Tim Berne

Mojster živega jazza

Tim Berne je v veliki meri (so)ustvarjal kreativni jazz devetdesetih let. Ta saksofonist in pisec glasbe ima veliko zaslug za dogajanja v klubu Knitting factory in za sorodna sodobna jazzovska dogajanja v New Yorku. Zelo aktiven je bil tudi v Evropi, kjer ima še danes več oboževalcev, kakor v ZDA, čeprav delo s skupino Bloodcount tudi doma vzbuja vse več zanimanja. Amerika ga je v resnici sprejela šele v zadnjem letu zaradi pogostih nastopov in zaradi Bernove nove založbe Screwgun, pri kateri je doslej izšlo pet CD-jev.

Bernova glasbena pot se ne prične samo zelo pozno, ampak tudi skrajno nenavadno. Rojen je bil v New Yorku leta 1954 in odraščal je povsem običajno, vendar tako rekoč brez stikov z glasbo - še najmanj pa z jazzom. Čas na koledžu v Oregonu je v glavnem preživljal na igrišču, ob igranju v šolski košarkaški ligi. Na žalost (na srečo!) si je nekega dne zvil gleženj in mu ni preostalo drugega, kot da z mavcem poležuje v študentskem domu. Ko je bil “na bolniški”, ga je obiskal prijatelj, ki je prodajal altovski saksofon. In “ker mu je bil všeč zvok”, ga je Berne instinktivno kupil. Takrat je bil star 19 let!

Glasbeno se je Berne v tistem času orientiral predvsem po črnskem soulu. Lirične kvalitete glasbe, ki jo je poslušal takrat, so ga sledile vso kariero, vse do danes. Ušesa in ljubezen do saksofona pa mu je odprla glasba Juliusa Hemphila s plošče Dogon A. D., ki je bila Bernova prva jazzovska plošča. Takrat je začel igrati - saksofon, košarko pa malo manj!

Tako dolgo je pihal v svoj alto, da se je leta 1974 preselil v New York, poiskal Hemphilla (sicer gonilno silo World saxophone quarteta) in ga prosil za učne ure saksofona. Vaje so trajale ure in ure, poleg tehnike in kompozicije ga je Hemphill učil tudi praktičnega samozaložništva, predvsem pisanja lastne glasbe, to je pri Bernu rezultiralo v že zelo zgodaj izpiljeni, visoko individualizirani tehniki in prepoznavni melodiki. Nasploh je zanimivo dejstvo, da je bila večina sodobnih saksofonistov zelo produktivna ne samo na instrumentalno, pač pa tudi kompozicijsko (Threadgill, Hemphill, Zorn, Berne); tudi k temu je Berna zmeraj znova spodbujal njegov mentor, Julius Hemphill.

Čeprav je v New Yorku srečal vso sodobno jazzovsko srenjo (učil se je tudi pri Anthonyju Braxtonu), se je preselil na ameriško zahodno obalo, ker se mu je zdel velemestni zvok preveč agresiven in nasilen. Prvo ploščo je posnel leta 1979 in jo samostojno izdal pri lastni založbi Empire. Tudi na drugi plošči 7X je sodeloval s samimi glasbeniki z zahodne obale - Vinnijem Gollio, Alexom Clinom in Robertom Mirando. V naslednjih petih letih je pod svojim imenom posnel še tri plošče, vendar v New Yorku, na njih so nastopili med drugim Olu Dara, Bill Frisell, Ed Schuller in Paul Motian. Slednja sta bila ritem sekcija tudi na naslednjih dveh ploščah pri italijanski založbi Soul note - The Ancestors in Mutant Variations. Zadnja plošča pri založbi Empire je bil odlični duet s kitaristom Billom Frisellom (kasneje ponovno izdan pri Minor Music v Nemčiji). Bernova kariera je takrat trpela zaradi finančnih težav, v katere je zabredel z neodvisnim založništvom, zato se je zaposlil kot prodajalec plošč v Tower records. Tudi tokrat je imel srečo - srečal je dolgoletnega prijatelja Garyja Lucasa (nekdanji kitarist Captain Beefheart, ki je takrat delal pri Columbii) in ta je uspel prepričati CBS, da posname Berna. Fulton Street Maul in Sanctified Dreams je torej izdal pri Columbii, to je bil prvi skok v svet velikega založništva, kritike obeh plošč so bile odlične. Sledila je tudi uspešna svetovna turneja.

