Srečanje z vrhunskimi tolkalisti

“Na začetku je bil ropot. Iz ropota je nastal ritem in iz ritma je nastalo vse ostalo.”

Mickey Hart

V Reinsbergu, nedaleč od Berlina, že vrsto let deluje Glasbena akademija, ki nima običajnega celoletnega programa, ampak izvaja glasbene delavnice in seminarje. Vsako leto tu poteka t.i. binkoštna delavnica, namenjena sodobni glasbi. Zajema tečaje, razprave in koncerte. Letošnja tema je bila "skladanje za tolkala". Ta delavnica bi se lahko hitro porazgubila med mnogimi, če ne bi koncertni del obljubljal nekaj posebnega. Poleg odličnih solistov Edith Salmen, Tobiasa Liebezeita in Amy Lynn Barber so bile na programu kar tri tolkalistične skupine: Leipziger Schlagzeugensemble ter vrhunski Les percussions de Strasbourg in Kroumata.

Ne zgodi se prav pogosto, da igrata dve tako odlični skupini na enem mestu, pravzaprav se je to zgodilo drugič. Zato sem bil povabila Amy Lynn Barber, da jo spremljam na koncerte, zelo vesel.

Uvodni koncert je pripadel Edith Salmen, tolkalistki srednje generacije, ki izvaja sodobno glasbo že od študentskih let. Sama pravi, da je sodelovanje s skladateljem potrebno še preden le-ta prične s pisanjem, ker mu je treba pokazati, kakšne so možnosti izvajanja in kje so meje.

Amy Lynn Barber, ameriška tolkalistka, ki že vrsto let deluje v Evropi in zadnje čase v Sloveniji, je predstavila izredno raznolik in zahteven program, ki je vključeval tudi skladbo Osmoza slovenskega skladatelja Janeza Matičiča.

Tobias Liebezeit sodi v mlajšo generacijo nemških tolkalistov. Skladbe, ki jih je predstavil, so pokazale neomejene možnosti komponiranja. Igranje na zmečkan papir, pretakanje kamenčkov iz ene posode v drugo, dotikanje vodne površine, brisanje površin in vse druge možnosti so pri poslušalcih naletele na različne odzive.

Prva skupina, ki se je predstavila, je bil Leipziški tolkalni ansambel. Skupina izhaja iz dua, ki sta ga leta 1978 sestavljala Gerd Schenker in Guenter Pauli, po petih letih delovanja pa je duo prerasel v skupino. Vsi člani so tolkalisti leipziškega Simfoničnega orkestra.

Pozno popoldan so se nam predstavili Les percussions de Strasbourg. Zdaj vem, zakaj jih uvrščajo med vrhunske tolkaliste. Po koncertu sem se pogovarjal z njihovim najstarejšim članom, Jeanom-Paulom Bernardom:

Skupina je nastala leta 1962. Štela je šest klasično izobraženih tolkalistov in jih toliko šteje še danes. Bila je prva profesionalna tolkalistična skupina na svetu, ki je izvajala klasično glasbo.

Izvajali so dela Messiaena, Xenakisa, Stockhausna in Cagea. Kmalu pa so skladatelji začeli pisati posebej zanje. Tako sedaj izvajamo skladbe, napisane prav za nas. Poudarek je seveda na francoskih avtorjih.

Zasedba se je skozi leta spreminjala...

Seveda. Nobeden od ustanovnih članov ne igra več aktivno. Sam sem kot član z najdaljšim stažem še igral z enim od ustanoviteljev. Članov pa je vedno šest.

VPR Kako izbirate novega člana, prek avdicije?

Ne. Običajno se razgledamo po glasbeni sceni in ko se prepričamo, da je nekdo primeren, ga povabimo k sodelovanju.

VPR Kje in kako vadite?

V Strasbourgu imamo svojo dvorano, tam je tudi sedež skupine. Zaradi akustike vedno vadimo na odru. Vsaka nova skladba zahteva najprej samostojno vajo. Spomnim se, da smo morali za neko novo delo, ki je trajalo eno uro in petnajst minut, posamezno vaditi kar cel mesec, osem ur na dan. Urnik vaj navadno prilagajamo repertoarju.

