard corovskih aktivistov. Ob hitrem ritmu jim je zmanjkovalo sape, zato so začeli obračati osti proti ameriškemu snu, po vzoru skupine Minutemen. Oče njihovega kitarista D. Boona je vse tri nadobudne glasbenike peljal na koncert skupine CCR že tam leta 1971, in srečanje z rockovsko kulturo je usodno zaznamovalo njihovo ne le glasbeno držo. Toliko lažje so jo posredno povzeli Sonic Youth. Album Bad Moon Rising je prvi v seriji “ameriške slabe vesti”, ki jo je z večnim nasmeškom pral Ronald Reagan.

Sonic Youth so na kritično ost najprej nasadili množičnega morilca Charlesa Mansona oz. njegovo “družino” in se mu ironično priklonili v pesmi Brave Men Run In My Family. Za to so imeli dobre razloge - med njegovimi žrtvami je bilo tudi tedanje dekle starejšega brata Kim Gordon. K obujanju temnih plati ameriških sanj je pripomogla še Lydia Lunch, napisala je večino besedila in prispevala kričanje v pesmi Death Valley ’69.

Mestece Midland v zvezni državi Michigham je pravi primerek kraja na obrobju. Dve uri in pol do Detroita in še nekaj dlje do New Yorka. Nadobudnemu bobnarju Stevu Shelleyju je ostal le rock’n’roll, ki ga je prašil s prijatelji v skupini Crucifucks. Drugi album so fantje želeli posneti ob producentski pomoči Leeja Ranalda in ob obisku New Yorka je Shelley naletel na življenjsko priložnost. Jim Scavunos in Bob Bert, ki sta se izmenjevala na bobnarskem stolčku pri Sonic Youth, sta si želela sprememb (Bob je prestopil najprej k Jonu Spencerju v Pussy Galore, sedaj bobna v Chrome Cranks, Jim pa je stalni član Bad Seeds) in naenkrat se je pojavilo prosto mesto pri Shelleyjevi priljubljeni skupini. Od tedaj je stalni član sonične druščine.

KONČNI PRODOR

Naslednje plošče so le utrjevale njihov položaj na neodvisni rockovski sceni. Še vedno pa so bili izven vsega. Kot posmeh resnim avantrockovskim glasbenikom, za katere so jih imeli predvsem angleški mediji, so Sonic Youth začeli koketirati z ikonami ameriške pop kulture. Na tapeti je bila v prvi vrsti Madonna Louise Ciccone; in ko so Sonic Youth pod imenom Ciccone Youth objavili singel Into The Groovey, zafrkljivo verzijo Madonnine uspešnice, se je povzpela na angleško nacionalno lestvico popularnih. Stvar je postajala resna. Albumi EVOL (nazaj napisana ljubezen), Sister in predvsem Daydream Nation so sooblikovali podobo neodvisne glasbe konec osemdesetih let. Kajti naenkrat se je pojavilo kup mladih skupin, ki so sicer zvenele precej drugače, a vendar jemale skupno osnovo - razbijanje klasične strukture rock pesmi. Sonic Youth so te plošče objavili pri priznani neodvisni založbi SST, ki je skrbela tudi za trio iz Mineapolisa, Husker Du. Prav ti so bili prvi iz dolge vrste post hardcorovskih skupin, ki so podpisale za veliko založbo. Kot skupina so ohranili popolno glasbeno svobodo in Bob Mould je celo dobil pisarno v prostorih Warner Bros.

Sonic Youth so bili zanesljivo na podobni poti. Dvojni album Daydream Nation je dokončno odseval ves njihov svet; ko so igrali skupaj z Green Day in Dinosaur Jr, so se lažje brez slabe vesti oprli na starorockovsko kulturo. In šli še nazaj med beatniške pesnike in pisce znanstvene fantastike. Daydream Nation je pravi konglomerat vplivov ameriške kulture, vpet v razrahljano formo rock pesmi.

Naslednji korak je bil skoraj logičen. Podpis snemalne pogodbe z David Geffen Company in status velikih zvezd alternativnega rocka. Pa vendarle so najraje nastopali in sodelovali z ustvarjalci, ki so šele prihajali. Predvsem Thurston je še vedno z neverjetnim navdušenjem zbiral plošče (že sredi osemdesetih let je obljubil, da bo objavil spisek svojih 10.000 najljubših plošč!) ter vsako priložnost izkoristil za ogled koncertov mladih bendov. Nekatere je popeljal s skupino na turnejo in med temi se je znašel tudi mlad trio iz okolice Seatlla, skupina, ki si je nadela karseda primerno ime - Nirvana.

KORPORATIVNA LETA

Ko so Nirvana kot predskupina zavzeli oder, je občinstvo že po nekaj akordih skočilo na noge, medtem ko so Sonic Youth še kar disonantno prebirali kitarske strune. Morda sad ljubosumnega gledanja na poskakujoče občinstvo, morda zaradi podzavestnega pritiska, ki so ga čutili zaradi povečane odgovornosti do velike založbe, ali pa morda res kot “normalen” razvoj je bila naslednja plošča sonične mladine gladko tekoča Goo. K dobri prodaji je pripomogla boljša produkcija zvoka, saj so si s korporativnim denarjem privoščili snemanje v 24-kanalnem studiu. Morda je bil zvok res sprejemljivejši, tudi pesmi same skoraj klasičnih rockovskih oblik z vodilnim kitarskim riffom, a vsebinsko se Sonic Youth še zdaleč niso predali. Prav na velikem podiju je njihov angažma lahko našel pravo ciljno publiko. In težave so se začele že z ovitkom. Stripovski prizor ljubezenskega para, ki se po okrutnem umoru njenih staršev odpravi na brezskrbni potep, bi si skoraj prislužil opozorilno nalepko.