Columbia sicer ni hotela obnoviti pogodbe z gospodom Bernom, vendar se je Bernov altovski saksofon zapisal med velikane sodobnega jazza, tako da je bilo samo vprašanje časa, kje bo nadaljeval. Leta 1988 je začel plodno obdobje intenzivnega sodelovanja z nemško založbo JMT (ter njenim entuziastičnim voditeljem Stefanom Winterjem) in prvi dve plošči posnel z zasedbo Miniature (z bobnarjem Joeyjem Baronom in čelistom Hankom Robertsom). Leto kasneje izdani Bernov Fractured Fairy Tales je bil opevan kot mojstrovina sodobnega jazza, krog oboževalcev si je po sodelovanju na Spy vs. Spy (Zornovem projektu, posvečenem Ornettu Colemanu) še razširil. Tri leta pred smrtjo učitelja Juliusa Hemphilla (1989) je Berne posnel ploščo Diminutive Mysteries in jo kot “hommage” namenil prav njemu - Hemphill je bil na snemanju tudi ves čas prisoten. Leta 1991 je koncertiral po Evropi v duetu s pianistko Marillyn Crispell, ki jo je spoznal v Braxtonovem kvartetu (ter z njo posnel tudi ploščo). Kakor koli, v ospredju njegovega muziciranja so bili zmeraj samostojni projekti - navadno pet- do šestčlanske zasedbe z različnimi permutacijami glasbenikov (Mark Dresser, Herb Robertson, Michael Formanek…). Obdobje pri JMT je sklenil s trilogijo plošč, posnetih v živo s skupino Bloodcount in izdanih z naslovom The Paris Concert (posamezni diski so Lowlife, Poisoned Minds In Memory Select). Od leta 1994, ko so bili ti trije CD-ji objavljeni, je s skupino Bloodcount nastopil na več kot 250 koncertih po vsem svetu.

Ko se je že zdelo, da bo lahko gospod Berne pri JMT izdajal plošče v nedogled, se je lastnik, gospod Winter, odločil vso stvar prodati Polygramu - in to ne da bi o tej potezi obvestil Tima Berna. Posledice? Težko boste še kje našli kakšno Bernovo ploščo iz obdobja pri JMT, in vprašanje je, kdaj (če sploh kdaj) bodo ponovno videle zeleno luč. Danes se najbrž prašijo v kleti Polygramove glasbene megakorporacije, ampak tako pač je, ko neglasbeniki z marketinškim pristopom odločajo o umetnosti drugih!

Očitno sta se Berne in Winter ponovno pobotala - na novo ustanovljeni Winter in Winter je založil CD I think they liked it, honey s skupino Big satan (kitarist Marc Ducret in bobnar Tom Rainey), vendar nič ne more zamenjati zadovoljstva ob samostojnem odločanju o usodi svoje glasbe. Prav zato (in zato, ker je Berne ugotovil, da je možno posneti CD za samo 0,75 $) je avgusta leta 1996 ponovno ustanovil lastno založbo, imenovano Screwgun (tako se imenuje newyorška stolpnica, v kateri živi) in izdal trojni, prav tako koncertni CD skupine Bloodcount z naslovom Unwound. Poleg tega so Kronos Quartet premierno uprizorili njegovo glasbo za godalni kvartet Dry ink, silence na Brooklynski glasbeni akademiji. Leto 1997 je bilo v znamenju koncertne turneje po Evropi in ZDA s skupino Bloodcount, pripravljanja nove glasbe za založbo Screwgun in pisanja za nov trio Paraphrase. Pred kratkim je pri italijanski založbi Black saint izšla tudi glasba, ki jo je napisal za saksofonski kvartet Rova, na kompilacijski plošči The Works, volume 2.

Medtem gre njegovi založbi Screwgun še kar dobro. V prvem letu je prodal nekaj manj kot 2500 izvodov trojnega CD-ja Unwound, do danes je izdal še pet albumov. Discretion je naslednja “redna” plošča (čeprav posneta v živo) skupine Bloodcount, s samimi novimi skladbami, Saturtation Point je v živo posnet koncert, ki je dobavljiv samo po pošti in je izšel v omejeni nakladi samo za ljubitelje (“fans only”). Še topel je CD Un Certain Malaise Marca Ducreta, tistega kitarista, ki je gostoval na posnetkih pariškega koncerta, ne pa tudi na vseh drugih albumih Bloodcount. In načrti za prihodnje? Do konca leta bo izšel še solo CD basista Michaela Formaneka - Am I bothering you, nato se bo Berne oddolžil pokojnemu Hemphillu z izdajo njegovih raritetnih posnetkov iz sedemdesetih let - Blue Boye. Če mu bo uspelo, želi še letos ponovno izdati svoje prve štiri plošče (z založbe Empire) v kovčku štirih CD-jev.

