Royal Trux

Po njuno - in vendar samo rock'n'roll

Ah, ta glas! Razpokan, popačen, razpoznaven, in vendar tako težko določljiv. Skrajno izmučen je, mutira, spreminja se, se preobraža. Včasih večkrat tudi v eni sami pesmi. Onstranski je. Hkrati drugačen, tuj, a zapomljiv in pristen. Nepozaben. Vesoljski. Da je ženski, je bržkone zadnja stvar, na katero bi pomislil.

Slišiš za Royal Trux, prisluhneš dogodivščinam, ki se o skupini pletejo v rocku, dražijo te, zveš, da sta skupina ona in on, da ona poje, medtem ko on skrbi za bend, zdaj posiljuje, zdaj boža kitaro. In nato, ko enkrat v resnici slišiš, ne znaš razvozlati, kaj poje on in kaj poje ona. Že samo to ne pušča dvomov, da je Royal Trux skupina, ki zahteva čas. Toda vredno ji ga je posvetiti, saj če želiš v devetdesetih ustvariti kolikor toliko celostno podobo žilavega, kreativnega, različnega ameriškega ustvarjalnega rocka, ki za sabo pušča sledi v času, brez Royal Trux ne gre. In, ja, ta glas Jennifer Herreme, ki je še bolj kozmičen od njenega videza, sloga, ki prebuja domišljijo, ki ji ga zavidajo, ki je v oglaševalski akciji Calvina Kleina presegel okvire rocka, skozi velika vrata vstopil v popularno kulturni vsakdan devetdesetih in ostal zapisan kot konstitutiven člen ene najobsežnejših, najagresivnejših, najvztrajnejših marketinških plakatnih akcij devetdesetih. In vendar glas presega vidno in otipljivo. Mačka na ožarjeni strehi naj bi cvilila, vreščala, jokala, molila, zapeljevala z glasilkami. Z Neilom, Neilom Hagertyjem, se zelo spontano igrata pri vokalni medigri - ti zapoješ to, jaz ono, ne skrbiva za kakršna koli pravila, saj so pravila tu, da se kršijo, sploh pa omejujejo in so zdaj že postala predvidljiva; če želiš koncepte, pojdi na akademijo, to lahko storiva po svoje, naravno, organsko, harmonije in melodije so tako ali tako del percepcije individualnega sveta, pri tem verzu ti sledim, tu si sama, ti bom že pomagal, če bo treba. Drugačnost je v samem bistvu Royal Trux, že samo zato, ker sta ona in on individua, ki si to želita tudi ostati; sta posebna in različna, kolikor je v rocku v danem trenutku in na danem mestu sploh možno.

SLADKO

Ob pogledu na naslovnico albuma Sweet Sixteen je bilo slutiti težave. Stonesom so pred približno tridesetimi leti odsvetovali objavo zamisli za ovitek albuma Beggars Banquet z grafitiranim straniščem. Ta dva pa si na naslovnici privoščita toaletno školjko, polno težko določljive snovi, povrh pa v naslovu v jukstapoziciji nasprotij uporabita besedo sladko. Za hip pomisliš, da so se v nekaj desetletjih kriteriji za dovoljeno in nedovoljeno v industriji obrnili za 180 stopinj, da se je Afrika začela risati v središču vseh zemljevidov planeta. A le za hip, kajti naslednja stvar, ki ti jo sporočijo, je, da Royal Trux ni več pri Virgin, da se je pogodba za tri plošče nepričakovano ustavila že pri drugi in da se bend vrača k nekdanji, neodvisni Drag City/Domino. In namesto, da bi skupino kaj takega ustavilo, potrlo, si tako rekoč privošči zabavo. Visoka odpravnina in sploh finančno zadoščenje, ki ga je bila deležna v službi pri Virgin, je dovolj za nakup hiše v pokrajini Virginije, razkošnega in prestižnega prevoznega sredstva ter 24-kanalnega studia, v katerem so nazadnje dokončali nove posnetke Make Up. Vrnitev k prvotni založbi skupina proslavi z izidom dvojne kompilacijske tlačenke Singles, Live, Unreleased, ki demonstrativno, manifestno povzame ustvarjanje v zadnjih dvanajstih letih brez diskriminacije med vzponi in padci. Nato pa v isti sapi ponudi čisto svežo ploščo Accelerator, polno poleta, na kateri ni ne neidentificiranih snovi ne dolgih, epskih, nerazvozljivih uvodov. To je precejšnje, če že ne popolno nasprotje od preproduciranega, mestoma zavoženega, a hkrati namensko neprebavljivega albuma Sweet Sixteen.

