Zablujena generacija

Salonski pankerji

Iz gneče novejših domačih rockovskih skupin posebej štrlijo idrijski punkerji Zablujena generacija - s spontanostjo, veselostjo in neobremenjenostjo, na katere zmeraj naletimo na koncertih in tudi posnetkih. Lani jeseni so ubili tri muhe na en mah: dočakali so album prvenec Fajht, izid so uradno potrdili z nastopom na Novem rocku 97, ki ga je spremljal (ne)naročen ognjemet ob petdesetletnici priključitve Primorske matični Sloveniji. Letos skupina ni žvižgala rakom, ampak je 'meni nič, tebi nič' izdala že drugi album. Pank zabloda je izšla pri založbi Vinilmanija.

"Naša glasba nastaja na vajah, ko preigravamo stare komade. V določenem trenutku pride do prebliska, začutiš potrebo po čem novem. Potem začneš obračati, prelagati, in ko si že popolnoma naveličan, pride kar naenkrat - v bendu nastane tisto pravo vzdušje in komad je narejen," razlaga pevec in kitarist Primož Alič eksplozivnost dela pri Zablujeni Generaciji. Po izidu drugega albuma je skupina doživela tudi spremembo v postavi. Dosedanjega basista Marka je zamenjal Aljoša Rupnik, ki je doslej skrbel za organizacijo koncertov. "Ramonsi so po dveh ploščah zamenjali bobnarja, mi smo pa basista. Dve plošči smo naredili kot Ramonsi. Ha! Ni šlo za medoseben spor. Marko se ukvarja s številnimi drugimi stvarmi, Aljoša pa je bil veliko zraven, veliko je delal za nas, a ni igral. Prišlo je zgolj do zamenjave, nismo ponovno štartali z nule. Na novi plošči je še Marko, na prvem promocijskem koncertu je igral že Aljoša. Če bi v bend prišel nov človek, bi bilo čisto nekaj novega. Poznamo se od prej. Z Markom in Igorjem se poznam z vseh rojstnih dnevov, Matjaž je moj bratranec. Aljoša je iz iste ulice. Bili smo sošolci, gre za izolirano klapo, ki je že od nekdaj čudna," pripoveduje Primož. Aljoša mu vzame besedo le za sekundo in pove vse: "Same stare kajle!"

Prav druščina starih prijateljev se je že velikokrat izkazala za več kot dobrodošlo sestavino rockovskih skupin - podzavestno jim daje skrivnostno energijo, da vse teče kot po maslu. Idrijskim punkerjem Zablujeni generaciji ne moremo očitati, da se ne znajo obnašati v današnjem medijskem svetu, ne moremo pa tudi (pri)trditi, da ga znajo izkoriščati ali da bi podlegli njegovemu vplivu. Puščajo celo vtis, da se nanj ne ozirajo. Bolj jim je pomembno, da koncertu sledi koncert. Ravno z zelo razposajenimi in neposrednimi nastopi so pridobili večji del publike na svojo stran, obenem pa tudi pritegnili tisto prepotrebno stopnjo medijske pozornosti. "Po medijih se moraš nenehno pojavljati, da imaš tisto minimalno publiko. Zelo pomembno je, kako sam bend gleda in reagira na to, kako to sprejema. Če sam vse dela, gre veliko lažje naprej. Do prvega CD-ja sploh nismo vedeli, kaj smo. Potem smo prebrali kritike, v katerih so zapisali, da smo naredili to in to. Naša reakcija je bila: "A res??!" Nam je najpomembnejše, da ima glasba 'šus' in da ima skupina prepoznavno energijo. Da ko udari, udari v redu. Pank, ki ni pank. To je pank zabloda! Med večino člankov ob prvem albumu, ki so bili v glavnem vsi pozitivni, se je (hvala bogu!) znašel tudi negativen. Mislim, da je bil naslov prav Pank zabloda. Všeč nam je bilo in dobili smo naslov za novo ploščo," eden čez drugega vneto razlagata Primož in Aljoša ter zavračata kakršno koli navezavo na Rock and Roll Swindle.

Zablujena generacija ima svoj “šus”, ima razpoznavno punkovsko energijo v preprostih vrtljajih, pod katerimi skriva drobtinice bogatega kitarskega sozvočja, ki jih velikokrat odnese stran od čisto navadnega energičnega punka, naravnost v pravo rockanje. Čeprav so se na sceni pojavili ravno v času neopunk evforije, se po drži in glasbenem pristopu zelo razlikujejo od večine punkovskih skupin pri nas.