Unwound (Screw U 70001) prinaša precej novega gradiva, vendar pa tudi nekaj takega, ki je že izšel na pariškem koncertu. Vendar s pomembnimi razlikami: prejšnji trije CD-ji so bili posneti v klubu Les instants chavires, ki se ponaša z zelo specifično publiko, ki je tolerirala izjemno dolge, tihe in počasne pasaže, Unwound pa je bil posnet v Berlinu in Michiganu. Glasba je precej hitrejša, neprimerno nasilnejša; zvok pa je zmeraj zapolnjen z dogajanjem in dinamiko. Poleg tega si je Berne zastavil drugačno nalogo: glede na odlični pariški koncert, ki je bil izvrstno produciran in se lahko ponaša s skorajda studijskimi kvalitetami, je zvok na CD-jih Screwgun (in še posebej pri Unwound) nekoliko presenetljiv v grobosti, robatosti in agresivnosti. Gospod Berne celo ne govori o posnetkih, ampak o “replikah”, kopijah koncertov. To tudi so: v bistvu gre za avtorizirane bootlege, pri katerih niso bili izrezani ne najave pesmi ne predstavitev glasbenikov ne aplavz občinstva. Izjemno “glasen” zvok ima zmeraj esencialno koncertno občutenje, vendar z relativno slabo dinamiko, s pomanjkljivimi basi in plehkimi visokimi toni. Unwound mogoče ni CD za audiofile, je pa prelep dokument skupine Bloodcount, ki jo je tako najbolje doživeti v živo. Na treh CD-jih je samo osem pesmi, vendar je glasbe za tri ure in pol (What are the odds? traja kar 41 minut)! Chris Speed (tenor in klarinet), Michael Formanek (bas) in Jim Black (bobni) presenečajo s surovo energijo in kreativno silovitostjo, ki jo mogoče lahko vidite kot sodobni ekvivalent zasedb Ornetta Colemana iz šestdesetih let. Bernov altovski saksofon je sicer njegov primarni inštrument, ki ga je popeljal v baladne No Ma’am ali Bloodcount, vendar precej pogosto pograbi bariton in kontrastira (ter popestri) Speedove prepihane sole na tenorju. Tako so, na primer, na prvem CD-ju med Bernom in Speedom tri različne kombinacije: Bro’ ball (bariton/tenor), No ma’am (alto/tenor) in Yes dear (alto/klarinet). Jim Black (sicer igra pri Davu Douglasu in Ellery Eskelin, pri nas je nastopal s triom Anthonyja Colemana) je neverjeten bobnar, ki je začel v rockovskih bendih in v Bernov Bloodcount prinesel dinamičnost in intenzivnost, kot je skupina doslej ni dosegala. Njegovi poliritmični soli so prav neverjetni, prav tako kot funkoidni ritmi (in odličen duet z Mikom Formanekom) na Loose ends. Prav oba mlajša glasbenika, Speed in Black, dajeta novim posnetkom skupine Bloodcount slišne novosti in upravičujeta njihovo objavo, čeprav bi se jazzovski tradicionalisti ob Blackovih ritmih najbrž pokrižali. Unwound je skrajno neposredna, iskrena in glasbeno odlična plošča, ki vam dnevno sobo začini s koncertnim razpoloženjem. Manjka samo še slika…

Na Visitation rites (Screw U 70002) trio Paraphrase sestavljajo basist Drew Gress in bobnar Tom Rainey ter seveda gospod Berne. Vsak izmed njih je napisal po skladbo - torej spet samo tri pesmi (skupaj 74 minut). Berne pravi: “Če je že vredno igrati, potem je vredno igrati dvajset minut, pol ure.” Paraphrase je precej tradicionalno zasidran bend, ki spominja na Coltranovo “energijsko” glasbo, Berne pa na teh posnetkih, večkrat kot običajno, piha v bariton. Visitation rites gori v vsaki minuti trajanja, vendar ima vedno prepoznavno in smiselno melodiko. Gress in Rainey sta sicer člana tria Freda Herscha, vendar igrata v Paraphrase veliko svobodneje in manj (p)olikano. Tudi ta CD je bil posnet v živo v Berlinu, in čeprav bolj “na tleh”, je zmeraj prepričljiv, liričen (Piano justice, ki jo je napisal Berne, še posebej spominja na Hemphilla), emocionalno zelo nabit in nudi obilo užitkov ob zares odličnem jazzu.

Discretion (Screw U 70003) in Saturation point (Screw U 70004) sta sicer CD-ja skupine Bloodcount (v isti zasedbi kot na Unwound), vendar s precej različno glasbo. Tudi Discretion je posnet v živo (Iowa, New York in München), delno z istimi pesmimi kot Unwound, toda v veliko krajših verzijah (pet pesmi) in s precej manj samostojnih solov brez spremljave. Po drugi strani so tukaj še nikoli objavljene pesmi, v katerih blesti soigra Berna in Speeda, ob zares razgibanem bobnanju Jima Blacka. Glasba, ki vžge (in tokrat tudi veliko bolje posneta kot na Unwound)! Saturation point je prvi CD v seriji tako imenovanih “fans only” posnetkov, ki bodo dobavljivi le po poštnem naročilu - pri gospodu Bernu osebno, in to po zelo ugodni ceni. Gre za skupino Bloodcount in (seveda) žive posnetke iz St. Louisa, ki bi še najbolj spadali k albumu Discretion (štiri pesmi v petdesetih minutah), glede na to, da so precej kohezivni, nikoli razgrajaški ali pretirano “free”.