VPR Kdo ima glavno besedo v skupini?

V skupini vlada demokracija. Odločitve sprejemamo skupaj. Člani skupine nastopajo tudi solistično in poučujejo, zato je prilagajanje nujno. Vendar se vsak član zaveda, da je delo v skupini vedno najpomembnejše.

VPR Kaj pa organizacija?

Zaposleni imamo dve tajnici, ki skrbita za organizacijske in finančne posle, dva tehnična delavca pa se ukvarjata s prevozi, postavljanjem inštrumentov...

VPR Vas bomo imeli priložnost srečati tudi v Sloveniji?

Prihodnje leto načrtujemo projekt v Beogradu. Ker pa sodelujemo s slovenskim skladateljem Urošem Rojkom, upam, da se bomo ustavili tudi v Sloveniji.

Že nekaj minut po koncertu strasbourških tolkalistov se je začel koncert skupine Kroumata iz Stockholma, ki je predstavila dela Strindberga, Katzerja, Goetha in Sandstroma. S članom te skupine sem imel zanimiv pogovor pred koncertom:

Naša skupina je bila nekakšno nadaljevanje dela v komornih zasedbah, ki smo jih bili navajeni iz študijskih let. Zakaj naj bi torej ne nadaljevali? V prvem letu (1978) smo imeli dva koncerta, naslednje leto tri, nato pa je število koncertov raslo. Priznati moram, da je imela skupina srečo in je zelo kmalu začela delovati pod okriljem države. Trije člani smo bili namreč tolkalisti v vojaškem pihalnem orkestru v Stockholmu in smo igrali na koncertih, ob menjavi straže in podobnih priložnostih. Že po dveh letih obstoja je Kroumata postala del tega orkestra. Zaposlili so še ostale tolkaliste, kar je nudilo boljše možnosti za razvoj in delo. Z leti je skupina postala samostojna in sedaj deluje kot del državne kulturne organizacije, kar pomeni, da nas plačuje država.

VPR Na svetovnih odrih ste že enaindvajset let. Imate vodjo?

Ne. Mogoče smo prav zaradi tega še vedno skoraj ista ekipa. Delujemo demokratično. Smo dobri prijatelji in naše druženje ni samo profesionalno. Po drugi strani pa bi bilo neumno, če bi kdo skupino zapustil, saj nas to delo zelo veseli. Poleg tega imamo redno plačo.

VPR Kakšen je vaš delovni teden?

Če imamo koncert npr. v petek, morajo glasbila na pot že v sredo, kar pomeni, da sta ponedeljek in torek najpomembnejša dneva za vajo. V sredo pospravimo inštrumente, da jih lahko odpeljejo, v četrtek je dan za administracijo. Kljub temu, da delujemo prek vladne kulturne organizacije, si moramo sami organizirati koncerte. Ves teden je nekakšna kombinacija vaj, skupinskih vaj in dela v pisarni.

VPR Repertoar?

Izvajamo pretežno sodobno glasbo. Pri tem se čutimo odgovorne za promocijo švedskih skladateljev. Tako na nastopih v tujini vsaj polovico programa posvetimo švedski glasbi. Kar devetdeset odstotkov skladb, ki jih izvajamo, je bilo napisanih za nas.

Se predstavljate tudi mladini?

Seveda, zelo pogosto. Ob tem moram omeniti, da izvajamo koncerte za mladino z enako mero profesionalnosti kot vse druge. To pomeni, da program sicer prilagodimo poslušalcem, vendar ne do te mere, da bi na primer predstavljali inštrumente in delovali kot učitelji.

Reinsberg sem naslednje jutro (ob petih) zapustil poln prijetnih vtisov in v upranju, da bomo imeli priložnost ti vrhundki skupini slišati tudi v Sloveniji.

Frene Krevh