A njihov najbolj “rockovski” album je diRty, s kratkimi, konciznimi komadi. Prav zato je najbolje prodajana plošča Sonic Youth. Vendarle so sami počasi izgubljali zanimanje za preprosto formirano glasbo. Kljub pogodbi s korporativno družbo so si izborili posebne pravice. Thurston je postal neke vrste iskalec novih imen in je h Geffen pripeljal kar nekaj skupin, med najpomembnejšimi seveda Nirvano. Obenem so vsi člani lahko delovali izven matične skupine. Thurston je iz ustvarjalne krize potegnil Richarda Hella in še z nekaterimi prijatelji so posneli album pod imenom Dim Stars. Z leti je vse raje sodeloval z jazzovsko avantgardističnimi glasbeniki, objavil ploščo z Williamom Hookerjem, pred kratkim je končno igral celo s Cecilom Taylorjem in s starim kitarskim improvizatorjem Rudolphom Greyem. Kim je našla čas za glasbeno druženje z Julio Cafritz in Lydio Lunch. S prvo še vedno občasno igra v skupini Free Kitten, z Lydio je posnela le koncertni album Harry Crews. Lee Ranaldo najraje sodeluje pri multimedijskih projektih, ki vključujejo svobodno improvizirano glasbeno ozadje Zeene Parkins in Williama Hookerja, branje poezije in video projekcije. Bil je pobudnik ideje za album in nastope, posvečene ameriškemu beatniškemu pesniku in pisatelju Jacku Kerouacu. Ko je Steve Shelley videl pevko Chan Marshall, ko je ogrevala nastop Liz Phair v nekem newyorškem klubu, se je takoj ponudil, da ji pomaga pri snemanju plošče. Podobno je vskočil na pomoč na novo dejavni ženski skupini Raincoats, dokler se jim ni pridružila nova bobnarka. Vse te dejavnosti pričajo, da se Sonic Youth niso oddaljili od ustvarjalnih tokov (predvsem, ne pa izključno) ameriškega glasbenega podzemlja, ampak ga še vedno spremljajo in soustvarjajo.

Imeti morajo res dober status, da jim Geffen dopušča vse te stranske dejavnosti. Obenem so počasi in zanesljivo obrnili hrbet etabliranemu rockovskemu občinstvu, s katerim so se zbližali s ploščami Goo in diRty. V tistem času so bili v popularnem vrhu; na skupno turnejo sta jih zvabila Neil Young (da bi sprovocirali njegovo konservativno publiko) in R.E.M., ki so tedaj strašili s ploščo Monster, na kateri je v eni pesmi s kitaro rezkal tudi Thurston Moore. Za povrh jih je Perry Farell pred leti najel kot glavne zvezde potujoče vseameriške turneje Lollapalooza, kjer so Sonic Youth “zabavali” občinstvo z dvajsetminutnim dodatkom čiste kitarske psihoze pod naslovom Diamond Sea. Kot posvetilo Neilu Youngu, ki se sprevrže v malo elegijo hrupa.

NAZAJ V HRUP

Album Experimental Jet Set, Trash and No Star je že z naslovom napovedal, da bodo šle stvari nazaj, v razstrukturiranje forme, v svobodnejše sonične igre, da se bodo spet spustili z vajeti. Kajti ko je prišla ponudba za skupno turnejo z R.E.M., jim je začelo vse skupaj presedati. Počutili so se ujeti v sistem velikega posla. Nekako vnaprej programirani, naravnani na dolgi rok. Thurston je prišel na provokativno idejo, da bi odvrgli breme lastne zgodovine in spremenili ime v Washing Machine! Ko je to namignil Michaelu Stipu, ga je ta samo grdo pogledal in ošvrknil, češ: “Kaj se pa vi greste?” Ostali so Sonic Youth, le album so naslovili z Washing Machine.

Z denarjem, ki so ga nagrabili z igranjem na velikih odrih in s solidno prodajo plošč, so si lani na obrobju Manhattna postavili snemalni studio. Sedaj je vse lažje. Neskončne improvizatorske seanse lahko kvalitetno posnamejo, izberejo najboljše dele, jih prearanžirajo in dodajo končno obliko. Obliko po soničnih merilih, seveda. Kajti večina novih stvaritev teče svoj tek. Nekaj najbolj svobodno tekočih so sporazumno z Geffen objavili na treh EP ploščah pri lastni, prav v te namene ustanovljeni založbi Sonic Youth Records. Vsaka plošča v seriji je zaokrožena celota, vse krasi stilsko podobno oblikovan ovitek in podatki na ovitku so na vsakem posebej izpisani v enem od svetovnih jezikov. Prvi je v francoščini, drugi v nizozemščini in tretji v umetnem jeziku, ki ga je povozila angleščina, v esperantu. Prav tretji singel je v več ozirih posebnost. Traja dlje kot večina albumov (namreč celih 56 minut) in na njem gostuje vsestranski čikaški glasbenik in producent Jim O’Rourke. Že zato ta glasba ne more biti lahek zalogaj. Tri skladbe kar trajajo in trajajo…

75 minut sprejemljivejše glasbe, posnete v zadnjem letu ob producentski pomoči starega znanca Whartona Tiersa, so pred kratkim objavili na albumu A Thousand Leaves (glej Na muhi). Tudi koncertni repertoar bodo sestavljale predvsem novejše skladbe. Sonic Youth se želijo s tem izenačiti z mlajšimi skupinami, ki pač lahko predstavljajo le “novo” gradivo. Sedaj bomo lahko neposredno preverili, kdo kaj velja!

Janez Golič