Pripomniti velja, da z novimi izdajami založbe Screwgun ne dobite samo glasbe: z vsakim CD-jem prejmete tudi Bernov avtorski kuharski recept. Vsi člani Bloodcount so namreč strastni sladokusci (Berne se je tudi zredil za kakšen kilogram), prvi CD iz trojnega seta Unwound pa je naslovljen z “We’re only in it for the food” (to je variacija Zappovega “We’re only in it for the money”). Priporočam paradižnikove zvitke s česnom in baziliko s plošče Discretion!

Vsi CD-ji, izdani pri Screwgun, so prepoznavni, saj so namesto v plastiko pakirani v ekološko prijazen, recikliran karton. Za naslovnice je odgovoren Bernov dolgoletni prijatelj, Steve Byram (zanj je delal že pri JMT in na Winter in Winter), ki je s čačkarijami in packarijami ustvaril kaotični grafični ekvivalent Bernovi glasbi. Vse informacije o založbi Screwgun (in Timu Bernu) lahko dobite na njegovi domači strani http://home.sprynet.com/sprynet/ssmith36/mainpage.htm, tam lahko tudi naročite CD-je, ki vam jih bo poslal Berne osebno (pravi, da tako ali tako dostikrat hodi na pošto).

Vzporedno z izdajami pri lastni založbi Screwgun je pri nemški Winter in Winter (ex-JMT) izšel še CD I think they liked it honey (WinW 910 005-2)skupine Big Satan. Satanisti so: kitarist Marc Ducret (ki je igral na toliko opevanem pariškem koncertu z Bloodcount), prej omenjeni bobnar Tom Rainey ter seveda Tim Berne. Tudi to je bilo posneto v klubu Les instants chavires in tak je tudi posnetek: tehnično popoln, igranje izjemno precizno ter (krajše) enotne in melodične linije. Rainey je v nasprotju z Blackom precej tradicionalen, “straight” bobnar, vendar pogosto menjuje takt in ritem - zmeraj je zasidran v jazzu. Po tri pesmi sta napisala Berne in Ducret (skoraj 80 minut) in z zanimivo kombinacijo kitare in saksofona poskrbela za sicer trezno ozračje, zato pa za neortodoksne oblike in melodije - in Berne tudi tukaj več kot običajno uporablja bariton.

Torej: osem v živo posnetih CD-jev skupine Bloodcount je malo preveč! Nove izdaje na Screwgun imajo sicer popolnoma drugačen karakter od pariškega koncerta izpred treh let, ki je bil precej psihedeličen in razvejan. Novejša glasba skupine pa je precej nervozna, skoraj zafrustrirana v počasi razvijajočih se melodičnih linijah na pihalih, brez ugotovljivega karakterja, toda zato najbolj direkten jazz v devetdesetih - nove razsežnosti mu je dodala izjemno intenzivna in dinamična ritmika bobnarja Jima Blacka. Paraphrase je bolj tradicionalna kombinacija v maniri improvizacijskih trio formatov iz sedemdesetih, Big satan pa je nenavadna kombinacija saksofona, kitare in bobnov z odličnimi novimi skladbami in razgibanimi soli.

Popolnoma res je, da Berne začenja tam, kjer njegov učitelj, Julius Hemphill, neha - bogat melodik, ki je z rezkim in raztrganim zvokom saksofona svobodni jazz olajšal za nujo (sledečih si) solov, pri tem pa zgostil in združil, kar se je zdelo nasprotno, in pri tem integriral tudi rockovske ritme in psihedelične kitare. Tostran free jazza je Berne sodil glasbo skozi prizmo nekdanje avantgarde - vendar je v nasprotju z neoklasicističnimi jazzerji (Threadgill, Hemphill, Murray) posegal manj v jazzovsko tradicijo, zato pa toliko bolj v rock in občasno v funk.

Ko sem prvič slišal Bernovo pihanje, me je spomnilo na iluzije, ki jih je ustvaril švicarski arhitekt Escher (predvsem na njegove večno vzpenjajoče se stopnice). V glavnem izredno dolge pesmi so polne solov, ki kakor da v neskončnost stopnjujejo napetost in intenzivnost glasbe. V celoti je seveda iluzija - včasih je napetost manjša, drugič spet večja - toda gospod Berne nam zna pričarati akustične halucinacije. Mogoče pa hočete imeti samo recepte... Dober tek!

David Braun