PLIN

O Royal Trux je pogosto slišati dve ugotovitvi. Prva je, da igra blues, druga, da je junkievski bend. Zadevi ne držita povsem. Vendar - tam, kjer so govorice, je tudi nekaj resnice. Royal Trux pozna blues, in če bi bila glasba skupine svojevrsten blues, potem bi jo lahko opisali le za med zvezde izstreljeno različico, ki lahko nastane le ob koncu tisočletja. A tako kot noben drug vpliv niti bluesovski ni neposredno slišen, sploh pa ni prevladujoč in ni osnovni vir navdiha. Vplivi in inspiracije, pa naj obravnavamo Stonese, Neila Younga, Boba Dylana, Star Trek in še katero drugo znanstveno fantastično relikvijo, so najprej prežvečeni, absorbirani, poteptani do nerazpoznavnosti, tako da ostane le aroma, le sok, da materija povsem razpade - in potem so sublimno vpleteni v samosvoje ustvarjanje skupine. Ne, Royal Trux ni blues bend, čeprav je bil Neil Hagerty Pussy Galore vse do konca in je prispeval nezanemarljiv del idej v tej prelomni newyorški skupini; med Neilovimi odmevnejšimi zaslužki je le navidezna trivialnost, da je druge učil gradiva na albumu Exile On The Main Street in da je v bend prinesel najbolj dodelano kitarsko znanje. Neil Hagerty, sin vojaškega častnika, je bil njihov Mick Taylor, tihi, skrivnostni talent, senzibilni kitarist, mojster melodij, človek znanega prstnega odtisa. In če je pri Spencerju in Martinezovi videti značilnosti Luxa in Ivy ter Thurstona in Gordonove, sta Hagerty in Herrema najbližje skozi kamero obskuro spuščeni podobi Paula in Linde McCartney. Druga govorica, da je Royal Trux heroinsko odvisniška skupina, je morda veljala nekoč, a ne več, kajti sedaj člana izžarevata duhovno zdravje in dobro počutje ter jasno vizijo razvoja glasbe, utemeljeno na Ornettovi filozofiji harmonije, gibanja in melodije zvoka. Na Sweet Sixteen sta šla predaleč in sta se zgubila. Nenehno menjavanje članov, odprta vrata v skupino in iz nje na mesta basista in bobnarja, omogoča številne, če že ne neomejene glasbene možnosti, kajti vsaka oseba s sabo prinese tudi osebnost, če pa gradivo ni vnaprej pripravljeno, lahko postane improvizacija mučna. In namesto, da bi bil Sweet Sixteen nadaljevanje intrigantne in hermetične intrepretacije klasičnega boogie rocka z nekonformistično distanco in s specifično diferenco z albuma Thank You, je le dvignil nezaželene govorice o neohipijevstvu in obudil spomin na kitarske eskapizme Jaya Masciusa. Na srečo so bile The Pickup, Roswell Seeds and Stems in fenomenalna baladno rockovska Pot Pot Pie tam, kjer bi se znašli The Residents, če bi se lotili Jeffa Becka. Vendar pa se želja skupine Royal Trux, da bi potisnila rockovsko glasbo daleč do točke čistega zvoka in da bi pri tem rock'n'roll sporočilo vendarle ostalo jasno, tam ni opredmetila.

SPEV

Prva velika plošča, istoimenska Royal Trux, je izšla leta 1988 v samozaložbi pri Royal Records. Dve leti zatem je izšla dvojna Twin Infinities, nato leta 1992 nenaslovljen album. Na albumu Cats and Dogs, kjer sta Jennifer in Neila spremljala dva bobnarja, so se zares začele utelešati harmonije, ki sta jih snovala. Ravnovesje sta ulovila na albumu Thank You, ki jima ga je v Memphisu pomagal kanalizirati David Briggs, nekdanji Youngov sodelavec. Danes je ta plošča klasika v ex-Pussy Galore zapuščini, v triadi z Now I Got Worry in Love In Exile. Destabilizacija zaradi pretirane decentralizacije je zaznamovala Sweet Sixteen, toda Accelerator je eden zgodnjih favoritov za rockovski album leta. Je razsežna plošča, album, poln razsutega rocka, kjer je megalomanskost skupine ublažila zračna low-fi produkcija, tukaj namenska, kljubovalna. Čeprav je Royal Trux trmast bend, Accelerator kaže znake zdravega napada samokritičnosti. Ni več čakanja na vokale, tokrat se nemudoma spravijo na poslušalca. Ni več razvozlavanja Hagertyjevega muziciranja, ni več besa zaradi besa, ni več razvajenosti zaradi samozadostnega ugodja. Vse je le še v funkciji harmonij, melodij in gibanja. Jedrnato in zgoščeno, stlačeno v devetih skladbah, ki jih sklepa veličastna, senzualno rockovska Stevie, naslovljena na Stevena Segala - težko doumljivo, toda z veličino napeva. Accelerator je najbolj komunikativna plošča Royal Trux do sedaj, četudi skupina še vedno ustvarja glasbo, v kateri je treba najprej opaziti podrobnost, da bi se prikazala celota. Vsaka od pesmi živi samostojno življenje in morda bolje deluje ločeno, kot pa v zgoščeni celoti albuma, predvsem med nekaj prvimi poslušanji. Navsezadnje je Accelerator album, značilen za Royal Trux: najprej mu je treba nameniti čas, da bi kasneje v njem povsem uživali. To je plošča, s katero sta Haggerty in Herrema pristala v sedanjosti in se napotila v prihodnost.

Terens Štader