"Igramo salonski pank, smo salonski pankerji, smo lepo oblečeni, samo k maši ne hodimo. Pank? Kako si lahko pank, če se pojavljaš po časopisih. Važen je rock and roll! Pomembno je, da se ob igranju zabavamo, čeprav je vse skupaj samo zaradi denarja. Ja, po koncertu vedno štejemo denar. Ha!" K tej hudomušnosti vseh štirih oziroma petih vedno nasmejanih fantov prispeva delež tudi idrijski okoliš in njegova polpreteklost. "Idrija je znana predvsem zaradi Kuzel in Šunda. Moraš pa se zavedati, da Idrija stagnira že deset let, da je na ničli. Če bo šlo vse tako naprej, bo v Idriji vse umrlo. Že zaradi tega mrtvila smo morali narediti bend, da smo zbudili ljudi," razlaga Aljoša. Primož pa nadaljuje: "Če bi pred dvema ali tremi leti koga vprašal, ali gre na koncert Zablujene generacije, bi ta reagiral: "Kaj, na tiste tipe s tremi akordi? Saj nimajo pojma!" Danes je čisto drugače. Nam je 'kao' uspelo, obenem pa se nenehno kaj dogaja. So bendi, eni bolj kratkega roka, potem imaš dva, ki sta zelo resno vzela stvari. Pri tem pa je dobro, da vsak 'fura' svojo sceno. Mi smo bolj v rock and roll vodah, drugi je čisto nekaj drugega. Ne gre za to, da bi bili na idrijski sceni samo pankrockerski bendi. Vse stvari se delajo." Idrija se je v slovenske rockovske anale zapisala s skupinama Kuzle in Šund. Zablujene generacije ne moremo šteti le med njune naslednike, ampak so tudi budilka nostalgije starih pankerjev in ozaveščenja mlade generacije na (ne)pozabljeno preteklost slovenskega panka. To jim je uspelo s priredbama skladb Superlim na prvencu in Poljubi me, ki jo najdemo na drugem albumu. "Vsi pravijo, da se je začelo s Kuzlami in Šundom, to sploh ni res. Začeli smo z Ramonsi, ki so nas s tremi akordi in energijo takoj zadeli. Ko smo naredili ta komad Kuzel, Superlim, je bilo to zato, ker smo mesec pred tem prvič slišali za Kuzle. Komad se nam je dopadel - in to je to. Tipi so igrali glasbo, ki je še danes aktualna. Če bi kdo danes začel poslušati slovenske bende in če bi Kuzle imele svojo ploščo, bi jih zagotovo vzel v roke. Dvomim pa, da bomo naredili še kakšno obdelavo Kuzel. Ne vem, mi smo Zablujena generacija. Zdaj gremo snemat komad Niet za kompilacijo, obdelali smo Ritem človeštva. Ta komad nam še najbolj ugaja, nočemo kakšnih hudih depresij."

Z drugim albumom Pank zabloda so si Idrijčani še bolj odprli poti v prihodnost, ki jo bodo podaljšali predvsem z vztrajnostjo in s prepričljivostjo spontanih idej na sledi svoji 'nehudi filozofiji': "Plošča kot plošča in koncert kot koncert!" Ali z besedami kitarista Matjaža: "Važno je, da se čopa!" S to neprepotentno držo so že zasedli opazno mesto na slovenski sceni, o kateri pravijo: "V Sloveniji je pomembno, da je čim več skupin, zato ker bo tudi več ljudi poslušalo musko. Pomembno je, da so različne skupine in da se dela različna muska. Najpomembnejše je, da je scena povezana, to pa ni! Imaš štajerski konec, pa primorski. Nekaj se dogaja v Zasavju z Not The Same na čelu, pa v Celju, ampak vsaka scena je zase. Morda le na ljubljanski sceni srečaš kakšen bend s tega ali onega konca te majhne Slovenije, ki je tako izolirana v sebi. Gre za kopico neumnih predsodkov, čeprav gre samo za musko. Ko kdo dela kakšen pank rock festival, boš imel gosta iz tujine in skupine iz tistega okoliša. Povej mi, kako naj pridemo zraven. Ni nam še uspelo priti do Maribora, pa smo 'kao' znani v Sloveniji. Enkrat bomo že prišli, ko bo avtocesta. DARS je vsega kriv! Ha!"

BIGor